V pokušino smo za vas odbrali tri odlomke.

Hoče vstopiti pri vratih – Ambrož Milanski (340–397)

Ambroževa razlaga Psalma 118 (119), hvalnice Božje besede, je hkrati mistagoški komentar k Visoki pesmi: človekova duša je nevesta Božje besede, v zvesti veri poročena s Kristusom, učlovečeno Božjo besedo (prim. Oz 2,22). V tem odlomku hoče Ambrož spomniti na to, da je treba obisk ženina »čuječe« pričakovati še posebno takrat, ko se duša znajde v žalosti ali skušnjavi.

»Jaz in Oče bova prišla in pri njem prebivala.« Tvoja vrata naj bodo zanj odprta, ko pride; razpri svojo dušo, razširi naročje svojega duha, da bo uzrl bogastvo preproščine, zaklad spokojnosti, sladkost milosti! Razširi svoje srce, steci naproti soncu večne Luči, »ki razsvetljuje vsakega človeka« (Jn 1,9). Prav gotovo tista Luč razsvetljuje vse, vendar pa človek, če zapre svoje okno, sam sebe oropa za večno življenje. Kristus bo ostal zunaj, če pred njim zapreš duri svojega duha! Čeprav bi kljub temu lahko vstopil, pa vendarle noče vstopiti, če ni zaželen; nevoljnega noče siliti, da ga sprejme.

Iz naročja Device je izšel kakor vzhajajoče sonce in razlil svojo luč nad ves zemeljski krog, da bi svetil vsem. Dojamejo pa ga samo tisti, ki uzrejo jasnost tega večnega žarenja, tisto jasnost, ki je nobena noč ne pretrga (nulla nox interpolat). Soncu namreč, ki ga vsak dan zremo, sledi temna noč; Sonce pravičnosti pa nikoli ne zaide, saj »modrosti ne premaga hudobija« (Mdr 7,30).

Blagor tistemu, na čigar vrata potrka Kristus. Naša vrata so vera; če je vera trdna, varuje celotno hišo. Skozi ta vrata vstopi Kristus. Zato poje Cerkev v Visoki pesmi: »Glas mojega brata, ki hoče vstopiti pri vratih.« Prisluhni njegovemu trkanju, prisluhni njemu, ki želi vstopiti: »Odpri mi, moja sestrica nevesta, moja golobica, moja krasotica, ker je moja glava polna rose, moji lasje orošeni od noči« (prim. Vp 5,2).

Pomisli vendar, da Božja beseda najkrepkeje trka na tvoja vrata takrat, ko z njene glave kaplja nočna rosa. Kajti z milostjo obiskuje tiste, ki so v tegobah in preizkušnjah, da ne bi kdo klonil pod to težo. Njegova glava je polna rose ali kapljic, če njegovo telo trpi muke. Torej moramo bedeti, da ženin ob svojem prihodu ne bi obstal pred zaprtimi vrati in se umaknil. Ko spiš tako, da tvoje srce ni čuječe, takrat se oddalji, ne da bi potrkal. Ko pa je tvoje srce čuječe, takrat potrka in si želi, da se mu vrata odprejo.

Naša duša ima torej vrata; imamo tudi tista vrata, o katerih je pisano: »Dvignite se, starodavne duri, odprite se, večna vrata, in vstopil bo Kralj veličastva« (Ps 24,7.9). Če si pripravljen dvigniti ta vrata svoje vere, tedaj bo vstopil Kralj veličastva. On prinaša s seboj zmagoslavje svojega trpljenja.

Kristus bo ostal zunaj, če pred njim zapreš duri svojega duha! ... Noče vstopiti, če ni zaželen; nevoljnega noče siliti, da ga sprejme. FOTO: Pexels.

Budni za Kristusa – Janez Henrik Newman (1801–1890)

K najglobljim izkušnjam angleškega kardinala sv. Janeza Henrika Newmana je spadalo notranje spoznanje, da je v človekovem življenju mogoče stvarno dojeti Božjo resničnost. Tej izkušnji ustreza živa budnost za nevidni prihod Boga v človeku.

Menim, da je beseda o bedenju pomembna. To besedo je najprej izgovarjal naš Gospod, nato njegov ljubljeni učenec, zatem oba velika apostola Peter in Pavel. […] Mi naj ne bi samo verovali, ampak bedeli; ne samo ljubili, ampak bedeli; ne samo ubogali, ampak bedeli; čemu naj bi bedeli? Bedeli naj bi za tisti veliki dogodek: za Kristusov prihod. […]

A kaj pomeni bedeti? Mislim, da je to mogoče razložiti takole. Ali iz izkušnje tega življenja ne poznate občutja, ki ga gojite, ko čakate prijatelja, njegov prihod, on pa odlaša? Ali ne veste, kaj pomeni, da si v neprijetni družbi in si želiš, da bi čas vendar minil in bi odbila ura, da moreš oditi? Ali veste, kaj pomeni, da te je strah, da utegne nastopiti nekaj, kar se lahko zgodi ali ne; ali da si v napetosti pred velikim dogodkom, ko ti že ob misli nanj začne razbijati srce in je tvoja prva misel zjutraj? Ali veste, kaj pomeni, da imaš prijatelja v tuji deželi, da od njega pričakuješ sporočilo in dan za dnem napeto premišljuješ, kaj prav zdaj dela in ali mu gre dobro ali slabo? Ali veste, kaj se pravi, da s človekom, ki ga imaš ob sebi, živiš skupaj tako, da tvoje oko sledi njegovemu, da berete v njegovi duši, da opaziš vsako spremembo na njegovem obrazu, zaslutiš njegovo željo; da se smeješ, ko se on smeje, žaluješ, ko on žaluje, si potrt, ko je on v stiski, in se veseliš njegovih uspehov? Biti buden za Kristusa je občutje kakor vsi ti, kolikor občutki tega sveta sploh zmorejo odsevati občutke drugega sveta.

Za Kristusa je buden, kdor ima rahločutno, hrepeneče in čuteče srce; ki s svežo močjo, s prodorno vnemo pazi na to, da bi ga iskal in častil; ki se v vsem, kar se dogaja, ozira za njim in ne bi bil presenečen ne preveč vznemirjen ali prevzet, če bi odkril, da bi nenadoma prišel.

S Kristusom bedi tudi, kdor zre v prihodnost, a hkrati v preteklost; človek, ki ob premišljevanju tega, kaj je njegov Odrešenik pridobil zanj, ne pozabi, kaj je zanj pretrpel. S Kristusom bedi tisti, ki stalno nosi v sebi misel na Kristusov križ in smrtno bridkost ter ju podoživlja v svoji lastni osebi. […]

Bedeti torej pomeni, da si oluščen sedanjosti in živiš v Nevidnem; živiš v mislih na Kristusa, kako je nekoč prišel in kako bo spet prišel; hrepeniš po njegovem drugem prihodu v prisrčnem in hvaležnem spominu na njegov prvi prihod.

Noben mož ni bil deležen takšnega nagovora: bodi pozdravljen, milosti poln. FOTO: Pexels.

Marija – edinstveno »milosti polna« – Origen (ok. 185–254)

Za slovesno razglasitev verske resnice, dogme, o Marijinem brezmadežnem spočetju (1854) so si dolgo prizadevali. A že od začetka je na Vzhodu in Zahodu obstajalo neprekinjeno prepričanje, da je Marija brez greha, »povsem sveta«. Zlasti Origen trdi, da je nagovor »obdarovana z milostjo« (Lk 1,28) edinstven v celotnem Svetem pismu in zato kaže na edinstveno Marijino milost.

Ker je angel pozdravil Marijo z novim nagovorom, ki ga sicer v celotnem Svetem pismu nisem mogel najti, moram o tem na kratko spregovoriti. Ne morem se namreč spomniti, da bi kjerkoli v Svetem pismu bral, kar reče angel: »Bodi pozdravljena, milosti polna« (Lk 1,28), po grško: kecharitoménē. Noben mož ni bil deležen takšnega nagovora: bodi pozdravljen, milosti poln. Ta pozdrav je prihranjen edino Mariji. Če bi Marija vedela, da je bil takšen nagovor že izrečen komu drugemu – saj je poznala postavo, bila je sveta in je vedela za napovedi prerokov na podlagi svojega vsakodnevnega premišljevanja –, tedaj je takšen pozdrav zaradi svoje tujosti ne bi tako prestrašil. Zato ji angel tudi reče: »Ne boj se, Marija. Kajti našla si milost v Gospodovih očeh. Glej, spočela boš in rodila sina, ki mu daj ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega« (Lk 1,30–32).

Članek je bil najprej objavljen v reviji Communio, mednarodni katoliški reviji, ki pri založbi Družina izhaja štirikrat letno. Revijo lahko prelistate TUKAJ. Posamezen izvod stane 8,70 evra, letna naročnina pa 34,80 evra. 

Decembrsko številko naročnikom Družine ponujamo po praznični znižani ceni 5,00 €! (velja do 21. 12. 2021) Naročila: narocila@druzina.si, 01 360 28 28. Hvala, ker z nakupom podpirate nastajanje kakovostnih katoliških vsebin.