Kip Josefu Resslu, izumitelju ladijskega vijaka, ob koncu Canala Grande v Trstu. FOTO: Ivo Žajdela

Obširen vodnik Kako lep je Trst na skoraj 200 straneh praktičnega, skoraj žepnega formata, je namenjen vsem, ki bi radi pobliže spoznali Trst in njegove zanimivosti. Bralca oziroma obiskovalca mesta vodi po ulicah in trgih, mimo arhitekturnih in umetnostnih biserov, predvsem pa ga opozarja na sledove, ki so jih v mestu v zalivu, kot mu je pravil domačin Boris Pahor, pustili Slovenci.

»Kako lep je Trst, ako ga gledaš s spočitim, jasnim očesom«.

Trst, Trieste, Triest, nekoč Tergeste. Številna imena za mesto, v kate­rem se počutijo doma ljudje različnih narodnosti.

Vodnik Kako lep je Trst, ki se dvanajst let po izidu vrača v novi, dopolnjeni izdaji, ponuja vpo­gled v eno od številnih tržaških realnosti. 

Srečko Kosovel je zapis Iz albuma začel z besedami: »Kako lep je Trst, ako ga gledaš s spočitim, jasnim očesom«.

Novejši spomenik v Trstu so namenili Avstrijski cesarici Mariji Tereziji, na podobi tolarja. FOTO: Ivo Žajdela

Tržaški obraz, osoren in hkrati tudi mil

Čarobnost Trsta začutimo že ob prvem pogledu s kraške planote nad njim ali med vožnjo po obalni cesti, kjer nas vonj po morju spremlja vse do me­sta.

Zgodovino Trsta so pisali predvsem novi začetki življenja vseh ti­stih trgovcev, delavcev, intelektualcev in idealistov, ki so v času go­spodarskega razcveta mesta, v 19. stoletju in prvih letih 20. stoletja, v njem iskali boljše življenje, nove priložnosti in srečo. Razgibana in pogosto težavna zgodovina mesta je dolgo krojila življenje v njem in je še danes občutena. Pustila je številne kraje spominov, ki so za tržaške narodne skupnosti, v prvi vrsti italijansko in slovensko, velikega pomena. Občasno se zaradi njih še zaiskri, vendar običajno kmalu za­tem tržaška burja odžene tako sive oblake kot tudi skrbi, in takrat se mesto hitro prelevi iz kraja, kjer se stvari težko in počasi premikajo, v domovino neobremenjenega lagodja. Takšen je konec koncev tržaški obraz, osoren in hkrati tudi mil, kot ga je opisal domači pesnik Um­berto Saba.

Podobno kot za druge kraje je za boljše razumevanje Trsta potrebna občutljivost, in če se bomo v mesto podali z radovednim in odprtim pogledom, se nam bo pokazalo v svoji večplastnosti in raznoli­kosti.

Potem ko so Italijani po prvi svetovni vojni v Trstu spomenik Avstro-Ogrski cesarici Elisabetti (Sisi, Statua dell'Imperatrice Elisabetta d'Austria) odstranili, so ga po mnogih desetletjih spet postavili v park ob železniški postaji. FOTO: Ivo Žajdela

Sledi, ki so jih tu pustili slovenski prebivalci Trsta

Z vodnikom Kako lep je Trst, ki ga je tržaška založba ZTT dvanajst let po izidu izdala v novi, prenovljeni izdaji, dobivamo vpogled v eno od številnih tržaških realnosti. Vodi nas po uli­cah in trgih, predstavlja nam arhitekturne in umetnostne bisere, predvsem pa nas opozori na sledi, ki so jih pustili in jih še danes puščajo slovenski prebivalci Trsta.

Ob veliki količini že objavljenega gradiva je založba začutila potrebo, da ponudi priročen vodnik, v katerem na enem mestu dobimo najzanimivejše in najpomembnejše turistične točke, ki jih moramo videti, ob tem pa dovolj izčrpno spregovori o Slovencih, ki že stoletja sooblikujejo tržaški mestni prostor.

Srečko Kosovel je zapis Iz albuma začel z besedami: »Kako lep je Trst, ako ga gledaš s spočitim, jasnim očesom ...«

Nekdanja palača škofa Petra Bonoma pod stolnico sv. Justa, tu je škof izobraževal tudi Primoža Trubarja. FOTO: Ivo Žajdela

Vodnik bogatijo odlomki iz nekaterih literarnih del

Vodnik Kako lep je Trst je nastal predvsem iz želje, da bi zapolnil vrzel tako obiskovalcem iz osrednje Slovenije kot italijanskim in drugim turistom ter jim želi približati vsaj delček slovenske zgodovine in kulture, kot tudi današnji življenjski utrip tržaških Slovencev.

V vodniku tako najdemo očarljivi Veliki trg, a tudi legendo o Mihcu in Jakcu, ki bijeta ure na zvoniku tržaškega županstva, romantično zgodbo Miramarskega gradu, a tudi tragično usodo družine Tomažič in njenega bifeja Da Pepi.

Vodnik bogatijo odlomki iz nekaterih literarnih del, uporaben mestni zemljevid in koristne informacije o najpomembnejših dogodkih, gledališki ponudbi in restavracijah.

Rimsko gledališče v Trstu je vredno ogleda. FOTO: Ivo Žajdela

Tudi na ogled zanimivosti v tržaški okolici

Vodnik vabi tudi na ogled zanimivosti v tržaški okolici: od plesa na Kraški ohceti in Majenci do ogleda Bazovice, pravega simbola problematičnega in tragičnega 20. stoletja, od sprehoda po očarljivi Rilkejevi poti do sproščenega počitka v kraški osmici, kjer lahko obiskovalec spozna delček domače kulinarične ponudbe. Nekaj je tudi nasvetov za izlete »čez mejo, ki je ni več«, na primer v Štanjel, kjer si lahko obiskovalec ogleda bogato zbirko tržaškega slikarja Lojzeta Spacala.

Vodnik sta ob sodelovanju Mitje Tretjaka in urednice Založništva tržaškega tiska Martine Kafol napisali Poljanka Dolhar in Erika Bezin.

ArTSprehod – literarne sledi Slovencev v Trstu

Že vrsto let se bolj zahtevni ali enostavno nekoliko bolj radovedni obiskovalci večkulturnih mest sprehajajo po turistično manj zanimivih pločnikih v iskanju sledov »pozabljenih« domačinov. V družbi vodnika ali vodiča si tako ogledujejo palače brez spominskih tabel, tu pa tam zaidejo v manj obiskane ulice ali na znanih trgih prisluhnejo zamolčanim zgodbam. Trst v tem ni nobena izjema, saj lahko že dolgo spoznavamo njegove različne obraze na tematskih poteh, ki dišijo po kavi ali vinu, pripovedujejo zgodbo o nekdaj močnih verskih skupnostih ali razkrivajo, kako so mesto doživljali književniki svetovnega formata, kot so Joyce, Svevo, Saba in Fulvio Tomizza. Poti se mimo arheoloških najdišč in secesijskih palač vijejo od srednjeveškega griča do terezijanskega nabrežja, občasno se spustijo tudi v skrivnostno podzemlje.

Obstaja pa tudi slovenska pot po Trstu

Obstaja pa tudi slovenska pot po mestu, na katero je opozoril izjemno uspešen vodnik Kako lep je Trst (ZTT, 2011). Septembra 2013 je v okviru večdnevne prireditve Slofest nastal še ArTSprehod, voden literarni sprehod po središču mesta, ki je nekaj mesecev kasneje ponovno zaživel v obliki multimedijske predstave ob slovenskem kulturnem prazniku. Odrska postavitev tega iskanja in potrjevanja slovenske prisotnosti v tržaškem središču s pomočjo literature je doživela lep uspeh, zato je bila odločitev za izdajo ArTSprehoda v knjižni obliki naravna.

Slovenski Narodni dom počasi vračajo v slovenske roke. FOTO: Ivo Žajdela

Da še naprej gojimo svojo identiteto v Trstu

 Vodnik ArTSprehod je majhen, a zato nič manj pomemben doprinos k poskusu dopolnjevanja topografije krajev spomina tržaških Slovencev – predvsem tistih krajev, ki so svoj prostor našli tudi v slovenski književnosti. Čeprav drobna, je knjižica pomembna ne le za tiste, ki bodo v njej spoznali nekatere zgodbe prevečkrat prezrtih neitalijanskih prebivalcev Trsta, ampak tudi za slovensko narodno skupnost v mestu, ki danes, verjetno še bolj kot nekoč, potrebuje takšne simbolne potrditve in referenčne točke zato, da še naprej goji in razvija svojo identiteto.

Ob Canalu Grande je tudi kip znamenitega romanopisca Jamesa Joyceja. FOTO: Ivo Žajdela

1/12