Trojica (1106 m)
Objava:
10. 10. 2006 / 09:37
Deli:
Čas branja:
4 minute
Nazadnje Posodobljeno:
19.06.2021 / 11:02
Trojica (1106 m)
Sveta Trojica (1106 m)
Avstrijski vladar Jožef II., najstarejši sin tedaj že pokojne Marije Terezije, je konec 18. stoletja korenito posegel v življenje Cerkve. S tako imenovanimi jožefinskimi reformami je razpustil samostane in zaplenil njihovo imetje, preuredil župnije, odpravil ljudske pobožnosti in ukinil božje poti. S temi ukrepi je obsodil na propad številne cerkvene stavbe, med njimi tudi priljubljeno božjepotno cerkev sv. Trojice na Lonici nad Pivko, od katere so se do danes ohranile le ruševine.
V porušeno cerkev, ki je tudi privlačen pohodniški cilj, se zadnja leta vendarle vrača življenje. Leta 1993 je postojnski kaplan Bogdan Vidmar na njenih ostalinah daroval mašo, ki je na tem kraju ni bilo že približno 210 let. Odtlej se pri Sveti Trojici vsako pomlad zbere množica romarjev, ki upajo, da se bo obnovitvenem odboru posrečilo cerkev znova pozidati in jo ohraniti zanamcem.
K Sveti Trojici, ki je bila nekoč obvezna točka Slovenske planinske poti, se lahko povzpnemo iz več smeri. Eno izmed možnih izhodišč je (poleg Postojne in vasi Trnje pri Pivki) tudi Slovenska vas, ki je poldrugi kilometer oddaljena od Petelinja. Označena planinska pot se za prvimi hišami odcepi od glavne vaške ceste in krene po kolovozu rahlo navkreber. Za pašnikom zavijemo levo in se ob njegovi ograji spustimo proti vzhodu. Hodimo naravnost proti Sveti Trojici, ki se dviga pred nami. Pri lesenem kažipotu prestopimo na drug kolovoz, se umaknemo med drevje ter obidemo presihajoče Petelinjsko jezero.
Ko pridemo znova na plano, krenemo proti strmi goličavi. Ozka stezica pelje mimo grmičev brina in rumenega drena, ki jih je zgodnja pomlad tudi letos bogato okrasila s cvetovi. Med gosto travo, ki je bila pred nekaj dnevi še vsa rjava in poklapana, so se bohotili šopi vijolic, zelenega teloha in trobentic. V daljavi se je oglašala kukavica, na travnati strmali, pod katero se je svetlikala jezerska gladina, pa so nas pričakali vijolični cvetovi kosmatincev. Ker so bili obrnjeni navzdol in nekateri še zaprti, jih sprva skorajda nismo opazili. In vendar jih je bilo ob vsej poti toliko, da jih ne bi mogli prešteti.
Ko se strmina prelomi, pridemo na širok kolovoz, ki ne pozna vzponov in padcev. Zdaj smo na robu vojaškega poligona, s katerega odmeva zamolklo grmenje tankovskih in topovskih izstrelkov. Pobočje nad nami pokriva drevje, svet na levi pa je deloma odprt in položen. Dolgo časa hodimo proti severu, naposled pa se pot vendarle presuka in krene navkreber. V naslednjih minutah moramo biti kljub gostim markacijam malce previdnejši, saj se tod križa množica poti. Kmalu prečkamo makadamsko cesto, se izvijemo na plano in povzpnemo do lovske preže. Na bližnjem kažipotu izvemo, da je do vrha še tričetrt ure hoda.
S prostrane čistine, ki je – kot kažejo sledovi – med gozdnimi prebivalci zelo priljubljena, nadaljujemo navkreber. Sprva hodimo med temačnim smrečjem, ki pa razmeroma hitro prepusti prostor mogočnim, razvejenim bukvam. Med visokimi drevesi je doma svetloba. Sončni žarki so si pred nekaj dnevi zlahka utirali pot skozi sivo vejevje, ki se ga pomlad še ni dotaknila. Vse je bilo tiho in mirno, toda hkrati je v zraku viselo nestrpno pričakovanje. Pod večno negibnim lubjem so se živahno pretakali življenjski sokovi, listne popke je razganjalo od napetosti, hrošči in mravlje so neugnano hiteli po svojih poteh.
Za odcepom proti Trnju se pot v loku obrne čez pobočje in prečka protipožarno poseko. Komaj imamo dovolj časa za bežen ogled votlih petelinčkov, konopnic in verjetno zadnjih letošnjih zvončkov, že se drevje razmakne. Pred nami se odpre golo pobočje, vrh katerega stoji kamnit steber z vpisno knjigo in žigom. Ko pridemo do njega, zagledamo tudi ostanke mogočne cerkve, ki je v dolžino merila spoštljivih 21 metrov.
Med obilico cvetja posebej izstopa kosmatinec
Sveta Trojica slovi kot imenitno razgledišče. Z vrha opazimo v dolini Pivko in na severozahodu Postojno. Med množico vrhov v bližnji in daljni okolici prepoznamo na jugovzhodu Snežnik in na zahodu Vremščico. Na severozahodu se čez obzorje razteguje Nanos, na severu se dviga razgibani rob Hrušice, na vzhodu pa valovijo gozdnati Javorniki (v tej smeri leži tudi četrt ure oddaljeni in slabih dvajset metrov višji vrh Lonice). Vse je kot na dlani. Zato so naši predniki tudi zidali cerkve na takšnih krajih.
Da bi videli dlje.
Nedeljska maša
V župnijski cerkvi sv. Trojice v Trnju pri Pivki, v župnijski cerkvi sv. Helene v Zagorju pri Pivki.
Izhodišče: Slovenska vas pri Pivki
Višinska razlika: približno 540 metrov
Dolžina vzpona: 2.15 ure
Opis poti in težavnost: Pot je lahka in večinoma prijetno položna. Hodimo po dobro označenih kolovozih in poteh, deloma po odprtem svetu in deloma po gozdu.
Zemljevid: Notranjski kras, 1:50.000
19 / 7. maj 2006
Avstrijski vladar Jožef II., najstarejši sin tedaj že pokojne Marije Terezije, je konec 18. stoletja korenito posegel v življenje Cerkve. S tako imenovanimi jožefinskimi reformami je razpustil samostane in zaplenil njihovo imetje, preuredil župnije, odpravil ljudske pobožnosti in ukinil božje poti. S temi ukrepi je obsodil na propad številne cerkvene stavbe, med njimi tudi priljubljeno božjepotno cerkev sv. Trojice na Lonici nad Pivko, od katere so se do danes ohranile le ruševine.
V porušeno cerkev, ki je tudi privlačen pohodniški cilj, se zadnja leta vendarle vrača življenje. Leta 1993 je postojnski kaplan Bogdan Vidmar na njenih ostalinah daroval mašo, ki je na tem kraju ni bilo že približno 210 let. Odtlej se pri Sveti Trojici vsako pomlad zbere množica romarjev, ki upajo, da se bo obnovitvenem odboru posrečilo cerkev znova pozidati in jo ohraniti zanamcem.
K Sveti Trojici, ki je bila nekoč obvezna točka Slovenske planinske poti, se lahko povzpnemo iz več smeri. Eno izmed možnih izhodišč je (poleg Postojne in vasi Trnje pri Pivki) tudi Slovenska vas, ki je poldrugi kilometer oddaljena od Petelinja. Označena planinska pot se za prvimi hišami odcepi od glavne vaške ceste in krene po kolovozu rahlo navkreber. Za pašnikom zavijemo levo in se ob njegovi ograji spustimo proti vzhodu. Hodimo naravnost proti Sveti Trojici, ki se dviga pred nami. Pri lesenem kažipotu prestopimo na drug kolovoz, se umaknemo med drevje ter obidemo presihajoče Petelinjsko jezero.
Ko pridemo znova na plano, krenemo proti strmi goličavi. Ozka stezica pelje mimo grmičev brina in rumenega drena, ki jih je zgodnja pomlad tudi letos bogato okrasila s cvetovi. Med gosto travo, ki je bila pred nekaj dnevi še vsa rjava in poklapana, so se bohotili šopi vijolic, zelenega teloha in trobentic. V daljavi se je oglašala kukavica, na travnati strmali, pod katero se je svetlikala jezerska gladina, pa so nas pričakali vijolični cvetovi kosmatincev. Ker so bili obrnjeni navzdol in nekateri še zaprti, jih sprva skorajda nismo opazili. In vendar jih je bilo ob vsej poti toliko, da jih ne bi mogli prešteti.
Ko se strmina prelomi, pridemo na širok kolovoz, ki ne pozna vzponov in padcev. Zdaj smo na robu vojaškega poligona, s katerega odmeva zamolklo grmenje tankovskih in topovskih izstrelkov. Pobočje nad nami pokriva drevje, svet na levi pa je deloma odprt in položen. Dolgo časa hodimo proti severu, naposled pa se pot vendarle presuka in krene navkreber. V naslednjih minutah moramo biti kljub gostim markacijam malce previdnejši, saj se tod križa množica poti. Kmalu prečkamo makadamsko cesto, se izvijemo na plano in povzpnemo do lovske preže. Na bližnjem kažipotu izvemo, da je do vrha še tričetrt ure hoda.
S prostrane čistine, ki je – kot kažejo sledovi – med gozdnimi prebivalci zelo priljubljena, nadaljujemo navkreber. Sprva hodimo med temačnim smrečjem, ki pa razmeroma hitro prepusti prostor mogočnim, razvejenim bukvam. Med visokimi drevesi je doma svetloba. Sončni žarki so si pred nekaj dnevi zlahka utirali pot skozi sivo vejevje, ki se ga pomlad še ni dotaknila. Vse je bilo tiho in mirno, toda hkrati je v zraku viselo nestrpno pričakovanje. Pod večno negibnim lubjem so se živahno pretakali življenjski sokovi, listne popke je razganjalo od napetosti, hrošči in mravlje so neugnano hiteli po svojih poteh.
Za odcepom proti Trnju se pot v loku obrne čez pobočje in prečka protipožarno poseko. Komaj imamo dovolj časa za bežen ogled votlih petelinčkov, konopnic in verjetno zadnjih letošnjih zvončkov, že se drevje razmakne. Pred nami se odpre golo pobočje, vrh katerega stoji kamnit steber z vpisno knjigo in žigom. Ko pridemo do njega, zagledamo tudi ostanke mogočne cerkve, ki je v dolžino merila spoštljivih 21 metrov.
Med obilico cvetja posebej izstopa kosmatinec
Sveta Trojica slovi kot imenitno razgledišče. Z vrha opazimo v dolini Pivko in na severozahodu Postojno. Med množico vrhov v bližnji in daljni okolici prepoznamo na jugovzhodu Snežnik in na zahodu Vremščico. Na severozahodu se čez obzorje razteguje Nanos, na severu se dviga razgibani rob Hrušice, na vzhodu pa valovijo gozdnati Javorniki (v tej smeri leži tudi četrt ure oddaljeni in slabih dvajset metrov višji vrh Lonice). Vse je kot na dlani. Zato so naši predniki tudi zidali cerkve na takšnih krajih.
Da bi videli dlje.
Nedeljska maša
V župnijski cerkvi sv. Trojice v Trnju pri Pivki, v župnijski cerkvi sv. Helene v Zagorju pri Pivki.
Izhodišče: Slovenska vas pri Pivki
Višinska razlika: približno 540 metrov
Dolžina vzpona: 2.15 ure
Opis poti in težavnost: Pot je lahka in večinoma prijetno položna. Hodimo po dobro označenih kolovozih in poteh, deloma po odprtem svetu in deloma po gozdu.
Zemljevid: Notranjski kras, 1:50.000
19 / 7. maj 2006
