V 16. stoletju je osmanska nevarnost pri prebivalstvu Notranje Avstrije, tudi med Slovenci, utrjevala krščansko identiteto. Čeprav so bili ljudje v drugi polovici stoletja razdeljeni na katoličane in protestante, pri čemer so bili prvi prepričani, da so Turki kazen za luteransko odpadništvo, drugi pa, da so Turki kazen za izprijenost Katoliške cerkve, se tabora nista spopadala z orožjem, ampak sta sodelovala v obrambi pred osmanskim imperijem. Njuna prispevka k razvoju ljudskih jezikov in etničnih identitet sta bila različna, oba pa pomembna. Versko (krščansko) in jezikovno (nemško in slovensko) identiteto je veliko tesneje kot Cerkev v srednjem veku povezal protestantizem, ki je – izhajajoč iz pisem apostola Pavla in humanizma – zahteval, naj bo liturgija razumljiva vsem in naj verniki berejo Sveto pismo samostojno, brez posredništva duhovništva. Glavni cilj protestantov sicer ni bil uveljavitev ljudskih jezikov, ampak verska spreobrnitev ljudi, ki so te jezike govorili. Evangeliča...