Založba Mladika iz Trsta je leta 2003 izdala poučno knjigo Bojana Pavletiča Prarealci iz Ulice Starega lazareta, ki odstira še eno malo poznano zgodbo iz povojnega Trsta: obnovo in ustanovitev novih slovenskih šol in politično vojno za njihovo ideologizacijo. Z revolucionarno logiko vse ali nič je tržaška levica takrat Slovencem naredila veliko škode.

Komunisti so se prikrili pod skovanko Osvobodilna fronta

V spremni besedi je zgodovinar Gorazd Bajc, poznavalec povojne tržaške problematike, Pavletičevi spominsko-dokumentarni pripovedi priznal objektivnost in dragocenost, kar glede na politično premoč »levice« v Trstu še ni bilo nekaj samoumevnega. Naj na kratko povzamem snov oziroma dogodke, ki jih opisuje ta drobna, a zelo informativna in poučna knjiga.

Primorska in seveda tudi Trst sta bila med vojno zaradi dvajsetletnega italijanskega raznarodovanja bolj dovzetna za komunistični »narodnoosvobodilni boj«. Komunisti so bili tam previdni in niso prehitevali z ideološkim prevratom, ampak so se dobro zavedali, da morajo poudarjati nacionalno ter osvobodilno politiko s temu primernimi gesli in terminologijo. Ker bi pod besedo komunisti bili malo uspešni, so se povsem prikrili pod novo skovanko Osvobodilna fronta, ki je bila le njihova maska.

Bojan Pavletič (1928–2009). VIR: slosport.org

Brozovi »zavezniki« so njegovo paravojsko izgnali iz Trsta in Gorice

Ker so se komunisti po italijanski kapitulaciji že na veliko pripravljali na povojni prevzem oblasti, so tudi na Primorskem leta 1944 začeli vzpostavljati nekatere državotvorne ustanove. Med njimi tudi šolstvo, kolikor je to bilo seveda v vojnih razmerah mogoče.

Toda po koncu vojne s svojo partizansko (para)vojsko niso mogli iz svoje kože. Ko so zasedli Trst in Gorico, so vse sile namenili vzpostavljanju komunističnega revolucionarnega režima. To pa je takrat pomenilo tudi množične aretacije (natančneje: ugrabitve) in deportacije v kraška brezna, imenovana fojbe, to je v smrt. Italijani so seveda zagnali vik in krik ter tudi Angleži in Američani tega početja niso hoteli mirno opazovati. Jugoslovanskim oblastem so dali ultimat, da partizanska vojska zapusti Tržaško in Goriško, in ta je morala po 42 dneh nasilne vladavine to tudi storiti. S tem pa so nehali delovati tudi oblastni organi in med njimi šolstvo pod vodstvom Osvobodilne fronte oziroma komunistov. Primorska in Julijska krajina sta nato doživeli poseben status, ki je trajal celo desetletje.

Vojaški upravi »zaveznikov« in jugokomunistov

Po odhodu jugoslovanske vojske je prišlo do (začasne) razdelitve spornega območja na dve coni: na zahodnem delu je cono A s Trstom in Gorico dobila v upravo anglo-ameriška Zavezniška vojaška uprava (ZVU), vzhodni del oziroma cono B je upravljala Vojaška uprava Jugoslovanske armade (VUJA). 15. septembra 1947, po pariški mirovni konferenci, sta se obe coni precej zmanjšali, cona A je obsegala samo Tržaško, cona B pa Koprski okraj in del Hrvaške Istre. Sporno območje je povzročalo napete odnose, dokler niso 5. oktobra 1954 sprejeli kompromisnega memoranduma o soglasju, ko sta Jugoslavija in Italija sprejeli obstoječo ozemeljsko razdelitev; šele osimski sporazumi leta 1975 so mejo tudi formalno potrdili.

Marca 1946 so se dijaki slovenskih šol »bojevali« tudi s komunističnimi zastavami.

Komunistična »ljudska demokracija«

Obe upravi, jugoslovanska in »zavezniška«, sta se bistveno ločevali po sistemu upravljanja. Prva je v coni B nadaljevala s svojo »ljudsko oblastjo«, druga pa je v coni A odpravita kratkotrajne pridobitve te »ljudske oblasti« in uvedla enak sistem kot na drugih zasedenih območjih, to je sistem demokracije zahodnega tipa. Odpravili so »narodno zaščito«, »ljudska sodišča«, »narodnoosvobodilne odbore« in preklicali njihove odloke. Med drugim so »zavezniki« začeli organizirati šolski sistem, in sicer poleg italijanskega tudi slovenskega. Pogoje »zaveznikov« v zvezi z obnovo slovenskega šolstva so zagovorniki Osvobodilne fronte (projugoslovanski blok, ki ga je politično vodila tedaj precej enotna slovensko-italijanska levica) odločno zavrnili.

Komunistična totalitarna »politika vse ali nič

Toda »nesprejemljive« pogoje »zaveznikov« je sprejel del Slovencev, ki je nato tudi zasedel številna mesta profesorjev in učiteljev. Uprli so se navodilom levice, ki so bila: »Od ZVU je treba zahtevati vse, sicer je bolje, da ne sprejmemo ničesar.« Ti »nepokorni« Slovenci so se zavedali odgovornosti, medtem, ko je komuniste zanimala le oblast – in to ne kakršna koli, ampak absolutna oblast, pri takšni pa lahko javno delujejo le tisti ljudje, ki so takšni oblasti povsem podrejeni. Angleži in Američani so v pregretem lokalnem okolju, ki je poudarjeno odražalo svetovnega, ko se je svet delil na dva politično-ideološka bloka, bili pripravljeni ponuditi Slovencem le nekaj pravic, in še te pod strogo določenimi pogoji, tudi zaradi močnega pritiska italijanskih nacionalistov in celo vladnih krogov v Rimu.

Tiste Slovence, ki so sprejeli pogoje zaveznikov, je levičarski projugoslovanski blok označil za izdajalce, sovražnike slovenskega naroda, za nekdanje belogardiste in domobrance, nekatere pa celo za vojne zločince. Ti Slovenci so bili lokalni nekomunisti, ki so se zavedali kočljivosti in pomembnosti trenutka, med njimi pa je bilo tudi precej političnih emigrantov, ki so se pred koncem vojne umaknili iz Slovenije ter se ustavili v Trstu in Gorici oziroma v taboriščih v zaledju.

Dr. Srečko Baraga

Dr. Srečko Baraga je obnavljal slovensko šolstvo v Trstu

Bojan Pavletič je zelo nazorno opisal takratne dogodke, saj jim je bil kot dijak na novo organiziranega tržaškega slovenskega šolstva sam priča in celo akter. Med drugim je poudaril pomen ameriškega kapetana Johna P. Simonija, referenta ZVU za šolstvo, ki je bil nenavadno naklonjen Slovencem. Imel je velike zasluge za uspešno organiziranje slovenskih šol v Trstu, zaradi česar ga je levica, kot je zapisal Bajc, »pretirano kritizirala«.

Druga pomembna osebnost pri obnovi šolstva je bil dr. Srečko Baraga, ki je med vojno služboval v Ljubljani na prvi moški realni gimnaziji. V začetku je bil simpatizer uporništva, toda zaradi komunističnega nasilja se je leta 1943 postavil na protirevolucionarno stran. Januarja 1945 je odšel v Idrijo, kjer si je pod nemško okupacijo (!) prizadeval obnoviti slovensko šolstvo, ki je bilo prej več kot dvajset let italijansko. Po vojni je postal ravnatelj slovenske begunske gimnazije v Monigu. Baraga si je avgusta prizadeval, da bi begunsko gimnazijo preseliti v Trst, vendar ZVU temu ni ugodila. 18. avgusta so mu podelili funkcijo strokovnega svetovalca za slovenske šole v Trstu. Pri izbiri so imeli srečno roko, saj je bil Baraga dober organizator. Ogrodje organiziranja šol so postali dr. Alfonz Čuk, dr. Anton Kacin, dr. Vinko Brumen, dr. Baragi pa je uspelo pridobiti prof. Alojzija Geržiniča, s katerim sta v treh tednih pripravila zakonski osnutek za slovenske šole, učne načrte in zbrala najnujnejše osebje. Decembra 1945 je tako na slovenskih srednjih šolah učilo 45 profesorjev, od tega jih je imelo 27 jugoslovansko državljanstvo, 12 med njimi pa je bilo med vojno domobrancev.

Alojzij Geržinič. Dr. Srečko Baraga je z njim v treh tednih pripravil zakonski osnutek za slovenske šole na Tržaškem, učne načrte in zbrala sta najnujnejše osebje.

Komunistično-revolucionarni besednjak

Dr. Srečko Baraga je bil pod besnim udarom levice in klevetam so nasedli tudi »zavezniki«, ki so mu formalno podelili le status svetovalca za slovenske šole v Trstu, čeprav je kandidiral za okrožnega šolskega nadzornika. Toda neusmiljeni in sistematični napadi niso prihajali samo s strani tržaške levice, ampak so jim pomagali tudi režimovci v Ljubljani. Barago so februarja 1946 na montiranem političnem procesu »zaradi kolaboracionizma« obsodili celo na smrt, s čimer so dali svojim ljudem v Trstu v roke zelo močan »argument«, s katerim so ga ti potem napadali.

Tu je pravzaprav edina slaba stran knjige, saj je avtor še po več kot pol stoletja precej nekritično prevzemal oziroma ponavljal takratni revolucionarni besednjak oziroma oznake, kot so »kolaboracionist«, »zavzeti sodelavci okupatorja«, pri nekem dijaku pa je celo zapisal, da je bil »morda celo ustaško nastrojen«, in to samo zato, ker je ob nekih demonstracijah vrgel črnilo v rdečo zvezdo na zastavi. K sreči je v knjigi tega malo, čeprav je zelo moteče, veliko več pa je zelo informativnih opisov milo rečeno zelo burnega dogajanja prvega šolskega leta novih slovenskih šol v Trstu.

Priznanje »kolaboracionistom«

Pavletič je bil do dr. Barage tudi pošten in je zapisal: »Kljub vsemu je treba priznati, da je imel Baraga za obnavljanje slovenskega šolstva v našila krajih tudi pomembne zasluge. Bil je izvrsten organizator, prizadeven, samozavesten in poln delovne energije. Slovensko šolo je v svojih odnosih z zavezniki neustrašno branil, zlasti pa v stikih z italijanskimi šolskimi oblastmi v Trstu, ki so ji s pravo protislovensko ihto zahrbtno in prevejano stregle po življenju, kjerkoli so le mogle. Zato ni čudno, če se je tržaško šolsko skrbništvo 19. 9. 1947 tudi uradno pritožilo pri zavezniških predstavnikih in ga obtožilo raznih bolj ali manj namišljenih nepravilnosti. Bilo je očitno, da so se ga skušali znebiti, saj je bil v njihovih prizadevanjih za uničenje slovenske šole hudo moteč element. Napadi nanj in na njegovo delo so se vrstili tudi v italijanskem tisku /.../, kjer so se posluževali tudi nizkih udarcev in mu pri tem delali hudo krivico, saj ni delal nič drugega, kot branil slovensko šolo pred nebrzdanim italijanskim šovinizmom. Zato ni pretirano, če rečemo, da bi v okoliščinah, kakršne so pač bile, slovenska šola brez Barage dobila drugačen začetni zagon, saj so se zavezniki vedno bolj nagibali k upoštevanju italijanskih argumentov in vedno manj slovenskih. Morda ni preveč tvegano reči, da bi brez tega kontroverznega šolnika slovenska šola tudi danes ne bila taka, kakršna je.« Nedvomno pošten besede.

Neprecenljive Baragove zasluge

Na Baragov predlog so zavezniki ustanovili šest slovenskih srednjih šol, štiri nižje strokovne šole, vse osnovne šole, poseben učiteljski tečaj v Gorici in hrvaške šole v puljskem okrožju. Tako je bilo vsaj v grobem rešeno vprašanje slovenskih šol v Trstu. Če bi prevladala komunistična politika, bi to bilo za slovensko manjšino pogubno, saj bi pomenilo izgubo številnih priložnosti za dosego pomembnih narodnih pravic, italijanska stran pa bi si s slovenskim »bojkotom« medtem popolnoma opomogla in spet zasedla položaje, ki jih je s koncem vojne izgubila.

Dijaki proti profesorjem

Dr. Barage pa ni napadal samo italijanski tisk, neprimerno hujših, dobesedno uničujočih napadov je bil deležen s strani levičarskega tržaškega tiska. Tržaški komunisti se niso zadovoljili le z verbalnimi diskreditacijami. Na okrožnega šolskega nadzornika za višje šole prof. Mizerita, ki je bil prav tako nekomunist, so »neznanci« oziroma oznovski atentatorji (pravilneje: morilci) v neposredni bližini gimnazije naredili celo atentat in ga s strelnim orožjem hudo ranili. Dr. Barago bi ubili takoj (tega avtor knjige ni zapisal), če ne bi imel ob sebi stalne zavezniške straže. Ozna oziroma po marcu 1946 Udba je takrat ubila ali ugrabila v Trstu kar nekaj zavednih Slovencev. Če si je dr. Baraga želel rešiti življenje, mu ni preostalo drugega, kot da je že na začetku leta 1948 Trst zapustil in – emigriral v Argentino.

Alojzij Geržinič, poroka z Marijo Fink leta 1952. VIR: knjiga Od Save so srebrne reke

Hujskanje dijakov proti slovenskim profesorjem

Zelo dragoceni so obširni opisi izpadov nekaterih dijakov proti svojim »domobranskim« profesorjem, predvsem pa večdnevnih demonstracij, ki jih je formalno vzpodbudil obisk »zavezniške« razmejitvene komisije. Med demonstracijami februarja 1946 so šolo popisali z gesli, kot je bilo na primer »Smrt Baragi«. »Zavezniška« šolska uprava je morala zagroziti z zaprtjem slovenskih šol in jih v nekem trenutku celo zapreti, dokler niso levičarski politiki, ki so ves čas iz ozadja vplivali na dijake, še posebej na nekatere med njimi, popustili.

Velik prispevek k objektivnejšemu opisovanju

Bojan Pavletič je napisal zelo berljivo knjigo. Besedilo ni preobširno in se ne spušča v prevelike podrobnosti. Prepleteno je tudi z osebnimi spomini in opisi realnega življenja v prvi slovenski realni gimnaziji v Trstu. Razen omenjenega predsodka z očitki »kolaborantstva«, za katere danes velja, da so glede na dejansko medvojno dogajanje v osrednji Sloveniji med vojno in komunistično revolucijo (nasiljem) nekorektni ter so plod silne indoktrinacije, je Pavletičeva knjiga velik prispevek k objektivnejšemu pristopu do povojnega dogajanja na Tržaškem.

Ivo Žajdela, Povojno šolstvo v Trstu, Trst, Bojan Pavletič, Demokracija, 8. 4. 2004Gorazd Bajc, Boj projugoslovanskega tabora na področju slovenskega šolstva v Trstu (1945–1948), Zgodovinski časopis, št. 4, 1999

Ivo Žajdela, Soustvarjal je čudež v Argentini, Alojzij Geržinič, Družina, 25. 10. 2015

1/7