Ob trideseti obletnici smrti ljubljanskega nadškofa dr. Jožefa Pogačnika (1964–1980) bo ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik jutri, v četrtek, 25. marca 2010, v stolnici sv. Nikolaja ob 9. uri daroval spominsko sveto mašo, sporočajo s Tiskovnega urada SŠK.

Iz življenja in dela nadškofa Pogačnika

Nadškof Pogačnik se je rodil leta 1902 v Kovorju pri Tržiču. Maturiral je leta 1922 na klasični gimnaziji v Ljubljani, teologijo je študiral v Innsbrucku in bil leta 1927 posvečen v duhovnika. Dve leti pozneje se je po opravljenem doktoratu vrnil v domovino in najprej postal kaplan v Kranju, nato pa v Trnovem pri župniku Francu Saleškem Finžgarju. Med letoma 1937 in 1945 je vodil zavod Marijanišče. Po drugi svetovni vojni je oblast postala pozorna na Pogačnika, ki je užival velik ugled tako v svetnih kot cerkvenih krogih. Pod obtožbo, da je kot ravnatelj in katehet Marijanišča vplival na dijake z lažno propagando proti OF, so ga priprli in obsodili na devet let odvzema prostosti s prisilnim delom, izgubo političnih pravic in zaplembo imovine. Po vrnitvi iz zapora oktobra 1950 ga je apostolski administrator ljubljanske škofije Anton Vovk oktobra istega leta imenoval za prorektorja bogoslovnega semenišča in leta 1959 za generalnega vikarja. V študijskem letu 1962/63 je predaval cerkveno pravo na Teološki fakulteti v Ljubljani. Papež Janez XXIII. (1958–1963) je prelata Jožefa Pogačnika leta 1963 imenoval za naslovnega irenopolskega in za pomožnega ljubljanskega škofa. Po Vovkovi smrti leta 1964 pa je bil imenovan za ljubljanskega nadškofa.

Nadškof Pogačnik je sodeloval na 2. vatikanskem cerkvenem zboru (1962–1965). Pogačnik je po ustanovitvi ljubljanske cerkvene pokrajine na ozemlju Slovenije leta 1968 postal prvi slovenski metropolit. Istega leta je kot prvi podpredsednik Jugoslovanske škofovske konference prevzel njeno vodenje do novih volitev.

Nadškof Pogačnik je leta 1977 ob dopolnjenem 75. letu papežu Pavlu VI. (1963–1978) ponudil odpoved, ki jo je 23. februarja 1980 dokončno sprejel papež Janez Pavel II. (1978–2005). Za kratek čas je bil razbremenjen vseh dolžnosti in se je lahko posvetil molitvi ter študiju. Umrl je 25. marca 1980 v Ljubljani. Pokopan je v kripti kapele Žalostne matere Božje v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja.

V času opravljanja nadškofovske službe je ustanovil osemnajst novih župnij, obiskal je vse župnije v svoji nadškofiji, birmal več kot 75.000 mladih in posvetil dvesto enainpetdeset duhovnikov. Leta 1931 je izdal zbirko pesmi z naslovom Sinje ozare, ponatis pa je z lastnoročnim uvodom izšel pri Mohorjevi družbi leta 1970 z naslovom Pesmi mladih let.