P. Janez Poljanšek, jezuit, deluje v ekipi Ignacijevega doma duhovnosti v Ljubljani. FOTO: Tatjana Splichal.


Evangelij cvetne nedelje: Mr 14,1–15,47

Branje (lectio): Pri maši na cvetno nedeljo kar dvakrat beremo iz evangelija. V začetku obreda, pred procesijo, smo priče Jezusovemu slovesnemu vhodu v Jeruzalem, pozneje pa nam miza Božje besede postreže še z daljšim branjem Jezusovega pasijona, to je opisa njegovega trpljenja in smrti na križu.

Letos je pasijon vzet iz evangelija po Marku. Cerkev želi, da bi verniki globoko doživeli dragocene trenutke Jezusovega trpljenja, da bi se v njihovem srcu prebudilo sočutje in solidarnost z njim. Zato je branje običajno rahlo dramatizirano, z več bralci, ali pa besedilo pasijona celo uglasbeno in zapeto.

Naj torej tudi naše osebno branje in premišljevanje opisa Jezusovega trpljenja v nas prebudi ljubečo, sočutno bližino z Gospodom, ki je iz ljubezni do nas daroval svoje življenje. V začetku molitve prosimo Gospoda za to milost.

Premišljevanje (meditatio): V Jezusovo trpljenje nas uvede prizor, ko žena v Betaniji mazili Jezusa. Njeno ljubeče in nežno dejanje je postavljeno med dva kamna zla, ki bosta strla Jezusovo telo; med iskanje judovskih voditeljev, kako bi Jezusa prijeli in usmrtili, ter Judeževo odločitev, da Jezusa izda.

Strta posodica in potrata ženinega olja v prispodobi razodeva tudi to, kar se bo zgodilo z Jezusom, ko bo njegovo telo strto in bo z oljem svoje ljubezni mazilil vse človeštvo. Kaj dogodek v Betaniji govori meni, v kaj me vabi?

Sledi priprava in obhajanje pashalne večerje, spomina na rešitev Izraelcev iz egiptovske sužnosti. Jezus temu obredu doda novo, globljo, odrešenjsko razsežnost, ki zajame vse človeštvo. Nova zaveza, ki jo sklepa z nami, bo potrjena z njegovo lastno krvjo, v njegov spomin bomo uživali njegovo telo in kri.

On je postal žrtvovano Jagnje, ki odjemlje grehe sveta. Razodetje nore Božje ljubezni, ki ne postavlja pogojev in želi samo eno – da bi bila sprejeta.


FOTO: Tatjana Splichal.

Tudi obred postavitve evharistije je zaznamovan s senco zla, namreč z napovedjo izdajstva in zatajitve: eden izmed dvanajsterih, za katerega se zdi, da je z Jezusom, pa v resnici ni, ga bo izdal; eden izmed dvanajsterih, za katerega se zdi, da Jezusa pozna, ga bo zatajil. Kje je moje mesto pri tej večerji?

Getsemani, Jezusova smrtna stiska in proseča, zaupljiva molitev k Očetu. Jezus si želi solidarnosti učencev, najbližjih. A je ne najde. Eno uro traja preizkušnja zvestobe, samo eno uro. Duh je voljan, a meso je slabotno. Naše želje so velike, obljube in dobri sklepi številni, a tudi mi hitro zaspimo iz strahu za svoje življenje, zaradi skrbi za lastno preživetje, v neki duhovni naveličanosti in mlačnosti. Jezus pa iz Očetovih rok sprejema kelih trpljenja.

Jezusa primejo. Poljub, ki je znamenje ljubezni in bližine, postane zdaj znamenje izdajstva, polastitve. Jezus se daje ljudem v roke, da storijo z njim, kar hočejo. Oče nam pravzaprav daje svojega Sina v roke – iz ljubezni do nas, tako nas ceni. Ničesar noče zadržati zase, tudi svojega ljubljenega Sina ne.

In Jezus se ne brani, noče pobegniti, noče uporabiti svoje božanske moči. Njegova moč je v izničenju, izpraznjenju, kenozi. Ko ga sodijo in obtožujejo pred velikim zborom in pred Pilatom, noče dokazovati svoje nedolžnosti. Če bi se branil, bi s tem obsodil tožnike, saj bi se izkazale njihove krive obtožbe. Na neki način bi tako obsodil vse nas, vse človeštvo. On pa ni prišel obsodit, temveč rešit.

Ko gledamo ta montirani proces proti Jezusu, ko opazujemo, kako se delajo norca iz njega, kako ga zasmehujejo, pljujejo vanj, tolčejo s pestmi, bičajo – kaj nam to govori o našem soočanju s krivicami, žalitvami, nasprotovanji? Kako živimo takšne trpne, trpeče trenutke svojega življenja?


FOTO: Tatjana Splichal.

Križev pot. Prisilili so Simona, da je nesel njegov križ. Križi, ki si jih sami izberemo, so lahki. Težji pa so tisti, ki nas zadenejo nepričakovano, ki se jih branimo, ki bežimo pred njimi. Jezusa so privedli na Golgoto – Kraj lobanje. Po starem izročilu je bil tu pokopan Adam. Zdaj bo Kristus, novi Adam, na tem mestu s svojo smrtjo rodil novega človeka. Jezusa so križali med dvema razbojnikoma – med hudodelce je bil prištet.

Njemu, ki je vzel nase grehe sveta, je mesto prav tu, med razbojniki. Za nas je namreč postal greh: Njega, ki ni poznal greha, je zavoljo nas storil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem (2 Kor 5,21). O, srečna krivda! že lahko vzklikamo, polni hvaležnosti.

Vsi so ga sramotili, zasmehovali in pozivali, naj stopi s križa, naj reši sam sebe. To so Jezusove zadnje skušnjave: Reši se križa, izogni se trpljenju, izpolni svoje poslanstvo brez preizkušenj, bodi uspešen, uresniči sebe ... On pa ostaja z Očetom, uživa jed, ki mu jo je pripravil Oče.

Da, čuti se tudi zapuščenega od njega, toda še naprej zaupa in se izroča v Očetovo naročje. To je pogled vere, gledanje Nevidnega. Ko je stotnik pod križem videl, kako je Jezus izdihnil, je izpovedal svojo vero. V umiranju prepoznamo človeka: nekdo je lahko prestrašen in obupan, drugi spokojen, s pogledom onkraj groba.

Bilo je tudi nekaj žena, ki so gledale od daleč. Žene so vztrajale z njim do konca, iz hvaležnosti za usmiljenje ali ozdravitev, ki so ga bile deležne, iz ljubezni in sočutja do svojega Učitelja. Biti z njim, ostati, vztrajati z njim v njegovih preizkušnjah – v to smo povabljeni.


FOTO: Tatjana Splichal.

Jezusov pogreb. Glejmo, kako Jezusovo telo položijo v grob. Sodobni pesnik nas vabi v to gledanje takole: »Videl boš, kako grob danes zakriva njega, ki v dlani drži vesolje, kako Božji Sin danes nespremenljivo vrtinči zvezde, ko njegovo meso počiva od del, ker je dopolnjeno odrešenje, in se odmika v skritost, da ponudi prostor veri in preizkusi, kdo je kdo.«

Seme, ki je padlo v zemljo in umrlo, že rojeva obilen sad. Ostanimo nekaj trenutkov z Jezusom v grobu.

Molitev (oratio): Zdaj se lahko obrnemo h Gospodu, ki smo ga spremljali na njegovi poti do groba. Izrazimo mu to, kar se nam zdi v tem trenutku primerno, v hvaležnosti, sočutju, skesanosti, prošnji.

Lahko se ozremo na Križanega in mu v globoki ganjenosti vzkliknemo z besedami sv. Ignacija: »Kako to, da si ti kot Stvarnik prišel do tega, da postaneš človek in greš iz večnega življenja v telesno smrt ter tako umreš za moje grehe?«

Potem se ozrimo nase: Kaj sem storil za Kristusa, kaj delam za Kristusa in kaj naj bi storil? In ko ga bom gledal takšnega in tako pribitega na križ, mu bom povedal, kar mi bo narekovalo srce.

Zrenje (contemplatio): Še nekaj trenutkov ostanimo v tihem, spokojnem okušanju tega, kar je branje pasijona prebudilo v našem srcu.


Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat (marec 2021).

Preberite še:
- »Čisto srce, o Bog, mi ustvari!«
- »Človek je človek, če moli«
- »Spreobrnite se in boste živeli«
- »Trpljenje je znamenje, da te Bog ljubi«