»Krona večletnega prizadevanja« je bilo zapisano v naslovju prispevka, ki so ga bralci Družine lahko prebrali na naslovnici prve marčne številke v letu 1993. Odgovorni urednik Franci Petrič je v njem katoliško in splošno javnost obvestil o po eni strani zgodovinsko prelomnem, po drugi strani pa pričakovanem in zato morda ne ravno »spektakularnem« dogodku: potrditvi ustanovitve samostojne Slovenske škofovske konference.

Apostolski nuncij v Sloveniji Pier Luigi Celata je namreč ljubljanskemu nadškofu Alojziju Šuštarju v soboto, 27. februarja 1993, sporočil, da je papež Janez Pavel II. dober teden dni prej (19. februarja) po predhodnem pozitivnem mnenju Kongregacije za škofe in urada za odnose z državami pri državnem tajništvu Svetega sedeža ustanovil samostojno konferenco, v kateri so povezani slovenski škofje, dan pozneje, torej 20. februarja 1993, pa je Kongregacija za škofe izdala odlok, s katerim je potrdila papeževo odločitev. Slovenska škofovska konferenca (SŠK) je tako dobila uradno potrjen statut, samostojnost in pravno trdnost, ki je med drugim še bolj na široko odpirala vrata tudi v mednarodni prostor. S tem dejanjem se je končal večletni proces (prvo prošnjo za samostojno škofovsko konferenco je nadškof Šuštar v Vatikan poslal že leta 1989), v katerem so slovenski škofje že pred uradno potrditvijo za svoje javne nastope/izjave pogosto že uporabljali naziv Slovenska škofovska konferenca.

Pri SŠK se bodo okrogle obletnice delovanja spomnili v četrtek, 23. februarja, s posebno slovesnostjo v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani.

Tridesetnici samostojne škofovske konference in zgodovinskim »podlagam«, ki so pripeljala do njene uradne vatikanske potrditve, v prihodnji številki Družine namenjamo poseben prispevek, okrogle obletnice delovanja pa se spominjajo tudi pri SŠK, in sicer na več ravneh: v četrtek, 23. februarja, se je bodo spomnili s posebno slovesnostjo v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani; ob tej priložnosti pa so – tudi v sodelovanju z založbo Družina – pripravili zbornik z naslovom »V službi evangelija in človeka«, ki ga je uredil cerkveni zgodovinar dr. Bogdan Kolar.

Zbornik prinaša vrsto prispevkov, ki prestavijo vpetost škofov slovenskega etničnega ozemlja v različne škofovske konference: avstrijsko v času Avstro-Ogrske monarhije ter jugoslovansko v času Kraljevine Jugoslavije in nato v izrazito spremenjenih razmerah v času totalitarne Jugoslavije. V 80. letih prejšnjega stoletja pa so slovenski škofje – formalno je bilo to potrjeno 20. junija 1983 – delovali tudi v okviru lastne Pokrajinske slovenske škofovske konference, ki je bila temelj za delovanje Slovenske škofovske konference, uradno potrjene 19./20. februarja 1993.

Člani Slovenske škofovske konference danes. FOTO: Robert Kokot

Enega osrednjih prispevkov zbornika »V službi evangelija in človeka« je prispeval nadškof Marjan Turnšek, posvečen pa je teološko-pastoralnemu pogledu na vlogo škofovske konference. V svojem prispevku je dr. Turnšek med drugim opozoril na pomemben delež, ki ga je SŠK v tridesetih letih delovanja prispevala v življenju Cerkve na Slovenskem. Ob tem je – tudi na podlagi osebnih izkušenj, saj je bil nekoč njen član – poudaril naslednje njene prispevke:

a) V prvem obdobju je zelo medsebojno povezala škofe ordinarije, ki so ob rednih srečanjih lažje izmenjevali poglede, mnenja in se seznanjali z dobrimi praksami v pastorali naših krajevnih Cerkva. Ob teh skupnih pogovorih in razmislekih je lažje dozorela že kar dolgo časa porajajoča zamisel o škofijskih sinodah v Sloveniji (ki so se sicer različno imenovale: škofijski zbori, Pastoralni občni zbor ljubljanske nadškofije – POZLN). Slednje so predstavljale pomembne skupne premisleke o pastoralnih odgovorih na hitro spreminjajoče se razmere v družbi. Končno so ti procesi povzročili tudi plenarni zbor Cerkve na Slovenskem ob prelomu tisočletja, ki ga brez SŠK morda ne bi bilo ali bi ga bilo veliko teže udejanjiti. Pri tem je njena vloga še vedno aktualna, saj še nismo uresničili vseh naloženih nalog in procesov, ki jih je potrdil Sveti sedež.

b) Redna srečevanja članov SŠK so zelo vplivala na bolj osebno spoznavanje škofov med seboj, kar je za življenje Cerkve v določeni regiji izrednega pomena, saj Cerkev ne pomeni le institucionalne povezanosti, marveč tudi celostne človeško-osebne odnose. To lahko potrdim tudi s svojo osebno izkušnjo, saj pogovori v okviru cerkvenih skupnosti ne morejo biti le uradni sestanki ali simpoziji, ampak so vedno tudi izraz žive medsebojne osebne povezanosti članov kot udov istega Kristusovega skrivnostnega telesa. Takšnega delovanja ne more biti brez vedno večje osebne povezanosti »udov« med seboj, kar zelo pospeši dejansko uspešnost udejanjenja enosti v Kristusu. 

c) Na ravni SŠK so bile ustanovljene razne komisije, uradi in druge ustanove, ki so pomembno pomagale in še pomagajo pri izvajanju različnih dejavnosti in koordinacij med različnimi pastoralnimi in dobrodelnimi dejavniki. Med njimi naj zaradi širine njihovega delovanja omenim vsaj Slovensko karitas, ki uspešno deluje na humanitarno-karitativnem področju kot samostojna ustanova in povezuje delovanje škofijskih karitas, ter Misijonsko središče Slovenije, ki koordinira misijonsko dejavnost v animacijskem smislu in skrbi za povezavo s slovenskimi misijonarji po svetu ter jim na več načinov pomaga. 

Med sadove dela SŠK lahko štejemo tudi izvedbo priprave in obhajanja slovenskega evharističnega kongresa z beatifikacijo Alojzija Grozdeta ter še več vseslovenskih dogodkov, ki so bili načrtovani in izvedeni pod njenim okriljem.

č) »Kolektivni« premisleki v okviru SŠK in njenih teles (lahko racionalizirajo delo, da se vsaka škofija posebej ne ukvarja z določenimi zadevami, ki so enake za ves slovenski prostor) so se pokazali v tematskih pastoralnih letih, bodisi v izvedbi tistih, ki jih je spodbudil papež, bodisi lastnih, slovenskih. Med njihove sadove lahko štejemo tudi izvedbo priprave in obhajanja slovenskega evharističnega kongresa z beatifikacijo Alojzija Grozdeta (2010) ter še več vseslovenskih dogodkov, ki so bili načrtovani in izvedeni pod okriljem SŠK. Ne nazadnje sta bila oba obiska papeža sv. Janeza Pavla II. sad skupnega snovanja v okviru SŠK. 

d) V okviru SŠK se lažje dogovori tudi za slovenske predstavnike na dogodkih na ravni vesoljne Cerkve, kot so škofovske sinode, tematska srečanja in razni kongresi, svetovni dnevi mladih in družin. Podobno velja tudi za evropsko raven povezovanja (CCEE, COMECE in druga strokovna telesa). Vse to kaže na pomembno vlogo škofovske konference v okviru življenja Cerkve v Sloveniji, ki mora biti vpeta v širša, tudi vesoljna dogajanja. 

e) SŠK omogoča tudi redni letni stik s predstavniki sosednjih škofovskih konferenc, ki se udeležijo dela vsakoletnega plenarnega zasedanja SŠK v novembru, in obiske predstavnikov SŠK na njihovih plenarnih zasedanjih, kar omogoča izmenjavo pogledov na dogajanja tudi zunaj meja naše domovine. Tovrstni širši pogledi so izrednega pomena za lažje in boljše razumevanje dogajanja doma, hkrati pa omogočajo, da se lažje zasluti, kaj se pripravlja v širši sredini, saj to prej ko slej vpliva tudi na nas. 

SŠK je imela ves čas samostojne Slovenije tudi nenadomestljivo vlogo pri urejanju odnosov s civilnimi oblastmi.

f) SŠK je bila v zadnjih desetletjih v veliko pomoč tudi na področju boja proti spolnim zlorabam v Cerkvi, saj so se škofje skupaj seznanjali s potekom dogajanj drugod po svetu in tudi sami snovali skupno strategijo na tem področju za Cerkev v Sloveniji. Usklajeno delo je posameznim ordinarijem pomagalo, da so lažje zastavili delo na tem občutljivem področju in se učinkoviteje odzvali ob morebitnih primerih spolnih zlorab v svojih škofijah. 

g) SŠK je imela ves čas samostojne Slovenije tudi nenadomestljivo vlogo pri urejanju odnosov s civilnimi oblastmi. Tako so škofje ordinariji lahko učinkoviteje vodili pogovore na državni in lokalnih ravneh, učinkoviteje posredovali pri nastajanju zakonodaje, povezane s tem področjem, in pri reševanju posameznih odprtih vprašanj med Cerkvijo in državo, kot je pastoralna oskrba v bolnišnicah, zaporih, slovenski vojski in policiji. SŠK je pomagala tudi pri sklenitvi do zdaj edinega sporazuma med Svetim sedežem in Republiko Slovenijo. Na tem področju je še veliko dela, saj je še precej nerešenih vprašanj, ob nadaljnjem razvoju družbe pa se porajajo tudi vedno nova.