Založba Družina je pravkar izdala tri nove knjige tujih avtorjev. Vsem trem je skupen boj proti zlu. Le da je to vsakokrat nekoliko drugačno: fantazijsko, resnično in človeško.

Skrivnost mostu
Potem ko je založba Družina aprila izdala prvo knjigo v zbirki Čarobno drevo, Rdeči stol, je samo mesec dni pozneje izšla že druga, Skrivnost mostu. Tudi to je napisal priljubljen poljski pisatelj, režiser in scenarist Andrzej Maleszka, znan po fantastičnih prigodah, v katere pa vključi povsem življenjske stvari.

Zbirka Čarobno drevo je najbolj prodajana zbirka na Poljskem, prevedena pa je že v številne jezike.

V knjigi Skrivnost mostu se bodo Filipu, Kukiju, Tošu in njihovim staršem ter sosedi Melaniji zgodile neverjetni zapleti, ki se bodo končali s čarobnimi razpleti. Že takoj na začetku bralec doživi premik iz realnega v fantazijski svet, saj se hiša odlepi od tal in odleti. V njej so že omenjeni junaki. A to ni edino, kar pritegne. Za še več čarobnosti poskrbi pisatelj z ljubezensko zgodbo in željo po tem, da bi bila Melanija ljubljena. Seveda bi za to storila marsikaj, zato se zateče k čarovniji, ki pa ne prinese želenega učinka, temveč pusti za seboj nevarne posledice, ki otroke odpelje v Benetke, kjer morajo najti most pozabe.

Izganjalčeva pripoved 
Prav nič fantazijskega pa ni v knjigi Izganjalčeva pripoved, čeprav bo morda bralcu razburila domišljijo. V njej glavni rimski eksorcist Gabriel Amorth resno spregovori o boju z zlom in se odkrito sooča s krščanskim verovanjem v obstoj hudobnega duha in njegovega delovanja. Avtor iz lastnih in tujih izkušenj pripoveduje o delu osvobajanja ljudi od vpliva zlih sil.

»Kristus je zlo že premagal ter tako dokončno odbil ost Satanovemu delovanju. S tem pa je omogočil, da je lahko te zmage v konkretnem primeru deležen vsak vernik, ki se z zaupanjem zateče po pomoč k Cerkvi,« je v spremni besedi zapisal Marjan Turnšek.

Preden se je Amorth podal v svet razkrivanja življenjskih izkušenj ljudi in spopadov s hudobnimi duhovi, je opisal, kako je postal eksorcist. Delo mu je zaupal papežev vikar za rimsko škofijo, kardinal Ugo Poletti, kako ga opravljati pa se je naučil pri p. Candidu Amantiniju, ki je imel kar 36 let izkušenj. Kmalu je ugotovil, da je izganjalcev zelo malo, zato se je čutil poklicanega, da izpolni »svoje poslanstvo med ljudmi, ki so hudo trpeli in jih ni razumel nihče – ne domači ne zdravniki ne duhovniki«.

Izganjalčeva pripoved je v italijanščini doživela že 18 ponatisov in več prevodov.

Vango: 2. princ brez kraljestva
Z drugačnim zlom – človeškim – pa se spopada Vango, ki se bo v drugem delu Princ brez kraljestva znova odpravil na potovanje, na katerem bo odkrival, zakaj je postal sirota že pri treh letih in kdo je sovražnik, ki ga preganja.

Po koncu prve svetovne vojne se je Vango z varuško rešil z ladje, na kateri so življenje izgubili njegovi starši, in pristal na Siciliji, kjer je preživel mirno otroštvo, nato pa je začel razmišljati o svoji karierni poti. Odločil se je, da bo življenje posvetil Bogu. Še preden pa bi lahko to storil, mu je menih Zefiro iz bližnjega samostana svetoval, naj še pred duhovniškim posvečenjem svet doživi in ga spozna. Kmalu po odhodu z doma je ugotovil, da je svet krut, saj je zaznal, da ga preganjajo neznane sile, zaradi česar je v smrtni nevarnosti. Tik preden bi lahko postal duhovnik, je bil o nedolžnem obsojen zločina in znova bil preganjan. Vedel je, da so vzroki sovraštva v skrivnosti njegovega življenja. 

Pustolovski roman v dveh delih je napisal francoski profesor francoskega jezika in književnosti Timothée de Fombelle.