Tretja letošnja številka revije se posveča dvema temama: vzgoji vesti in vrtu. Še pred prvim sklopom stojijo prisrčne besede, s katerimi zaslužni papež Benedikt XVI. obuja spomin na preminulega kardinala Meisnerja. Sledi ponatis iz knjige Vest nadškofa Alojzija Šuštarja ob 10. obletnici njegove smrti.

Pod naslovom Vzgoja vesti obravnava vprašanje, kaj mislimo z vzgojo vesti in kako je treba z vzgojo vesti pomagati otrokom, odraščajočim in zakoncem. Pomembno je, da ta vzgoja ne pomeni prisile, temveč je klic osebi, naj svobodno sprejme normo. Hermann Geissler je prispeval članek Vest je prvotni Kristusov namestnik, kar je navedek iz dela kardinala Henrika Newmana. Ob orisu Newmanovega življenja in nauka prepričljivo predstavi, kaj pomeni krščansko življenje po vesti, ko se praksa sklada s teorijo. Pod naslovom Vest, zrcalo večnosti je Janez Ferkolj ob upoštevanju starih in novejših teoloških avtoritet razvil premislek o pomembnosti poslušnosti postavi, ki jo je Bog zapisal človeku v srce. Vest pomaga trajno živeti v božji navzočnosti. Pri tem mora biti kristjan zraščen s Cerkvijo in čutiti z njo.

Temo o vrtu uvaja razprava Thomasa Rusterja z naslovom Katoliški nauk o človekovem prvotnem stanju. Človek med obljubo in pogubo. Stvarnik je človeka postavil v edenski vrt »v svetosti in pravičnosti«, opremil ga je s čudovitimi darovi, tudi z neumrljivostjo. To je bolj preroški nauk, napoved po Kristusu odrešenega človeka, kot pa oris stanja v davni preteklosti. Biblicist Milan Holc je pripravil pregled pisanja o vrtu v Stari in Novi zavezi pod naslovom Vrt in njegov večplastni pomen v Svetem pismu. Vrt ima pogosto simboličen pomen področja življenja in rodovitnosti ter božje bližine.

V skladu s prerokbami tudi Nova zaveza na koncu prikazuje prihodnji svet kot vrt, v katerem bujno raste drevo življenja in vsak mesec rodi sad. V luči teologije in duhovnih naukov cerkvenih očetov piše profesorica benediktinska sestra Justina Metzdorf pod naslovom »V raju padec – v vrtu rešitev«. Cerkveni očetje o vrtu v Svetem pismu. Očetje razlagajo vrt Getsemani in vrt na Golgoti duhovno. Prvi Adam je v edenskem vrtu grešil z nepokorščino, drugi Adam se je v vrtu Getsemani dokončno izročil Očetu in pokorščino dopolnil na vrtu, kjer je bil križan.

V prvem vrtu je zmagala smrt, v vrtu, kjer je bil pokopan Sin človekov, je zmagalo življenje. Očetje radi simbolično povezujejo besede o vrtu v Visoki pesmi z imenovanima vrtovoma v evangelijih. Čisto drug pogled na vrtove pokaže Peter Hersche v članku Krščanstvo in vrtovi v Evropi zgodnjega novega veka. Posebej obravnava vatikanske vrtove, škofijske, župnijske in samostanske vrtove. Nakazuje zgodovinski lok od 16. stoletja do danes, tudi propadanje vrtov, in sklene s premislekom, da nas lahko vrt in delo v njem spominja na Stvarnika ter opominja k spoštovanju narave. Sklepni članek te številke pa je z naslovom Plečnikov Vrt vseh svetih napisal Anton Berčan.

Ljubljanski mestni svet je leta 1939 sicer izglasoval ime Žale, mojster arhitekt pa je zamisli, ki jo je uveljavil namesto predlagane velike mestne mrtvašnice, dal ime »Vrt vseh svetih«. Avtor lepo predstavi, kako vrsta kapelic, posvečenih zavetnikom ljubljanskih cerkva, vsaka čisto posebno oblikovana, z mogočnim vhodom, poslovilnim prostorom, molilnico in znamenji ob poteh razodeva arhitektovo močno vero v posmrtno življenje.