Foto: Ivo Žajdela



V ponedeljek, 13. julija, točno 100 let po požigu od fašističnih škvader, se bo v Trstu začel postopek, s katerim bo stavba, v kateri je bil od leta 1904 do 1920 slovenski Narodni dom, spet prešla v slovenske roke. Slovesnost se bo odvijala v navzočnosti predsednikov Italije in Slovenije, Sergia Mattarelle in Boruta Pahorja, ter tako prerasla v dogodek, nabit s sporočilnostjo, kakršne v odnosih med italijanskim in slovenskim narodom v preteklosti ni bilo veliko.

O vrnitvi Narodnega doma sta se zunanja ministra Italije in Slovenije dogovorila novembra 2017. Ko je postalo jasno, da je vrnitev fait accompli, pa je italijanska desnica začela pritiskati na Mattarello, naj bi ob tej priložnosti oba predsednika obiskala tudi t. i. foibo v Bazovici. Le-to je italijanska država izbrala kot kraj spomina na žrtve, ki so bile likvidirane med jugoslovansko upravo Trsta maja in junija 1945. Slovenski predsednik je na predlog pristal pod pogojem, da se – prav tako v Bazovici – predsednika istočasno poklonita štirim junakom, ki jih je posebno fašistično sodišče leta 1930 obsodilo na smrt. Ob spomeniku se namreč slovenska manjšina v Italiji vsako leto spominja gorja, ki ga je v več kot 20 letih črnega terorja utrpela od fašistične Italije. Pogoj je bil sprejet in tako bosta predsednika 13. julija položila venec tako pred spomenik ustreljenim antifašistom kot pred onega žrtvam povojnih pobojev.

Stvar zdaj tako v zamejstvu kot v Sloveniji buri duhove. Primorski Slovenci bi recimo upravičeno pričakovali, naj se pred katerimkoli spravnim dejanjem Italija kot začetnica fizičnega in duhovnega nasilja nad Slovenci najprej uradno in eksplicitno opraviči za vse fašistične zločine, kar se doslej ni zgodilo. Obstaja tudi utemeljen strah, da bi italijanska skrajna desnica Pahorjevo spravno gesto izkoristila za relativizacijo zgodovinske odgovornosti fašizma in ji pripisala za nas nesprejemljive mednarodnopravne implikacije. Gre za tehtne pomisleke. Kaj torej storiti?


Avtor komentarja je tržaški šolnik in zgodovinar Tomaž Simčič. Foto: Tatjana Splichal


Poglejmo še drugo plat medalje. Tu moramo najprej ugotoviti, da je sporočilo, ki ga vsebuje vrnitev Narodnega doma, prav priznanje krivice, ki se je pred 100 leti zgodila tržaškim Slovencem, poklon bazoviškim junakom pa ni le prvi korak na poti revizije obsodbe posebnega sodišča iz leta 1930, ampak tudi implicitna obsodba nasilja, ki je zaznamovalo vso politiko fašizma do slovenske narodne skupnosti na Primorskem. Glede obiska spomenika žrtvam fojb pa sledeče: izkušnja nam pravi, da je nevarnost instrumentalizacije realna, toda po drugi strani je nasilje jugoslovanske komunistične vojske leta 1945 neovrgljivo zgodovinsko dejstvo, ki ga priznava tudi skupno poročilo italijanskih in slovenskih zgodovinarjev iz leta 2000. Obžalovanje tega nasilja, katerega žrtve niso bili samo Italijani, ampak tudi Slovenci in Hrvati, je torej pietetno dejanje, ki kot tako ni znamenje šibkosti, ampak prej moči, da smo se sposobni soočiti tudi s temnimi platmi naše preteklosti.

Na osnovi tehtanja argumentov za in proti je vodstvo slovenske manjšine v Italiji sklenilo, da dvojni poklon kljub naštetim pridržkom sprejme. Mislim, da je bila odločitev pravilna. Ne nazadnje tudi zato, ker je predlog zanj, kot vse kaže, že pred časom prišel iz vrst manjšine same in bi bila zato njegova zavrnitev zdaj težko razumljiva, za bodoče italijansko-slovenske odnose neperspektivna, za manjšino pa v zadnji instanci škodljiva.

13. julij 2020 bo dan, ko bodo v ospredju simbolična dejanja. A pravi izziv je naslednji: vrnitev stavbe, ki že v svojem imenu vsebuje besedo »narodni«, od manjšine terja, da izoblikuje nov koncept lastnega samorazumevanja in organiziranosti. Zahtevna, ne pa nemogoča naloga, zlasti glede na okoliščino, da bo glede na trajanje postopkov predaje časa za to več kot dovolj.