Papeški pridigar kardinal Raniero Cantalamessa je minuli petek članom rimske kurije v dvorani Pavla VI. predstavil svoj tretji postni nagovor, ki mu je tokrat prvič prisluhnil tudi papež Frančišek. Kot poroča Radio Vatikan, je bil naslov tretjega postnega premišljevanja »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Jezus Kristus, »pravi« Bog.

Tretja postna pridiga: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Jezus Kristus, »pravi« Bog

Na kratko se spomnimo teme in duha teh postnih premišljevanj. Sklenili smo, da se bomo odzvali na zelo razširjeno težnjo, da o Cerkvi govorimo »etsi Christus non daretur«, kot da bi Kristus ne obstajal, kot da bi lahko razumeli vse o njej, ne glede na Njega. Sklenili smo, da se bomo na to odzvali drugače kot običajno: ne da bi skušali svet in njegova komunikacijska sredstva prepričati o zmoti, temveč da prenovimo in okrepimo svojo vero v Kristusa. Ne v apologetskem, ampak v duhovnem ključu.

Za govorjenje o Kristusu smo izbrali najbolj zanesljivo pot, in to je pot dogme: »Kristus, pravi človek, Kristus, pravi Bog, Kristus ena sama oseba. Pot dogme je vse prej kot stara in zastarela. »Dogmatična terminologija prvotne Cerkve – je zapisal Kierkegaard, eden največjih predstavnikov sodobne eksistencialne misli – je podobna čarobnemu gradu, kjer v globokem snu počivajo princi in najbolj ljubke princese. Dovolj je, da jih zbudimo, pa skočijo na noge v vsej svoji slavi.«

Prav za to gre: da prebudimo dogme, da vanje vlijemo življenje, kot je Duh prišel v suhe kosti, ki jih je videl Ezekiel, in »oživele so in se postavile na noge« (Ez 37,10). Zadnjič smo to skušali storiti glede dogme o Jezusu, »pravem človeku«; danes hočemo to storiti z dogmo o Kristusu, »pravem Bogu«.

Dogma o Kristusu, »pravem Bogu«

Leta 111 ali 112 po Kristusu je Plinij Mlajši, upravitelj Bitinije in Ponta, napisal pismo cesarju Trajanu in ga prosil za pojasnila glede tega, kako naj ravna v postopkih proti kristjanom. Glede na pridobljene informacije – piše cesarju – je »vsa njihova krivda in zmota bila v tem: na določen dan so se pred sončnim vzhodom zbrali, izmenjaje prepevali hvalospev Kristusu kot Bogu«: carmen Christo quasi Deo dicere. Smo v Mali Aziji, nekaj let po smrti zadnjega apostola Janeza, in kristjani pri svojem bogoslužju že razglašajo Kristusovo božanstvo! Vera v Kristusovo božanstvo se je rodila z rojstvom Cerkve.

Kaj pa je s to vero danes? Najprej na kratko obnovimo zgodovino dogme o Kristusovem božanstvu. Slovesno je bila potrjena na koncilu v Niceji leta 325 z besedami, ki jih ponavljamo v veroizpovedi: »Verujem v enega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je… pravi Bog od pravega Boga, rojen, ne ustvarjen, enega bistva z Očetom.« Onstran uporabljenih pojmov je bil globok pomen definicije iz Niceje – kot sklepamo po sv. Atanaziju, ki je bil priča in najbolj verodostojen razlagalec –, da mora biti Kristus v vsakem jeziku in v vsakem obdobju priznan kot Bog v najmočnejšem in najbolj vzvišenem pomenu, ki jo beseda Bog ima v tem jeziku in kulturi, in ne v kakem izpeljanem in drugotnem pomenu.

Potrebno je bilo skoraj stoletje urejanja, preden je to resnico v njeni skrajnosti sprejelo celotno krščanstvo. Ko so bili premagani vnovični vzponi arianizma, posledica prihoda barbarskih ljudstev, ki so prvo evangelizacijo prejela od krivovercev (Goti, Vizigoti in Langobardi), je dogma postala mirna dediščina celotnega krščanstva, tako vzhodnega kot zahodnega.

Protestantska reformacija jo je pustila nedotaknjeno in je celo povečala njeno središčnost. Kljub temu pa je vanjo vključila prvino, ki je pozneje dala povod za negativen razvoj. Da bi se odzvali na formalizem in nominalizem, ki sta dogme skrčila na vaje spekulativne virtuoznosti, protestantski reformatorji trdijo: »Poznati Kristusa pomeni poznati njegove dobrine, ne pa preiskovati njegove narave in načine učlovečenja.« Kristus »zame« postane pomembnejši od Kristusa »v sebi«. Objektivnemu, dogmatičnemu spoznanju nasprotuje subjektivno, intimno spoznanje; namesto zunanjemu pričevanju Cerkve (in v nekaterih primerih samega Svetega pisma) o Jezusu, se daje prednost »notranjemu pričevanju«, ki ga Sveti Duh daje o Jezusu v srcu vsakega vernika.

Razsvetljenstvo in racionalizem sta v tem našla primerno podlago za uničenje dogme. Za Kanta je pomembnejši moralni ideal, ki ga je ponudil Kristus, kot pa njegova oseba. Liberalna teologija 19. stoletja je krščanstvo praktično skrčila zgolj na etično razsežnost, zlasti pa na izkustvo Božjega očetovstva. Evangeliju je odvzeto vse nadnaravno: čudeži, videnja, Kristusovo vstajenje. Krščanstvo je postalo samo vzvišen moralni ideal, ki lahko pusti ob strani Kristusovo božanstvo in celo njegov zgodovinski obstoj. Gandi, ki je na žalost poznal krščanstvo v tej omejeni različici, je zapisal: »Ne bi mi bilo mar, tudi če bi kdo dokazal, da človek Jezus ni nikoli živel, in da je to, kar beremo v evangelijih, samo sad avtorjeve domišljije. Kajti govor na gori bi v mojih očeh še vedno ostal resničen.«

Nam bližja različica te reduktivne težnje krščanstva je tista, ki jo je Bultmann populariziral v imenu demitologizacije. Zapisal je: »Formula 'Kristus je Bog' je v vseh pogledih napačna, kadar na 'Boga' gledamo kot na bitje, ki se ga da objektivizirati, pa naj jo razumemo po Ariju ali po Niceji, v ortodoksnem ali liberalnem smislu. Pravilna je, če 'Boga' razumemo kot dogodek božjega udejanjanja.« V manj zastrtih besedah: Kristus ni Bog, ampak v Kristusu je (ali deluje) Bog. Kot vidimo, smo zelo daleč od dogme, ki so jo definirali v Niceji. Pravijo, da naj bi na ta način želeli staro dogmo razlagati v sodobnih kategorijah, v resnici pa ne gre za nič drugega, kot da ponovno ponujajo, včasih celo z istimi pojmi, arhaične rešitve, (Pavel iz Samosata, Marcel iz Ancire, Fotin), ki jih je vest Cerkve že ovrednotila in zavrnila.

Če iz razprav teologov preidemo na to, kar o Kristusovem božanstvu glede na različne raziskave mislijo navadni ljudje v krščanskih deželah, ostanemo brez besed. Po območnem koncilu, na katerem so prevladovali nasprotniki Niceje (Rimini leta 359), je sv. Hieronim napisal: Ves svet »je zaječal in osupnil, da je znova postal arijanski.« Mi bi danes imeli veliko več razlogov za ječanje kot on in bi njegov vzklik osuplosti postal naš.


FOTO: Vatican Media

Kristus, »pravi Bog« v evangelijih

Zdaj pa moramo ostati zvesti svojemu namenu. Zato pustimo ob strani, kar misli svet, in skušajmo v sebi prebuditi vero v Kristusovo božanstvo. Svetlo, ne zamegljeno vero, objektivno in subjektivno hkrati, se pravi ne samo verovano, ampak tudi živeto vero. Tudi danes Jezusa ne zanima toliko to, kar o njem pravijo »ljudje«, ampak kar o njem pravijo njegovi učenci. Večno je v zraku vprašanje: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« »Mt 16,15). V tem premišljevanju bomo skušali odgovoriti na to vprašanje.

Začnimo z evangeliji. V sinoptikih Kristusovo božanstvo ni nikoli odkrito razglašeno, vendar se ga nenehno predpostavlja. Premislimo nekaj Jezusovih izrekov: »Sin človekov ima oblast na zemlji odpuščati grehe« (Mt 9,6); »Nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina« (Mt 11,27); »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle« (izrek, ki je enak pri vseh treh sinoptikih); »Sin človekov je gospodar tudi sobote« (Mr 2,28); »Ko pride Sin človekov v svojem veličastvu in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svojega veličastva. Pred njim bodo zbrani vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov« (Mt 25,31-32). Kdo drug kot Bog lahko odpušča grehe v svojem imenu in se razglasi za končnega sodnika človeštva in zgodovine?

Kot za rekonstrukcijo človekove DNK zadostujeta en las ali kapljica sline, tako je dovolj ena sama vrstica evangelija, prebrana brez predsodkov, da rekonstruiramo Jezusovo DNK, da odkrijemo, kaj je on sam mislil o sebi, pa ni mogel povedati odkrito, da ga ne bi narobe razumeli. Kristusova božanska presežnost se dobesedno kaže iz vsake evangeljske strani.

Zlasti Janez pa je Kristusovo božanstvo naredil za glavni namen svojega evangelija, za temo, ki vse poenoti. Svoj evangelij končuje rekoč: »Ta [znamenja] pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu« (Jn 20,31) in skoraj z istimi besedami zaključuje svoje Prvo pismo: »To vam pišem, da boste vedeli, da imate večno življenje, vam, ki verujete v ime Božjega Sina« (1 Jn 5,13).

Nekega dne pred mnogimi leti sem maševal v klavzurnem samostanu. Evangeljski odlomek pri tem bogoslužju je bila Janezova stran, na kateri Jezus večkrat izreče svoj »Jaz sem«: »Če namreč ne boste verovali, da jaz sem, boste umrli v svojih grehih … Ko boste povzdignili Sina človekovega, boste spoznali, da jaz sem … Preden se je Abraham rodil, jaz sem« (Jn 8,24.28.58). Dejstvo, da sta bili besedi »Jaz sem« v nasprotju z vsakim slovničnim pravilom v knjigi beril zapisani z dvema velikima začetnicama, gotovo v povezavi s kakim drugim, še bolj skrivnostnim vzrokom, je sprožilo iskro. Ta beseda je »eksplodirala« v meni.

Iz svojega študija sem vedel, da je v Janezovem evangeliju veliko »Jaz sem«, ego eimi, ki jih je izgovoril Jezus. Vedel sem, da je to dejstvo pomembno za njegovo kristologijo; da z njimi Jezus sebi pripisuje ime, ki ga pri Izaiju Bog zahteva zase: »Da spoznate in mi verjamete, da uvidite, da sem to jaz« (Iz 43,10). Toda moje znanje je bilo knjižno in negibno, ni prebujalo posebnih čustev. Tisti dan pa je bilo čisto nekaj drugega. Bili smo v velikonočnem času in zdelo se je, da je sam Vstali izgovarjal svoje božansko ime pred nebesi in pred zemljo. Njegov »Jaz sem!« je razsvetlil in napolnil vesolje. Počutil sem se čisto majhnega, kakor nekdo, ki je slučajno in s strani priča nenadnemu in izrednemu prizoru ali veličastni predstavi narave. Šlo je samo za preprosto čustvo vere, za nič več, vendar za tisto čustvo, ki potem, ko je minilo, pusti v srcu neizbrisno sled.

Presenečeni smo nad delom, ki ga je Jezusov Duh pustil dovršiti Janezu. Zaobjel je teme, simbole, pričakovanja, skratka vse, kar je bilo versko živega tako v judovskem kot v helenističnem svetu, in vse to postavil v službo eni sami ideji, bolje, eni sami osebi: Jezus Kristus je Božji Sin in Odrešenik sveta. Naučil se je jezik ljudi svojega časa, da je v njem z vso močjo kričal edino resnico, ki odrešuje, besedo v pravem smislu, »Besedo«.

Samo razodeta gotovost, ki ima za sabo avtoriteto in moč Boga in njegovega Duha, se je v neki knjigi lahko razprla s takšno vztrajnostjo in doslednostjo, da je s tisoč različnih točk vedno prišla do istega zaključka: to je do popolne istovetnosti narave med Očetom in Sinom: »Jaz in Oče sva eno« (Jn 10,30). Pozor: »Eno« (srednji spol unum), ne ena sama oseba (moški spol unus)!

»Corde creditur: Verujemo s srcem«

Kot glede Kristusove človeškosti lahko tudi glede njegovega božanstva sedaj pokažemo, kako je starodavna, objektivna in ontološka dogma sposobna sprejeti in dati pomen sodobnemu subjektivnemu in funkcionalnemu dejstvu, medtem ko je bilo, kot so videli, obratno tako težko. Dialektični logiki »aut – aut« postavljamo nasproti katoliško logiko »et – et«.

Nobena od tako imenovanih »kristologij od spodaj«, tistih, da se razumemo, ki izhajajo iz Jezusa, »eshatološkega preroka in najvišjega razodevalca Očeta«, ali od Jezusa, »človeka, v katerem je Božja zavest dosegla najvišji raven« (F. Schleiermacher), ali od Kristusa, »človeške osebe, v kateri biva božanska narava« (ne božanska oseba, ki obstaja v človeški naravi!): ponavljam, nobeni od teh kristologij ni uspelo, da bi se tako dvignila, da bi zaobjela resnično skrivnost krščanske vere in zaščitila polno Kristusovo božanstvo. Razlog neuspeha je pojasnil Jezus in ga je Janez dobro razumel, saj o njem poroča: »Nihče ni šel v nebesa, razen tistega, ki je prišel iz nebes, Sina človekovega« (Jn 3,13). Mogoče je namreč, da Bog postane človek, če hoče, ni pa mogoče, da bi človek postal Bog!

S temi pojasnili se lahko vrnemo k ovrednotenju celotne subjektivne in personalistične razsežnosti dogme: Kristus »zame«, ki so ga v ospredje postavili reformatorji, Kristus, poznan po svojih dobrinah in po notranjem pričevanju Duha. To je najboljši sad ekumenizma, sad »pomirjenih različnosti«, ne postavljenih ena proti drugi, kot pravi sveti oče. Ne gre za priznanje »pro bono pacis«, ampak za potrebo in medsebojno obogatitev. Vsi moramo svoji veri dati to osebno, notranjo razsežnost, da ne bo mrtvo ponavljanje starih ali sodobnih formul. Na tej točki smo vsi pozvani: katoličani, pravoslavni in protestanti na enak način.

Sv. Pavel pravi, da »s srcem namreč verujemo, in tako smo deležni pravičnosti, z usti pa izpovedujemo vero, in tako smo deležni odrešenja« (Rim 10,10). »Vera se dviga iz korenin srca,« razlaga sv. Avguštin.

V katoliški viziji, tako kot v pravoslavni in kasneje tudi v protestantski, je izpoved prave vere, se pravi drugo dejanje tega procesa, pogosto dobilo takšen pomen, da je pustilo v senci prvo dejanje, ki se odvija v skrivnih globinah srca. Vse razprave De fide, napisane po Niceji, razpravljajo o pravovernosti vere; danes bi rekli o fides quae, ne o fides qua, o stvareh, ki jih moramo verovati, ne o osebnem dejanju verovanja.

To prvo dejanje vere je prav zato, ker se dogaja v srcu, »edinstveno« dejanje, ki ga lahko opravi samo posameznik, v popolni samoti z Bogom. V Janezovem evangeliju slišimo Jezusa, kako večkrat postavi vprašanje: »Veruješ?« (Jn 9,35; 11,26); in to vprašanje vsakokrat vzbudi iz srca krik: »Da, Gospod, verujem!« Tudi izpoved vere Cerkve se začne tako, v ednini: »Verujem«, ne »Verujemo«.


FOTO: Vatican Media

Tudi mi moramo sprejeti, da gremo skozi to dejanje, da prestanemo ta preizkus. Če na Jezusovo vprašanje: »Veruješ?«, nekdo odgovori takoj, ne da bi pomislil: »Seveda verujem« in se mu zdi celo čudno, da je bilo tako vprašanje postavljeno njemu kot verniku, duhovniku, škofu, to verjetno pomeni, da še ni odkril, kaj pomeni v resnici verovati, nikoli ni doživel velike omotice razuma, ki je pred dejanjem vere. Kristusovo božanstvo je najvišji vrh, je Everest vere. Verovati v Boga, ki se je rodil v hlevu in umrl na križu! To je veliko bolj zahtevno kot verovati v oddaljenega Boga, ki si ga lahko vsak prestavlja po svojih željah.

V nas, vernikih in v ljudeh Cerkve, moramo začeti rušiti lažno prepričanje, da smo glede vere na mestu in da moramo, če že kaj, delati še na ljubezni. Kdo ve, če za nekaj časa ne bi bilo dobro, da ne bi hoteli nikomur nič dokazovati, ampak bi vero ponotranjili, odkrili njene korenine v srcu!

Znova moramo ustvariti pogoje za obnovitev vere v Kristusovo božanstvo. Obnoviti vzgib vere, iz katere se je rodila nicejska dogma. Telo Cerkve je nekoč vložilo vrhunski napor, s katerim se je v veri dvignilo nad vse človeške sisteme in nad vse odpore razuma. Plima vere je nekoč dosegla najvišjo raven in njeno znamenje je ostalo na skali. Vendar je treba ponoviti ta dvig, zgolj simbol vere ni dovolj. Ni dovolj ponavljati veroizpovedi iz Niceje; potrebno je obnoviti vzgib vere, ki so jo takrat imeli v Kristusovo božanstvo, in mu skozi stoletja ni bilo več enakega.

Praksa Cerkve (ne samo Katoliške) predvideva izpoved vere kandidata, preden dobi pooblastilo za poučevanje teologije. Ta izpoved vere je poleg veroizpovedi pogosto vključevala tudi obveznost poučevanja nekaterih točno določenih stvari – in ne poučevanja drugih točno določenih stvari – ki so bile v tistem trenutku zgodovine posebno občutljive. Mislimo na protimodernistično prisego.

Mislim, da je treba zagotoviti predvsem to, da tisti, ki poučuje teologijo bodoče služabnike evangelija, trdno veruje v Kristusovo božanstvo. To je bolje zagotoviti z odkritim in bratskim razločevanjem kot s prisego. S prisegamo nismo nikoli nič dosegli. Po koncilu je bila cela generacija duhovnikov (gotovo ne zaradi koncila), ki so prišli iz semenišča in se javili za duhovniško posvečenje z zelo zmedenimi in zamegljenimi predstavami o tem, kdo je Jezus, ki so ga morali oznanjati ljudem in ga ponavzočiti na oltarju pri maši. Prepričan sem, da so številne duhovniške krize izhajale in izhajajo od tod.

Ekumenizem in evangelizacija

Kar smo osvetlili, ima pomembne posledice tudi za krščanski ekumenizem. Obstajata namreč dva možna ekumenizma: ekumenizem vere in ekumenizem nevere; eden, ki združuje vse, ki verujejo, da je Jezus Božji Sin in da je Bog Oče in Sin in Sveti Duh, in eden, ki združuje vse tiste, ki se omejujejo na »razlaganje« teh stvari (vsak na svoj način in glede na svoj filozofski sistem). Ekumenizem, v katerem v skrajnem primeru vsi verujejo iste stvari, ker nihče več v nič zares ne veruje v močnem pomenu besede »verovati«.

Temeljno razlikovanje duhov na področju vere ni tisto, ki razlikuje med seboj katoličane, pravoslavne in protestante, ampak tisto, ki razlikuje tiste, ki verujejo v Kristusa, Božjega Sina, in tiste, vanj ne verujejo. Po sv. Pavlu tiste, »ki kličejo ime našega Gospoda Jezusa Kristusa, kjer si bodi, na svojem ali našem kraju« (1 Kor 1,2), in tiste, ki ga ne kličejo.

Nastaja nova in nevidna edinost, ki gre skozi različne Cerkve. Ta nevidna in duhovna edinost življenjsko potrebuje razločevanje teologije in učiteljstva, da ne bi prišla v nevarnost fundamentalizma ali nebrzdanega subjektivizma. Ko pa je ta skušnjava enkrat ugledana in premagana, je to dejstvo, za katerega si ne moremo dovoliti, da bi se zanj ne menili.

Resnični »duhovni ekumenizem« ni samo v molitvi za edinost kristjanov, ampak v podelitvi iste izkušnje Svetega Duha. Je v tem, čemur Avguštin pravi »la societas sanctorum«, občestvo svetnikov, ki včasih boleče ne sovpada s »communio sacramentorum«, se pravi s podelitvijo istih zakramentalnih znamenj.

Vera v božanstvo je pomembna predvsem zaradi evangelizacije. Obstajajo zgradbe ali kovinske strukture, ki so tako zgrajene, da se vse zruši, če se dotaknemo neke točke ali dvignemo določen kamen. Takšna je zgradba krščanske vere, njen »vogelni kamen« pa je Kristusovo božanstvo. Če to odstranimo, vse razpade in se podre, začenši z vero v Trojico. Kdo sestavlja Trojico, če Kristus ni Bog? Takoj ko Kristusovo božanstvo postavimo v oklepaje, postavimo v oklepaje tudi Trojico.

Sv. Avguštin je rekel: »Nič posebnega ni verovati, da je Jezus umrl; to verjamejo tudi pogani in zavrženci; to vsi verujejo. Nekaj zares velikega pa verovati, da je on vstal.« In je zaključil: »Vera kristjanov je Kristusovo vstajenje.« Isto moramo reči o Kristusovi človeškosti in božanstvu, ki sta izraz njegove smrti in vstajenja. Vsi verjamejo, da je Jezus človek. Razlika med vernimi in nevernimi pa je v verovanju, da je on tudi Bog. Vera kristjanov je Kristusovo božanstvo!


Edvard Munch: Krik FOTO: Wikipedia

»Poznati Kristusa pomeni poznati njegove dobrine«

Slišali smo: »Poznati Kristusa pomeni poznati njegove dobrine.« Končajmo prav z omembo nekaterih teh dobrin, ki so sposobne odgovoriti na globoke potrebe današnjega človeka in človeka v vseh časih: potreba po smislu in zavračanje smrti.

Ni res, da si je sodobni človek nehal postavljati vprašanje o smislu življenja. Pred nekaj leti je neki intelektualec zapisal: »Religija bo umrla. Ne gre za vedeževanje in še manj za prerokbo. To je že dejstvo, ki čaka svojo dovršitev … Po naši generaciji in morda generaciji naših otrok nihče več ne bo menil, da je potreba po osmišljanju življenja v resnici temeljni problem… Tehnika je religijo pripeljala v zaton.« Gotovo se po zadnjem smislu življenja ne sprašuje nekdo, ki si je postavil druge … Ko pa se ti cilji drug za drugim izgubijo – mladost, zdravje, slava – si mnogi spet postavijo to vprašanje. Še bolj si ga postavljajo v tem času epidemije, saj imajo moški in ženske, ki so pogosto zaprti doma, končno čas, da premišljujejo in se sprašujejo.

Obstaja slika, ena najbolj znanih v sodobni umetnosti, ki živo predstavlja, kam vodi prepričanje, da življenje nima smisla. Na rdečkastem ozadju, ki vzbuja tesnobo, neki človek teče čez most, mimo dveh posameznikov, ki se zdita neuka in ravnodušna do vsega; oči ima široko odprte; z rokama okoli ust kriči in razumljivo je, da gre za krik obupa. Seveda govorim o sliki »Krik« Edvarda Muncha.

Jezus je dejal: »Jaz sem luč sveta; kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi« (Jn 8,12). Kdor veruje v Kristusa, se lahko upira veliki skušnjavi nesmiselnosti življenja, ki pogosto vodi v samomor. Kdor veruje v Kristusa, ne hodi v temi. Ve, od kod prihaja, ve, kam gre in kaj mora medtem storiti. Predvsem ve, da ga nekdo ljubi in da je ta nekdo dal življenje, da bi mu to pokazal!

Jezus je tudi rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre« (Jn 11,25). Evangelist je pozneje pisal kristjanom: »To vam pišem, da boste vedeli, da imate večno življenje, vam, ki verujete v ime Božjega Sina […] On je resnični Bog in večno življenje« (1 Jn 5,13.20). Prav zaradi tega, ker je Kristus »pravi Bog«, je tudi »večno življenje« in daje večno življenje. To nam ne odvzame nujno strahu pred smrtjo, vendar pa verujočemu daje gotovost, da se naše življenje z njo ne konča.

Spomnimo se česa od vsega tega, kadar ob nedeljah izpovedujemo drugi člen veroizpovedi. Vabim vas, da ga sedaj v duhu ponavljate z menoj:
[Verujem] v enega Gospoda Jezusa Kristusa,
edinorojenega Sina Božjega,
ki je iz Očeta rojen pred vsemi veki
in je Bog od Boga, luč od luči, pravi Bog od pravega Boga,
rojen, ne ustvarjen, enega bistva z Očetom,
in je po njem vse ustvarjeno.