Leta 2009 je Evropski parlament z veliko večino (tudi z glasovi večine slovenskih poslancev) sprejel resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu, s katero je obsodil kršitve človekovih pravic in svoboščin, ki so jih v 20. stoletju povzročili različni totalitarni in avtoritarni sistemi. Resolucija je državam članicam Evropske zveze med drugim predlagala obhajanje spominskega dneva na žrtve teh sistemov, in sicer 23. avgusta, v spomin na dan, ko je bil leta 1939 podpisan sporazum med dvema totalitarnima državama (nacionalsocialistično Nemčijo in komunistično Sovjetsko zvezo. Podpis tega sporazuma, po podpisnikih znanega kot pakt Ribbentrop – Molotov, je bil namreč neposredni sprožilec druge svetovne vojne, ki je za seboj pustila opustošenje in desetine milijonov žrtev.

Slovenija se po (ideološki) volji levo usmerjene parlamentarne večine sicer ni odločila za polno sprejetje resolucije Evropskega parlamenta, temveč zgolj nekakšno »seznanitev«, kljub temu pa predvsem po zaslugi Študijskega centra za narodno spravo že od sprejetja resolucije tudi pri nas obhajamo predlagani spominski dan. Leta 2012 ga je uradno razglasila tedanja (druga Janševa) vlada.

Zgled za prihodnost

Tudi letos je študijski center v sodelovanju z Vojaškim vikariatom Slovenske vojske in ljubljansko stolno župnijo sv. Nikolaja pripravil sklop spominskih prireditev. Prva je bila v nekdanjih zaporniških celicah tajne politične policije na Beethovnovi ulici, kjer so odprli razpravo Skozi čas preizkušenj, posvečeno spominu nedavno umrle Jelke Mrak Dolinar.


Razstava o Jelki Mrak Dolinar v nekdanjih zaporniških celicah na Beethovnovi ulici v Ljubljani

Njena zgodba je bralcem Družine znana, saj jo je ubesedila v odmevni knjigi naše založbe Brazde mojega življenja, zato njeno pot, zaznamovano z nasiljem vseh treh totalitarizmov, prestavimo le v nekaj obrisih. Starši Jelke Mrak Dolinar so se po prvi svetovni vojni pred nasiljem fašizma s Tolminskega preselili v tedanjo Jugoslavijo. Oče je bil kot finančni uradnik tik pred drugo svetovno vojno premeščen v Skopje. Po izbruhu vojne so Nemci in Bolgari družino od tam izgnali. Uspelo jim je priti v Ljubljano. Proti koncu leta 1943 je Jelka z materjo odšla k materinim sorodnikom na Tolminsko, kjer sta bili zaradi suma sodelovanja z domobranci aretirani. Maja 1945 se je družina umaknila na avstrijsko Koroško. Jelka je s sestro Kristo kot prostovoljka Rdečega križa spremljala ranjene domobranske vojake na vlaku, ki so ga partizani pred Jesenicami ustavili. Ranjence so umorili, ostali potniki na vlaku pa so bili aretirani. Jelka in Krista sta bili obsojeni na dvanajst let prisilnega dela. Zaprti sta bili v Begunjah na Gorenjskem, v Rajhenburgu, prisilno delo sta opravljali na Cesti bratstva in enotnosti, nato pa sta bili poslani nazaj na Rajhenburg, kjer sta dočakali amnestijo. 2. januarja 1951 sta bili izpuščeni iz zapora. Jelka se je čez nekaj let preselila v Spittal na Koroškem, kjer se je poročila in si ustvarila družino.

»Slovenska zgodba trpljenja ter predane in nesebične pripravljenosti pomagati šibkejšim, nam odpira vrata v veličino človekovega duha. Lahko smo ponosni na gospo Jelko Mrak Dolinar in na številne posameznike, ki so se v izredno težkih zgodovinskih trenutkih odzvali tako, da je prišla do izraza človeška sočutnost in bližina, ki je lajšala trpljenja mnogih. Iz njihovih zgledov črpamo za prihodnost, preko njih nas preteklost uči in opominja! « so ob razstavi v zaporniških celicah na Beethovnovi zapisali v Študijskem centru za narodno spravo.


O Jelki Mrak Dolinar je med drugimi spregovoril novinar dr. Jože Možina

Z govorjeno besedo pa so jo na tokratno pot v javnost (razstava je doslej med drugim gostovala tudi na avstrijskem Koroškem) pospremili direktorica Študijskega centra za narodno spravo dr. Andreja Valič Zver, novinar dr. Jože Možina (Dolinarjeva je bila tudi med njegovimi Pričevalci) in sin Lojze Dolinar.

Polaganje vencev

Odprtju razstave je sledilo polaganje vencev pred stavbo na Beethovnovi ulici, pred spominsko ploščo ameriškega veleposlaništva (ploščo je v spomin slovenskih žrtev vseh totalitarizmov leta 2014 postavil tedanji veleposlanik Joseph A. Mussomeli) in pri spomeniku žrtvam vseh vojn na Kongresnem trgu. Vence je položila delegacija Študijskega centra za narodno spravo (dr. Andreja Valič Zver), ter vladnih komisij za prikrita grobišča (član Franci Stanonik) in izvajanje zakona o popravi krivic (predsednica mag. Majda Pučnik Rudl).


Polaganje venca pred ameriškim veleposlaništvom v Ljubljani

Zapeljivi klic oblasti

Sklop prireditev je sklenila maša v ljubljanski stolnici ter po njej akademijo z osrednjim nagovorom dr. Ivana Štuheca.


Vojaški vikar Matej Jakopič, ljubljanski nadškof Stanislav Zore in dr. Ivan Štuhec

Prvi med somaševalci, ljubljanski nadškof Stanislav Zore, je v pridigi dejal, da se želijo dan, posvečen razmisleku o posledicah totalitarizmov, »spomniti vseh žrtev, ki so jih zmetali v goltanec novega sveta, ker na tem novem svetu zanje ni bilo prostora. Pretresljivo je, kako malo je prostora na svetu, na katerem ni prostora za Boga. Ko Boga izključimo iz sveta, postane svet tako zelo majhen, da pomorijo na desetine milijonov ljudi za vzpostavitev sveta po okusu totalitarizmov.«

»Kako je to mogoče?« se je vprašal nadškof Zore in se pri odgovoru na to vprašanje ozrl na svetopisemski pripovedi o prvem bratomoru in Kristusovih skušnjavah. Z besedami kanadskega psihoterapevta Jordana B. Petersona (iz knjige 12 pravil za življenje) je opozoril na totalitarno ozadje tretje skušnjave, ki jo doživi Kristus v puščavi, skušnjave, ki je »najprivlačnejša od vseh. Vidi vsa kraljestva sveta, položena predenj, da jih vzame. To je zapeljivi klic (…) oblasti: priložnost nadzorovati in ukazovati vsem in vsemu. Ponujen mu je sam vrh hierarhije dominantnosti, animalistična želja vsake gole opice: poslušnost vseh, najčudovitejša posestva, moč graditi in povečevati, možnost neomejene čutne zadovoljitve. To je prikladnost v največjem pomenu. Toda to še ni vse. Takšen status prinese tudi neomejeno priložnost, da se razodene notranja tema. Sla po krvi, posiljevanju in uničevanju je še kako del privlačnosti oblasti … Moč pomeni tudi sposobnost za maščevanje, za zagotavljanje podrejenosti in uničenje sovražnikov. Daj Kajnu dovolj moči in ne bo samo ubil Abela. Najprej ga bo na vse mogoče načine in v nedogled mučil. Šele potem in samo potem ga bo ubil. In potem se bo lotil vseh preostalih.« (J. B. Peterson, 12 pravil za življenje, 175).

Ali je tako Kajnovo ravnanje zavestno? Odgovor je pritrdilen. Kajn ve, da ne dela prav, zato se, kot je dejal nadškof Zore, »tudi spreneveda in na Božje vprašanje Kje je njegov brat Abel? odgovori z drugim vprašanjem: 'Sem mar jaz varuh svojega brata!' Kajn ve, da greši, a greši vseeno, saj hoče dobiti absolutno oblast nad vsem in nad vsemi. Zato so Kajni vseh časov in vseh sistemov, fašistični, nacistični in komunistični, skrivali svoje zločine za dvoumne besede, kot so 'končna rešitev' ali pa pri nas 'čiščenje', ali pa za pregrade v rudniških rovih, z miniranjem kraških brezen in z najstrožjim zakonom molka.« Zakonom, v imenu katerega so tudi uničevali arhive, a vendarle niso mogli uničiti spomina na ljudi, ki so bili žrtve njihovih zločinov.

Resnice ni bilo mogoče izbrisati in prav neomajna zavezanost resnici, ki, spet povedano z besedami Jordana B. Petersona, »gradi stavbe, ki lahko stojijo več tisoč let«, je pot, ki pelje v osvoboditev. Tudi slovensko družbo, dodajamo.


Maše v ljubljanski stolnici so se med drugimi udeležili predstavniki političnega in diplomatskega življenja

Miselnosti, ki se je zalezla v vse pore človeških duš

Maši je sledila akademija, ki jo je pripravil Vojaški vikariat Slovenske vojske. Ubesedeni prizori trpljenja žrtev vseh treh totalitarizmov so se zlili v eno kaotično podobo, iz katere je zazvenel klic ljudem našega časa: »Ne ponavljajmo! … Bodimo znamenje, ne grožnja!«

Nagovor dr. Ivana Štuheca med akademijo po maši se je osredinili na razloge za trdoživost komunistične totalitarne miselnosti. Eden ključnih razlogov je v sami naravi komunizma, saj je ta najdlje in najbolj dosledno razvijal svoj totalitarizem. »Germanski nacionalsocializem in italijanski fašizem nista bila tako dolgo na oblasti, da bi lahko prodrla v vse družbene pore, tudi nista igrala na najbolj občutljivo družbeno noto, na človekov socialni položaj. Končno nista imela možnosti, da bi po drugi svetovni vojni svoj družbeni model izvažala po celotnem svetu, kar je komunizmu bilo omogočeno, ne nazadnje tudi zaradi tega, ker se je uspel postaviti na stran zmagovalcev proti nacionalsocializmu, k čemur sta mu pomagala anglo-ameriška zaveznika,« je razmere opisal dr. Štuhec. Slovenija je bila del te zgodbe, zato tudi ne čudi, »da imamo v Evropski zvezi edini parlament, ki ni ratificiral Resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu«.

V slovenskem prostoru smo zato še vedno znova priče burnim reakcijam, ko gre za soočenje s polpreteklo zgodovino. V ta okvir je dr. Štuhec umestil tudi zadnje »pogromaške reakcije« na intervju dr. Jožeta Možine z dr. Jožetom Dežmanom ter »popolnoma servilen odziv osrednjega nacionalnega medija« nanje – to dogajanje »samo potrjujejo tezo o trdoživosti komunistične miselnosti, ki se je v Sloveniji dejansko zalezla v vse pore človeških duš in družbene zavesti«. Kljub temu pa je dr. Štuhec v svojem nagovoru, v katerem je opozoril tudi na duhovne razsežnosti totalitarizma, izrazil upanja polno misel: »Bodimo prepričani, da čas dela v prid spoštovanja človekovega dostojanstva in interpretacije zgodovine, ki to spoštuje.«

Govor o totalitarizmih.doc