Tretja številka zgodovinske revije Kronika, ki jo izdaja Zveza zgodovinskih društev Slovenije, je tematska in je namenjena prikazu zgodovine Trsta.

S Kroniko so se tokrat prvič podali v zamejstvo, saj je tretja tematska številka za leto 2019 v celoti posvečena Trstu in njegovi okolici, tako bližnji kot tudi nekoliko daljni, torej tistemu območju, ki je danes v Sloveniji, a je zgodovinsko vedno predstavljalo tržaško zaledje.

Tržaška številka Kronike sovpada s pomembno obletnico v tržaški zgodovini – leta 1719 je namreč cesar Karel VI. Trst (hkrati z Reko) razglasil za svobodno pristanišče, s čimer se je začel gospodarski in družbeni vzpon mesta. Kronika je torej izšla kot obeležje 300. obletnice tega pomembnega mejnika.

V 3. številki revije Kronika (2019) je objavljenih devetnajst prispevkov.

Trst je bil pred 120 leti največje slovensko mesto

Kot je v uvodu spomnil urednik Kronike dr. Miha Preinfalk, je Trst v Habsburški monarhiji veljal za eno najpomembnejših mest in se je zlasti po dograditvi železniške povezave z notranjostjo sredi 19. stoletja zavihtel na drugo mesto – takoj za prestolnico Dunajem. Hkrati je bil Trst tudi največje slovensko mesto, saj je na primer v začetku 20. stoletja v njem živelo več Slovencev kot v Ljubljani, ki je bila glavno mesto Kranjske, najbolj slovenske med vsemi habsburškimi deželami.

Slovenica, uradovalni slovenski zapisi v Trstu

Zgodovina Trsta se seveda ni začela v 18. stoletju, ampak so njegove korenine veliko starejše. Segajo najmanj do 2. stoletja pr. Kr., ko so Rimljani na njegovem ozemlju postavili tri vojaške tabore, še pred tem pa je tam obstajala keltska naselbina, imenovana Tergeste. Trst je pod Rimljani postal pomembno pristanišče, čeprav je bil vedno nekoliko v senci bližnjega Ogleja (Akvileje).


Pogled na predel Trsta, ki je bil pred stoletjem precej slovenski (Sv. Ivan). Foto: Ivo Žajdela

Rimska oblast se je tudi iz Trsta širila proti vzhodu. O tem pričajo številni rimski spomeniki, ki izvirajo s slovenskega ozemlja, a jih danes hranijo v tržaških kulturnih ustanovah; o tem piše Julijana Visočnik.

Za Trst je tako kot tudi za druga primorska mesta značilno, da v njem kontinuiteta z antiko nikoli ni bila prekinjena, saj Slovani tja niso prodrli, so pa poselili njegovo zaledje in tam ostali do današnjih dni. Eden od dokazov za večstoletno slovansko oziroma slovensko prisotnost je tudi ohranjena slovenica, uradovalni slovenski zapisi, ki jim na Tržaškem sledimo vse od 17. stoletja naprej; o tem piše Boris Golec.

Trst je v 6. stoletju postal tudi škofija, škofje pa so v njem od srede 10. stoletja izvajali javno oblast, dokler je niso sredi 13. stoletja prevzeli predstavniki posvetne oblasti; o tem piše Ana Jenko Kovačič.

Konglomerat romanskih, slovanskih in germanskih elementov

Za razliko od ostalih primorskih mest, ki so v 13. stoletju vsa po vrsti priznala beneško nadoblast, je Trst leta 1382 prostovoljno prešel pod oblast Habsburžanov in tako za več kot pol tisočletja postal habsburško okno v svet. Mesto je postajalo konglomerat romanskih, slovanskih in germanskih elementov, kar je dobro razvidno iz popisov prebivalstva od srede 19. stoletja dalje; o tem piše Roberto Sturman.

A to še zdaleč niso bili edini etnični elementi: v tržaškem talilnem loncu se je znašla večja mešanica narodov in etničnih skupnosti, kar se izkaže ob raziskovanju prednikov znamenitega slovenskega (pravnega) zgo­dovinarja Sergija Vilfana; o tem pišejo Amalija Maček, Veronika Pflaum in Ana Vilfan Vospernik.


Oberdankov trg v Trstu, kjer je slovenska knjigarna. Foto: Ivo Žajdela

V mestu je delovala tudi močna judovska skupnost, ki je prisotna še da­nes, tržaški rabin pa skrbi tudi za pripadnike judov­ske skupnosti v Sloveniji; o tem piše Renato Podbersič ml.

V Trstu so izha­jali številni časopisi

Mnogostranski vzpon Trsta, ki se je začel v 18. stoletju, se je kazal na več načinov. Širjenju mestnega areala se je pridružilo skokovito naraščanje prebival­stva, kar je v drugi polovici 19. stoletja pripeljalo do ustanavljanja gradbenih družb za gradnjo socialnih stanovanj; o tem piše Borut Žerjal.

Zaradi povečanega obsega trgovanja so že v tridesetih letih 19. stoletja ustano­vili nekaj zavarovalniških, trgovskih in ladjedelniških družb, med katerimi je bil pomemben zlasti zname­niti Avstrijski Lloyd; o tem piše Peter Vodopivec.

Vendar pa Trst ni bil le trgovsko središče, temveč tudi znanstveno vozlišče, v katerem je delovalo več znanstvenih dru­štev in izdajalo lastne publikacije (o tem piše Daša Ličen).

Izha­jali so tudi številni časopisi, predvsem v italijanskem in slovenskem, v veliki meri pa tudi v nemškem jezi­ku (o tem pišeta Tanja Žigon in Petra Kramberger).


Kip pesnika Srečka Kosovela v Trstu. Foto: Ivo Žajdela

Edinstven spo­menik Trstu je postavil Henrik Costa, ki je o njem leta 1838 izdal knjigo in v njej podrobno opisal zlasti njegove naravne danosti ter njegovo gospodarsko in upravno vlogo; o tem piše Eva Holz.

V preteklosti je bil Trst kot metropola privlačen za okolico

Za Slovence ima Trst večplasten pomen. V prvi vrsti je seveda pomembno to, da je v njem živelo in še danes živi veliko Slovencev. V preteklosti je bil Trst kot metropola privlačen za okolico, kar je pomenilo, da se je slovensko prebivalstvo iz širšega tržaškega zaledja bodisi vanj za stalno naseljevalo bodisi iz nje­ga črpalo nove ideje in jih prenašalo v domače okolje, s čimer so se rušile ustaljene družbene norme; o tem piše Jasna Fakin Bajec.

V širšem zgodovinskem kontekstu je treba na primer izpostaviti dejstvo, da je v Trstu v 16. stoletju živel Primož Trubar. Tam je pod okri­ljem takratnega škofa Petra Bonoma spoznaval nove verske ideje in jih pozneje širil med Slovenci, škof pa mu je zaupal tudi druge, bolj posvetne naloge; o tem piše Lili­jana Žnidaršič Golec.

Veli­ko (zlasti tržaških) Slovencev je služilo na avstrijskih ladjah

V 18. in 19. stoletju je v Trstu delovalo veliko podjetnih Slovencev, ki so pomagali graditi njegovo identiteto in prispevali k njegovemu ugledu, čeprav so se mnogi od njih asimilirali bodisi v nemško bodisi v italijansko skupnost, o čemer piše Marta Ver­ginella.

Tudi med tržaškimi škofi se je zvrstilo več Slovencev. V letih 1830–1846 je to mesto kot drugi tržaško-koprski škof zasedal Matevž Ravnikar, za­služen tudi za izbiro grba tržaške škofije, ki je ostal v veljavi do leta 1977; o tem pišeta Jure Volčjak in Miha Šimac.

Veli­ko (zlasti tržaških) Slovencev je služilo na avstrijskih ladjah, s katerimi so obpluli svet in domov prinašali nove vtise, znanja pa tudi spominke (zlasti s Kitaj­ske), ki jih njihovi potomci hranijo še danes, to je osvetlila Marta Ivašič.


Kip planinca Juliusa Kugyja v Trstu. Foto: Ivo Žajdela

Trst je bil na prelomu 19. in 20. stoletja tri­krat prizorišče zborovanj slovenskih učiteljev, ki so se razvila v prave slovenske in slovanske narodne manifestacije; to temo je prikazal Branko Šuštar.

Boj za ohranjanje slovenske manjšine

Med drugo svetovno vojno sta Trst zaznamovala predvsem zbirno in uničevalno taborišče Rižarna in njegov zloglasni vodja Odilo Globočnik (po poreklu pravzaprav Slovenec!); to temo je raziskal Klemen Kocjančič.

Po vojni sta se pomen in zapletena identiteta Trsta pokazala tudi v tem, da je za nekaj let postal središče nove državne tvorbe, imenovane Svobodno tržaško ozemlje; o tem piše Nevenka Troha.

Z dokončno priključitvijo Trsta Italiji se je intenziviral tudi boj za ohranjanje slovenske manjšine, kar se je med drugim kazalo tudi v zavzemanju za slovenski radio; to problematiko je predstavil Saša Rudolf.

Pregled vsebine tržaške številke Kronike tako po­kaže, da je ta poskušala zajeti čim več obdobij in čim več tematik, čeprav seveda še zdaleč ne vseh. Njen namen ni bil prikaz celotne zgodovine Trsta, temveč določenih vidikov, ki so bili do zdaj morda spregle­dani ali slabše poznani. Vseeno pa lahko rečemo, da tržaška številka Kronike predstavlja tržaško zgodovi­no v malem.