Knjiga »Trst, to je tam, kjer je Boris Pahor« (zbirka Odstiranja) se trudi biti dejaven poklon pisatelju Borisu Pahorju in njegovemu svetu. Zasnovana je mozaično: ustavlja se ob posameznih vidikih Pahorjevega ustvarjanja. Kot taka bodisi nadaljuje in poglablja dosedanje raziskave, bodisi jih razširja in ustvarja ustvarjalsko-recepcijski dialog tam, kjer ga doslej ni bilo.

Neusahljiva očetova želja po biti

O neizmerni »predanosti življenju in ustvarjanju« Borisa Pahorja subtilno piše glavni varuh in dedič Pahorjevega opusa, njegov sin Adrijan Pahor. Na začetku knjige nas popelje v zadnje trenutke očetovega razmišljanja, tako rekoč na rob njegovega tuzemskega bivanja. Izvemo, kako se je pisatelj-pričevalec v zadnjih mesecih, tednih in dnevih, znova iščoč odgovore tudi pri Spinozi, spraševal, kaj bo z njegovim duhom. In prihajal do uvida, da ta lahko, če je človek v življenju ravnal dobro, vsekakor dobi zadoščenje nesmrtnega, kar je ena od točk duhovne oporoke, ki jo je zapustil ne samo najbližjim, ampak vsem nam.

Adrijan Pahor Foto: Ivo Žajdela

Zagovornik demokratične družbe in vrednot slovenstva

Religiozno tematiko, razumljeno na način človekove odprtosti oziroma potrebe po iskanju višjega smisla bivanja, kot eno izmed stalnic Pahorjevega pisanja je izpostavil njegov someščan Igor Škamperle. Med drugimi tematskimi konstantami je prav tako navedel neutrudno zavzemanje za narodno identiteto, ki jo je Pahor kot človek izza meje oziroma pred njo (ob)čutil precej drugače od tistih, ki živijo v matici, osebno izkušnjo fašizma in taborišč, ki se povezuje z izkušnjo komunističnega režima (v Jugoslaviji), ter – ljubezen.

Sourednik knjige Igor Grdina Foto: Ivo Žajdela

Ariadnina nit v avtobiografskem labirintu Borisa Pahorja

Škamperletov prispevek hkrati odpira vrata v razdelek, naslovljen »Trst, to je tam, kjer je Boris Pahor«, ki je dal naslov celotni knjigi in ga v velikem zamahu s svojim prispevkom nadaljuje Igor Grdina. Avtorjeva glavna teza je, da je globinski modus pisateljskega opusa Borisa Pahorja avtobiografski, kar je nespregledljivo v vseh njegovih besedilih, torej tudi literarnih, in sicer tako v novelah kot romanih. Med najočitnejšimi znamenji avtobiografskosti je izpostavil ravno dogajalni prostor pisateljevega rodnega mesta, Trsta. Po umestitvi Pahorja v širši kontekst na avtobiografskosti utemeljenih (dnevniških) opusov tujih in domačih avtorjev (med njimi Jožeta Javorška in Lojzeta Kovačiča ali Juliena Greena, Ernsta Jüngerja, Witolda Gombrowicza ali navsezadnje Edvarda Kocbeka) je Grdina posebno pozornost posvetil romanoma V labirintu in Nekropola, pronicljivo opozarjajoč na kontingentnost recepcije slednje »v času komunistične sence nad večino slovenskega prostora«. Zaradi tega je bila recepcija Pahorjevega pisanja in sploh pričevanja v tujini še toliko pomembnejša, če ne bistvena.

Sourednica knjige Urška Perenič. Foto: Ivo Žajdela

Vseslovenski dialog Borisa Pahorja

To odlično dokazuje izjemno obširna, malone neobvladljiva korespondenca, ki jo sestavljajo na Borisa Pahorja naslovljeni dopisi drugih, ki so se do danes in skupaj s tipkopisi in rokopisi del ohranili v njegovi zapuščini, kar je osrednja tema prispevka Urške Perenič. Avtorica je v njem razkrila, da je bil pisatelj s Kontovelske rebri veliko srce v sredini, ko so bili Slovencem, kot že tolikokrat prej, vsiljeni časi ločevanja. Pisateljeva korespondenca je v še večji meri kakor revija Zaliv pričevanje o planetarni zedinjenosti Slovenije, ki je bila vseskozi povezana z živim in tvornim dialogom. Uradno ga ne bi smelo biti za železno zaveso, ki je bila za Pahorja na novo spuščena tudi potem, ko je bila praktično za vse druge že dvignjena. Pisatelj in njegovi korespondenti so bili uporni ljudje; vztrajni in po potrebi trmasti. Ustvarili so novo, neizključujočo normalnost.

Obdelava življenjske travme v trilogiji Borisa Pahorja

Svojevrstno povrnitev v normalnost za Pahorja je pomenila namera o vrnitvi Narodnega doma tržaškim Slovencem v letu 2022, saj je njegov požig julija 1920 v pisatelju porodil hudo otroško-mladostno travmo, ki jo je skušal tudi literarno razrešiti v več besedilih. Med drugim v avtobiografski trilogiji romanov Zatemnitev (1975) Spopad s pomladjo oziroma Onkraj pekla so ljudje (1978; 1958) ter V labirintu (1984), ob katerih Peter Scherber, ki je v nemščino prevedel drugega izmed naštetih romanov, analizira variacije motiva in teme požiga svojčas osrednje kulturne ustanove tržaških Slovencev.

Knjigo so 21. maja 2024 predstavili v dvorani Slovenske matice v Ljubljani. Od leve: Adrijan Pahor, Urška Perenič, Igor Grdina, Ignacija Fridl Jarc. Foto: Ivo Žajdela

Boris Pahor in Slovenska matica

Tematski sklop zaokroža in gradi hkrati most k naslednjemu razdelku knjige prispevek Ignacije Fridl Jarc. Borisa Pahorja je predstavila kot osrednjega avtorja Slovenske matice v času, ko je bil njen glavni tajnik in urednik Drago Jančar in ko ga drugod zaradi pritiskov političnih oblastnikov v glavnem niso objavljali. Prikazala je ključne žanrske oziroma zvrstne, slogovne, snovne in tematske značilnosti del, ki jih je pisatelj v obdobju od leta 1960 do 2010 objavil pri drugi najstarejši slovenski založbi. Posebne pozornosti sta deležni knjiga Peščena ura (1984), v kateri je Pahor objavil pisma, ki jih je nanj naslavljal Edvard Kocbek, ter zbirka esejev Ta ocean, strašnó odprt (1989), ki je prav tako posvečena Kocbeku ter podobno pričuje o pomenu kulture in literature, ki je ter po Pahorju mora vedno biti zavezana osebnemu etosu in lastnemu ethnosu obenem.

Ravel Kodrič Foto: Ivo Žajdela

Kocbek – Rodano – Mounier

Kako živo nas prijateljstvo med Pahorjem in Kocbekom zaposluje še danes, pričuje tretji razdelek knjige, v katerem so skušali avtorji njuno vez rešiti pred in za zgodovino. Ravel Kodrič se je v svojem prispevku na malone dramatičen način povrnil v leto 1944, v Rim, kjer je Kocbeka obiskal skrivnostni Franco P., za katerega se je izkazalo, da je bil Franco Rodano, vodja katoliških komunistov, ki je pomagal Kocbeku odpreti nove perspektive in ga privesti do t. i. »rimskega uvida«. Ter – z besedami Kocbeka, navedenimi v Kodričevem prispevku – doživeti »dejstvo, da je evropski katolicizem tako močan duhovni in zgodovinski pojav, da ga v bodočih evropskih procesih ni mogoče niti zanikati niti rušiti bodisi z družbeno revolucijo ali kulturnim bojem, ampak samo očiščevati in vključevati v novi svet, ki terja obvezno družbeno napredno stališče, hkrati pa dopušča svobodo nazorov.« Pesnikovo oziroma Kocbekovo navdušenje nad Rodanovo smerjo in levim katolištvom je v nadaljevanju prispevka izčrpno dopolnjeno še z njegovim odkrivanjem personalizma v času bivanja v Franciji, ki mu je pomagal oplemenititi osebno izkušnjo v narodnoosvobodilnem gibanju. Vse skupaj je namreč na svojevrsten način botrovalo nastanku zbirke novel Strah in pogum, ob kateri se je za Kocbeka postavil ravno Boris Pahor.

Med drugim v Primorskem dnevniku, kjer so mu novembra 1951 objavili naklonjeno oceno omenjene Kocbekove knjige, pozneje pa so namesto njegovega zagovora raje objavljali napade nanj, zaradi česar Pahor vse do 1958 ni sodeloval s časopisom.

Prijateljsko lomljenje kruha slovenske besede

Prijateljevanju med Borisom Pahorjem in Edvardom Kocbekom se je posvetil Peter Kovačič Peršin, ki je poudaril njegov pomen za slovensko kulturno in politično življenje ter ga s pomočjo Pahorjevih besed v njegovi knjigi dnevniških zapiskov Ta ocean, strašnó odprt označi s poetično prispodobo lomljenja kruha slovenske besede. Nezlomljiva vez med Pahorjem in Kocbekom se je dejansko vzpostavila, še preden sta se sploh srečala v živo – ko je Kocbek v Domu in svetu objavil Premišljevanje o Španiji, ki je nagovorilo Pahorja in v nekem smislu določilo njegovo življenjsko pot. Krepiti se je začela, ko je Pahor Kocbeku za objavo v reviji Dejanje poslal črtice o tržaškem življenju, ter se morda najbolj utrdila ob objavi znamenitega intervjuja leta 1975.

Knjigo so 21. maja 2024 predstavili v dvorani Slovenske matice v Ljubljani. Od leve: Ignacija Fridl Jarc, Adrijan Pahor, Urška Perenič, Igor Grdina, Evgen Bavčar. Foto: Ivo Žajdela

Geneza pričevanja Edvarda Kocbeka leta 1975

»Afero Zaliv« oziroma genezo Kocbekovega pričevanja je prikazal Igor Omerza. To pričevanje je bilo rezultat večletnega prigovarjanja Pahorja prijatelju Kocbeku. Začetki pričevanja segajo v začetek leta 1970, v Opatijo, kjer je bil Kocbek na zdravljenju, dokončen prelom, ki je pripeljal do odločitve, da javno spregovori, pa naj bi se v Kocbeku zgodil januarja 1975, med njegovim bivanjem v Parizu, kjer se je srečal z emigrantsko literaturo o grozljivosti povojnih pomorov domobrancev. Od tod je tudi pisal Pahorju, ki se je pred vrati njegovega stanovanja v Ljubljani pojavil 17. januarja, ko sta se o zadevi dokončno dogovorila. V naslednjih nekaj dneh se je Kocbek zaril v pisanje in 24. januarja je imel Pahor besedilo intervjuja, »slovensko listino«, v rokah.

Od Borisa Pahorja prek Edvarda Kocbeka do Boruta Pahorja

Kako je zgodba o znamenitem prijateljstvu, prepričevanju in pričevanju navdihovala generacijo, ki vsega tega ni doživela, v prispevku, ki zaokroža tretji tematski sklop knjige, premišlja Alja Brglez. Nekoliko tudi skozi oči vodje kabineta bivšega predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja. Izvemo, v kako velik navdih je bilo prej omenjeno prijateljstvo pa tudi Kocbekovo oklevanje Borutu Pahorju, ko je na pokopališču Dobrava pri Mariboru (ko so pokopali umorjene v rudniku Huda jama), nato pa še večkrat, izjavil, da ne spreminjamo zgodovine, ampak prihodnost. Brglezova je bila v kabinetu bivšega predsednika hkrati zadolžena za slovesen dogodek vrnitve Narodnega doma tržaškim Slovencem, na katerem je Boris Pahor v palači Prefekture v Trstu prejel dve odlikovanji iz rok dveh predsednikov.

Evgen Bavčar Foto: Ivo Žajdela

Pahorjeva neomajna zvestoba rodnemu Trstu

 Zadnji razdelek knjige je aktualistično in družbenokritično naravnan. V njem Pahorjev lik zasijeta tako v neomajni zvestobi rodnemu Trstu, ki ima značaj kulturne metropole ter kozmopolitskega križišča kultur in narodov, kakor v odnosu do meglene Ljubljane, ki je bila, tako Boštjan M. Turk, v pisateljevih očeh vselej odročno in provincialno mesto. Turk je spomnil na Pahorjevo držo, ki mu je omogočila posredovati univerzalno izkušnjo svojega življenja v obliki visoko individualizirane literature z globokim sporočilom za današnji čas. Vsemu je jasno pritrdil Evgen Bavčar, ki je v imenu redkih prijateljev obljubil, kako si bo še naprej neutrudno prizadeval, da Pahorjevo življenje in delo ne bosta utonila v pozabo.

1/10