V Debatni kavarni smo v nedeljo, 25. novembra, predstavili knjigo Anje Klančar Ko izgubiš. Mlada avtorica, na prvi pogled povsem običajno dekle, je doživela veliko tragedijo, ko sta si oba starša v razmiku sedmih let vzela življenje.

S knjigo je pomagala najprej sebi. Za pisanje se je odločila tudi zato, ker sama med žalovanjem ni imela možnosti, da bi si stisko olajšala z iskanjem pomoči v literaturi. S temo samomora se je spopadla tudi strokovno, saj je o tem napisala diplomsko in magistrsko nalogo. V pogovoru, ki ga je usmerjala Manica Ferenc je poleg avtorice sodelovala tudi sestra Emanuela Žerdin, ki dela v Hospicu.



Pogovor se je vil okoli samomora, ki je še vedno tabu tema – v Sloveniji si je v lanskem letu vzelo življenje 411 ljudi –, žalovanju po odhodu najbližjega, odpuščanju njemu in samemu sebi in ponovnem zaživetju. Anja Klančar in sestra Emanuela sta poudarili, da je bistveno spregovoriti o svoji bolečini, stiski in prebolevanju.

Žalujoči potrebuje bližino ljudi, nekoga, da ga posluša in kot pravi avtorica, je hvaležna, da je ljudje niso zapustili, temveč so jo spremljali med žalovanjem, čeprav je v takšnih trenutkih zelo težko pristopiti do žalujočega, saj pravzaprav ne veš, kaj reči. Ne veš, kako bo reagiral.



»'To je bil najlepši mesec mojega življenja …' so bile besede gospe, ki je zadnji mesec življenja preživela v Hospicu,« je povedala sestra Emanuela. Bili so z njo, se pogovarjali, jo poslušali … S tem je ponazorila kako pomembna je človeška bližina v prelomnih trenutkih človekovega življenja. To se nanaša tudi na čas žalovanja po samomoru najbližjega. »Treba je samo poslušati in nikakor ne deliti nasvetov,« je še dodala.

Vsakdo se na svoj način spoprijema s tragedijami, vendar nam mogoče knjiga, kjer je avtorica dala svoje srce na pladenj, pomaga približati se žalujočemu in mu zgolj z bližino in poslušanjem pomagati. In s tem pomagamo tudi sebi.

Več v videoposnetkih.

1. del



2. del

]J. K. Foto: Tatjana Splichal