Vera v Boga, ki je ljubezen in nam je dal svet takoj po stvarjenju v umno uporabo, in človekova sposobnost odkrivanja stvari, torej vera in znanost, sta na neki način avtonomni, si sami na sebi ne nasprotujeta. 

Vero in znanost lahko človek v svoji svobodi zlorablja, ko eno ali drugo »uporablja« kot ideologiji in morda doda še kakšen političen »naboj«. Vse je svet že izkusil in žal še izkuša.

Sprejemam odkritja znanosti in jih uporabljam, od avtomobila, pametnega telefona in ure do (hvala Bogu, še redko tudi) zdravil. 

Razlogi za uporabnost pametnega telefona pretehtajo v primerjavi s stranskimi učinki, kot sta sevanje in morebitna odvisnost, zato ga dokaj pogosto in tudi previdno uporabljam.

Sam sem »tricep(s)«, tako me je v šali označil prijatelj, ker sem trikrat cepljen (dvakrat celo z vektorskim) cepivom proti covidu-19. 

Vendar vidim tudi resnično iskreno stisko in globok strah nekaterih, ki niso cepljeni, in jih poskušam razumeti. Vem za nekatere, ki zaradi zdravstvenih razlogov ne morejo prejeti cepiva. 

Po moji oceni število ljudi v teh dveh skupinah ni veliko. Pokopal sem kar nekaj ljudi, ki so umrli zaradi covida ali kombinacije s pridruženimi boleznimi. Znano nam je, da se nekateri izmikajo cepljenju, češ da bodo videli, »kako se bo izšlo«, ali da se bodo utrdili po naravni poti. 

Vidim še preračunljivost (političnih) skupin, ki – bodimo dovolj neposredni – zlorabljajo običajno iskrene »anticepilske vzgibe« državljanov za politični boj zoper sedanjo vlado. In če z mislijo nadaljujemo, jim je očitno vseeno za število obolelih in umrlih. 

Pomembno jim je le, da se bije boj (za oblast). Stisko zlo(upo)rabljajo za dosego političnega cilja. Menda je Machiavelli rekel, da je pač za palačinke treba razbiti nekaj jajc (ali: cilj opravičuje sredstvo).

Prepričan sem, da se s prvim delom navedkov strinjate, najbrž večina tudi z drugim delom – kratko analizo stanja. Kaj nam je torej storiti? Poskusimo poiskati odgovor v državi, kjer vladajo socialisti. 

Portugalski admiral, ki je vodil kampanjo za cepljenje (povzemam po spominu), je rekel: »Portugalci smo v 20. stoletju bili 15 let v vojnah in izgubili 6.000 vojakov. V epidemiji covida-19 smo jih izgubili 60.000. Kdo more trditi, da nismo v vojni? Le drugačna je. Stopiti moramo skupaj in zmagati.« 

Zaradi velike precepljenosti imajo Portugalci malo okuženih in število bolnikov v bolnišnicah je nizko. Torej obstaja rešitev in slutnja konca epidemije. Le odločiti se je treba zanjo.

»Med vojno muze molčijo,« so rekli. Da, molčijo nekatere, toda najlepše v človeku zapoje takrat, ko je na preizkušnji. 

Kot posamezniki, kot narod in kot človeštvo smo na preizkušnji. 

»Pirova« je zmaga, če jo slavimo na pogoriščih ali na truplih, resnično močni posameznik ali, če hočete, zrel narod, politična stranka preudarnih zmaguje na čim manj žrtvah, če je le mogoče, na nobeni.

Stopiti moramo skupaj, da rešimo tiste, ki ne morejo premagati covida-19, ker jim »duša ne da« ali jim stanje telesa to preprečuje. Preračunljivost posameznikov ali (političnih) skupin mora stopiti skupaj z raznimi »mnenjskimi voditelji«, s ciljem, da preživi vsak posameznik, še tako nemočen in šibek. 

Preračunljivost obrnimo v dobro, v prizadevanje za skupno dobro, za življenje.

Tu preračunljivost postane preudarnost, če ne celo modrost. Če se v preračunljivost lahko, kot rečemo po domače, »zakalkuliraš«, se pri preudarnosti teže. Preudarnost in modrost omogočata in krepita življenje! Odgovorni smo drug za drugega!

Pred nami je advent. Venčke bomo dali na vrata in v dnevne sobe. Naj nas spodbudijo, da naredimo krog dobrega, se povežemo skupaj za dobro. 

Če se malo pošalim: skupaj tricepsi, dvocepsi, necepsi – za življenje vseh. Otroci so nam pred časom, ko so po šolah začeli s testiranjem, pokazali, da je mogoče. Ni čudno, da jih Jezus odraslim daje za zgled.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (48/2021).