Ali se nam lahko na kratko predstavite?

Študiral sem teologijo in sociologijo, od leta 2008 sem zaposlen pri Škofijski karitas Celje, od leta 2009 kot generalni tajnik oz. odgovoren za delo Karitas v celjski škofiji.

Kdaj ste se prvič srečali z begunci?

Konec devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko sem ob prvih petkih namesto bolnega domačega župnika prinašal obhajilo starejši gospe iz Bosne. Njene vere in prave bosanske modrosti, ki sta živo svetili v njenem tako iznakaženem in trpečem telesu, ne bom nikoli pozabil.

Kako se sporazumevate z begunci, saj so iz različnih dežel?

Najpogosteje angleško, tu in tam nam priskoči na pomoč tudi kakšen prevajalec. Vedno pa so seveda dobrodošle roke, kretnje, nepogrešljiva pa sta tudi nasmeh in prijazna beseda. Te imajo nekak univerzalen zven in jih vsi razumemo.

Navzven drugačni od nas, pa vendar čisto takšni kot mi.

Že v prvem begunskem valu leta 2015 ste bili zelo dejavni. Organizirali ste celotno pomoč pri sprejemu vseh beguncev iz Hrvaške (sprejemni center ob vstopu v Slovenijo). Ali nam lahko opišete to delo?

Najbolj mi ostaja v spominu množica prostovoljcev, ki je dan za dnem in noč za nočjo prihajala v vse zbirne centre na ozemlju naše škofije. V tistem času je bilo veliko strahu, dvomov, tudi nasprotovanja beguncem. A dobri ljudje so v njih prepoznali trpeče sestre in brate in so šli. Naše delo je bilo večinoma osnovna oskrba, deljenje gmotne pomoči in pomoč pri organizaciji delovanja centrov.

Kakšni so bili begunci v tem prvem valu?

Hm, bili so preprosto ljudje. Navzven drugačni od nas, pa vendar čisto takšni kot mi. Največ je bilo Sircev, Afganistancev, Iračanov, srečali smo tudi ljudi iz Gorskega Karabaha in celo Mongole. Bežali oz. nečemu lepšemu naproti pa so šli vsi, moški, ženske, otroci, kristjani, muslimani in hindi, strojni inženirji in neuki ljudje. Ocenjujemo, da jih je Slovenijo takrat prešlo skoraj pol milijona, večinoma v želji po dostojnem življenju v miru, v osnovni varnosti, mnogi so se tudi bali za svoje življenje.

Koliko časa so bili v povprečju ti begunci pri nas? Morda veste, kje so sedaj?

Večinoma so šli še isti ali naslednji dan na vlak in naprej, večinoma proti Avstriji, včasih tudi v Italijo. Večkrat se vprašam, kaj se jim je zgodilo, kje so sedaj. Bi jim iskreno privoščil, da so na varnem.

Sedaj je zaradi vojne zelo aktualna problematika z begunci iz Ukrajine. Ali imate podatek, koliko teh beguncev je trenutno nastanjenih v Sloveniji; koliko v cerkvenih prostorih?

Po uradnih podatkih je v Sloveniji okoli 8.450 oseb, ki bežijo pred vojno v Ukrajini, po naših ocenah jih je v župniščih in drugih cerkvenih prostorih nastanjenih med 50 in 70.

Kako dolgo lahko begunci iz Ukrajine ostanejo v Sloveniji?

To se pravzaprav malo razlikuje glede na njihov status. Če samo pridejo v Slovenijo in ne vložijo prošnje za začasno zaščito, lahko načeloma ostanejo tri mesece. Velika večina pa jih zaprosi za začasno zaščito, ki po sklepu vlade traja eno leto od uveljavitve sklepa (torej do 4. 3. 2023) in se lahko podaljša še največ dvakrat po šest mesecev.

S kakšnimi problemi se srečujejo ti begunci in kako jim pri tem lahko pomagate v okviru Karitas? Kako je poskrbljeno za njihovo integracijo?

Najbolj pereč problem je čakanje na odločbo o začasni zaščiti, ki praviloma traja dober mesec. V tem času prosilci namreč še nimajo priznane pravice do nikakršne denarne pomoči in so tako predvsem tisti, ki so nameščeni pri sorodnikih, prijateljih ali dobrih ljudeh, precej odvisni od pomoči Karitas in drugih organizacij. Pri Karitas jim skušamo pomagati z gmotno pomočjo, živili, higienskimi pripomočki, oblačili, vrednostnimi boni; žal je bila zima zelo dolga, tako da smo pomagali tudi pri plačilu stroškov ogrevanja. Na Škofijski karitas Celje pa jim pomagamo tudi pri iskanju zasebnih namestitev in jih skušamo podpirati pri integraciji. Na prvem mestu predvsem pri urejanju dokumentov in s tem povezanih postopkov, ki jih, žal, ni malo.

Pomembno pa se nam zdi, da jim tudi v Sloveniji omogočimo, da nekako živijo svoj ukrajinski način življenja, da se med sabo srečujejo, družijo, učijo jezika, se bodrijo in veselijo. Ukrajinci so po duši pravzaprav zelo veseli in družabni ljudje. Tako jim na Karitas ponujamo tudi varne prostore za druženje, srečevanje in ohranjanje njihovih izročil. Veseli smo tudi Ukrajincev, ki že od prej živijo v Sloveniji in so zdaj pripravljeni prostovoljno priskočiti na pomoč nam in svojim rojakom.

Kakšne vere so bili begunci v prvem valu in kakšne vere so begunci iz Ukrajine?

Če se malo pošalim, bi rekel, da jih vse druži vera v boljši jutri. Ukrajinci so večinoma kristjani, različnih obredov, begunci leta 2015 pa so bili versko zelo pisana druščina. Tudi kristjani iz zelo starih, predkalcedonskih cerkva so bili med njimi. Upajmo, da nismo nekaterih od teh častitljivih skupnosti izgubili za zmeraj.

Prva duhovna potreba človeka je potreba po biti ljubljen in sprejet v tem, kar in kdor si.

Kako poskrbite za njihove duhovne potrebe? Pride prav ekumenizem?

Bi rekel, da je prva duhovna potreba človeka potreba po biti ljubljen in sprejet v tem, kar in kdor si. Na tem mestu je torej ekumenizem – ena takšna vesoljna, vseobsegajoča vizija vseh ljudi kot ljubljenih božjih otrok z istim dostojanstvom – nekakšen conditio sine qua non. Sicer pa se trudimo spoštovati tudi izročila beguncev, tako muslimanom ponudimo halal živila ali jim omogočimo, da v predpisanem času opravijo molitve. Konkretno za Ukrajince smo v Celju že dvakrat obhajali liturgijo sv. Janeza Zlatoustega, s pomočjo Svetopisemske družbe pa smo jim razdelili tudi Sveta pisma in druge duhovne knjige v ukrajinskem jeziku. Želimo jim ponuditi še možnost srečevanj v malih skupinah, kjer bodo lahko v varnem in sprejemajočem okolju izrazili svoje travmatične izkušnje, delili skrbi, stiske in strahove. To se mi zdi ključno: pomagati ljudem nositi njihova bremena, da ne omagajo pod njimi.

Kako vam lahko mi preprosti ljudje pomagamo pri delu z begunci?

No, saj na Karitas nismo nič drugega kot preprosti ljudje (smeh). V najširšem smislu se samo vsi zavedajmo tistih Prešernovih verzov: »De pravi Bog se kliče Bog ljubezni, de ljubi vse ljudi, svoje otroke, … de čudno k sebi vód‘ otroke ljube, de ne želi nobenega pogube.« Sicer pa smo hvaležni za vse dobre ljudi, za darove, tako finančne kot gmotne, za vse, ki so begunce sprejeli pod svojo streho. Ne nazadnje tudi za vse, ki jih na ulici ne gledajo postrani ali kot lahek plen, ampak jim z nasmehom in prijaznostjo dajo vedeti, da so dobrodošli in varni med nami.

Hvaležni smo za vse dobre ljudi, za darove, tako finančne kot gmotne, za vse, ki so begunce sprejeli pod svojo streho.

Ali nam lahko zaupate kakšno prigodo, anekdoto z begunci?

Že par dni nosim s sabo neverjetno prisrčnega osemletnega fantalina zlatih las, ki hodi okrog mene z visoko dvignjenim Milka namazom v roki, ki ga je dobil v našem paketu, in mi s sijočimi, nebeško modrimi očmi, razlaga: »Aj lajk čoklit.« In skeptik pred vsakim pretiranim mahanjem z zastavami, kakršen sem, si rečem: »Takšnih dvignjenih bander dobrote in človečnosti še več, prosim.«

Članek je bil najprej objavljen v reviji Cerkev danes, 3/2022, reviji za pastoralo in evangelizacijo. Revijo lahko prelistate TUKAJ. Posamezen izvod stane 6,50 evra, naročila: narocila@druzina.si, 01 360 28 28. Hvala, ker z nakupom podpirate nastajanje kakovostnih katoliških vsebin.