Foto: Tatjana Splichal

Kaj pomeni za moškega prehod v očetovstvo?
Erzar: Če se moški uči pravega stika z otrokom, je to gotovo velik prehod, večji kot za ženske. Moški možgani so manj usmerjeni na odnose, slabše prepoznavamo čustva. A z vajo, prav prek bližine z otrokom, to lahko razvijemo. Nekaj časa se morda zdi, da je otrok le tvoj podaljšek, razlog za ponos, potem pa se izkaže, da se je treba vedno znova učiti, kako spoštovati drugačnost in ji priti naproti, kako dopustiti, da ima otrok lahko svoj prav.

Česa se moški najbolj bojijo, ko se soočajo s svojo odgovornostjo biti oče?
Erzar: Prav tega občutka, da v sebi ne morejo pripraviti prostora za otroka. To ni več tehnična veščina, ampak je treba to stalno gojiti. Očetovstvo zahteva nenehno čustveno fleksibilnost, soočanje s samim seboj, zavedanje, česa sem poln in kaj me zaseda, mi preprečuje stik. Včasih je moške strah, da življenje ne bo več tako, kot je bilo. Da se bo treba veliko prilagajati. Da bo po rojstvu otroka vsa ženina skrb in pozornost namenjena otroku. Seveda ne bo več tako, kot je bilo. Lahko pa je bolje. Zdaj je trenutek, da odložiš svoje potrebe na stran in se daš na voljo otroku ter tako dozoriš.

Kako pa lahko ženska pomaga moškemu sprejeti očetovsko vlogo?
Erzar: Najbolje, da mu nič ne pomaga. Saj ne more ob otroku skrbeti še za enega odraslega. Naj mu da priložnost, da ob otroku tudi on zraste, da ne bo večen otrok. Če moški hoče zoreti, mora v sebi razviti tudi nekaj materinskega. Da se ne bo na stara leta spet spremenil v otroka, ki se čustveno oklepa žene in leze v pasivnost.
Bizant: Vključenost očeta v starševstvo je zelo odvisna od tega, kako mu žena naredi prostor. Globoko mora biti zasidrana v odnos z možem, ne pa, da ji zadošča že čustvena navezanost otrók. Tudi ko je oče zdoma zaradi dela, je veliko na mami, kako govori o njem. Kako je navzoč v družini tudi takrat, ko je fizično odsoten. In kako je sprejet, ko spet pride.

Kakšna je povezava med očetovstvom in partnerskim odnosom očeta do svoje žene?
Erzar: Če je zveza prijateljska, če je v njej iskrenost glede lastnih potreb, če se tudi resnih tem lotevata z nekaj humorja, potem je starševstvo priložnost za osebnostno rast obeh. Sicer hitro začneta vse pripisovati drugi strani, pričakovanja so velika, vreča je prazna, otrokom pa je treba dajati. Oba morata biti v sebi toliko prožna, da sprejmeta spremembe. Pustiti si morata prostor, da je oče lahko drugačen od mame.

Zakaj je oče v družini odgovoren za postavljanje meja?
Erzar: S tem, ko postavlja meje, daje otrokom varnost, odločnost, vztrajnost. Meje pa najbolje postavi tako, da jih postavi sebi, v svoji notranjosti, da je iskren, pristen, spoštljiv do mame. Včasih je bila pomembna finančna varnost, ki jo je moški dal družini. Danes se je ta vidik popolnoma izgubil, zato mora moški začeti razvijati notranjo moč.
Bizant: Vloga postave v zgodovini odrešenja je zelo zanimiva. V Jezusovem času so imeli Judje več kot 600 zapovedi in prepovedi, ki so bile zanje zelo dragocene, dajale so jim varnost. Če je bil v stari zavezi zelo močan vidik postave, institucije, strukture, zaradi česar je odnos z Bogom lahko celo zamrl, pa je v novi zavezi poudarjeno božje usmiljenje. A Jezus pravi, da postave ni prišel zavreč, ampak dopolnit, pripeljat do odnosa z Bogom; zaradi tega je bila postavljena. Postavljanje meja je gotovo pomembno, a če ni znotraj celostnega odnosa, se lahko hitro spremeni v nekaj hladnega.
Erzar: Kjer postavljanje meja ni podloženo z razlogom, s smislom (»ker ti želim dobro v življenju«), se hitro zapletemo. Otrok vedno hoče videti, ali je za mejo srce ali ne. Zato jo tudi napada, je uporniški.
Bizant: Paziti je treba, da ne gremo iz ene skrajnosti v drugo: da se ne bi, zato da ne bomo preveč trdosrčni z mejami, povsem čustveno stopili. Če naredimo vzporednico: Stara zaveza in vsa postava ima svoje mesto, ni pa to odrešenje, ampak šele njegova napoved. A tudi Jezus, ko je prišel, ni vsega zavrgel, obenem pa se tudi ni vsega držal. Nalašč je kršil pravilo sobotnega počitka, da bi ljudje videli, da je prišel od Očeta dopolnit ranjeno stvarstvo. Zadnji vidik je Kristusov, ni zaprt sistem. Odnos z Bogom, pa tudi odnos očeta z otrokom ne more biti zreduciran le na pravila.
Erzar: Obe skrajnosti sta posledica tega, da oče ni v stiku z otrokom. Permisivna drža ni otroku naklonjena, ampak je v bistvu njegovo zanemarjanje. Prav v iskanju ravnotežja med skrajnostma je bistvo očetovstva. Oče lahko da svojemu otroku nekaj, česar mu ne more dati nihče drug na svetu.

Pogovarjala se je Katarina Ropret.

Celoten pogovor si lahko preberete v novi številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Kako biti dober oče.