Petindvajseto Srečanje treh dežel 23. junija v Millstattu

Somaševanje je vodil gostitelj srečanja, krški (celovški) škof dr. Alois Schwarz, pri oltarju pa so se mu pridružili tudi slovenski nadškofje in škofje: Uran in Kramberger, Pirih in Glavan. Nadškof Uran je ob koncu maše povabil na naslednje srečanje 23. avgusta 2008 na Brezjah.

Škof Schwarz je v pridigi poudaril, kako pomembno se je srečevati v času, »ko je sicer veliko komunikacije, a pogosto malo resničnih srečanj«. Tokratno srečanje romarjev iz treh dežel pa je tudi »pomembna vmesna postaja in priprava na srečanje s papežem Benediktom XVI. septembra v Mariazellu«. Že samo geslo srečanja v Millstattu Srečati Jezusa polaga most h geslu papeževega obiska v najpomembnejšem avstrijskem Marijinem romarskem središču – Videti Kristusa. Je pa tudi »živo versko pričevanje«, kajti vsakoletno srečanje romarjev pri skupni maši v eni izmed treh sosednjih dežel »ohranja in krepi vero v Jezusa Kristusa v njih«.

Nadškof Uran je ob koncu maše poudaril, kako se glavna misel letošnjega srečanja treh dežel Srečati Jezusa lepo ujema z zgodovino Millstatta; to je s spreobrnjenjem koroškega vojvode Domicijana v 8. stoletju, uničenjem tisoč poganskih kipov (»mille statue«), po čemer je mesto dobilo ime, na kar spominja vojvodov kip v jezeru, z vodilom benediktincev Moli in delaj! v bližnjem samostanu iz 11. stoletja s prekrasno cerkvijo, pa tudi z ohranitvijo vere do konca, tudi za ceno velikih preizkušenj in trpljenja slovenskih beguncev po koncu druge svetovne vojne, ko so se pred komunizmom zatekli v te kraje.

Ob vračanju domov nam je v ušesih poleg škofa Schwarza in nadškofa Urana ostala tudi beseda videmskega nadškofa Brolla, da nas mora druženje pri oltarju, torej srečanje z Jezusom, tudi tesneje in globlje povezati med seboj. Prav gotovo nas bo prihodnje leto, 23. avgusta, ko se bomo na povabilo nadškofa Urana zbrali na naših Brezjah.

Romarji iz Slovenije smo poleg lepega bogoslužja uživali tudi v krasni koroški pokrajini, vendar z nostalgičnim spominom, da je bila nekdaj tod živa slovenska beseda, danes pa je je vse manj. Zato so še toliko dragocenejši in pomembnejši tisti naši rojaki onstran Karavank, ki si jo prizadevajo ohranjati tako pri bogoslužju kot v vsakdanjem življenju. Tudi danes bi bil potreben kdo, ki bi, kot vojvoda Domicijan, pometal v vodo kipe porabništva, verskih ločin in vsega tistega, kar nas odtujuje od naših verskih korenin, kulture in narodne zavesti.

J.P.