Videti je, kot da živimo v zlati dobi napuha. Mediji in družbena omrežja podžigajo samovšečnost, domišljavost, primerjanje. A »važenje« je že prastar problem. Kaj sploh je napuh in od kod izvira? 

Če pogledamo v Sveto pismo, lahko rečemo, da je napuh nekaj izvornega, izvirnega. »Ne bomo služili!« so rekli uporni, padli angeli. »Če bosta jedla od tega drevesa, bosta kakor Bog,« je zvito predlagala stara kača, oče laži. Zdaj nista Bogu podobna, zdaj nista nič, jejta in bosta postala nekaj. Hoteti biti nekaj, videti sebe večje, kot smo v resnici, to je napuh. Človek ne reče le »Boga ni«, temveč tudi »jaz sem Bog«. Babilonski stolp, povzdigniti se do neba, polastiti se Božjega mesta, to je napuh.

Zakaj napuh imenujemo glavni greh?

Pri verouku smo se učili, da poznamo sedem glavnih grehov in napuh je prvi na spisku, ker iz njega izvirajo drugi (požrešnost, nečistost, lakomnost, jeza, lenoba, zavist). V vzhodni puščavski tradiciji so napuh razdelili na dva dela: častihlepnost oz. domišljavost in napuh. Pri častihlepju potrebujemo druge ljudi, ki nas občudujejo, hvalijo, potrjujejo, da smo nekaj vredni, pri napuhu pa ne potrebujemo ljudi niti Boga, ker smo nad vsemi, vse sodimo in obsojamo, nad njimi gospodujemo, ne obračamo se na Boga s prošnjo za pomoč, ker smo samozadostni, itd. Strast napuha je težko prepoznati in obvladati, saj se hrani tudi z našimi krepostmi. Bolj ko duhovno rastemo in urejamo svoje življenje, bolj smo v nevarnosti, da se povzdigujemo nad druge in jih obsojamo.

Strast napuha je težko prepoznati in obvladati, saj se hrani tudi z našimi krepostmi.

V katerih konkretnih oblikah se najpogosteje kaže napuh?

Kaže se v želji po časti in oblasti, v gospodovanju nad drugimi, v sojenju in obsojanju drugih in Boga, v samozadostnosti, ko nam Bog ni potreben, v poniževanju drugih in tudi sebe, kadar se imamo za žrtve in se zaničujemo, ko se bojimo poraza, neuspeha, ponižanja; kaže se v perfekcionizmu, v pretenzijah oz. domišljanju, kaj vse nam pripada, kakšne krivice se nam dogajajo, v zahtevah, ki jih imamo do ljudi in do Boga, kakšni bi morali biti in kako bi morali ravnati, v manipulaciji z drugimi, v raznih oblikah narcisizma itd.

Kako bi po vašem mnenju bil videti »idealno« prevzeten človek – tak, da bi ga bil vesel tudi vladar teme?

Na misel mi pride Stavrogin iz romana Besi, ruskega pisatelja Dostojevskega. Avtor ga v enem poglavju imenuje »zvita kača«. Ko pride med ljudi, ob srečanju z njim vsi otrpnejo, kot v strahu pred nečim strupenim. On obvlada vsako situacijo, iz dolgega časa užali in poniža človeka, ki mu je napoti, v druge seje laži in ideje, v katere sam ne verjame, s svojo močjo manipulira, izkorišča, zlorablja. Podoben je Cerkvi v Laodikeji (Raz 3), ki pravi o sebi, da je premožna in ničesar ne potrebuje. Stavrogin ničesar in nikogar ne potrebuje, je samozadosten. Na koncu romana si vzame življenje, v klavrni zavesti, da je bila v njem neznanska moč, pa ni vedel, kako bi jo uporabil za kaj dobrega.

Prevzeten človek mora pasti s konja in sesti na osliča, spoznati in sprejeti mora, da je »siromak in bednež, ubog, slep in nag« (Raz 3). In to je delo Božje milosti.

Ali lahko prevzeten človek spozna Boga?

Bog se more razodeti vsakemu človeku, vendar ima pri napuhnjenih, napihnjenih težje delo, da jim pride do srca. V evangeliju vidimo, kako težko je Jezus omehčal srca tistih, ki so se imeli za pravične in so obsojali druge. Nagovarjal jih je enkrat blago s prilikami, drugič trdo z opomini, z vzkliki »gorje vam«, a je v glavnem naletel na gluha ušesa in na vedno večjo sovražnost, ki ga je pripeljala na Kalvarijo. Vendar Bog ne odneha: osvojil je ošabnega Pavla in ga naredil za apostola narodov, premagal je Frančiška Asiškega, Ignacija Lojolskega in podobne, ki so bili zelo častihlepni. Njihove strasti je preustvaril tako, da so po spreobrnjenju v ljubeči ponižnosti delali vse v Božjo slavo. Prevzeten človek mora pasti s konja in sesti na osliča, spoznati in sprejeti mora, da je »siromak in bednež, ubog, slep in nag« (Raz 3). In to je delo Božje milosti. Boga spoznamo v skesanosti, ko nas doseže Božje usmiljenje in odpuščanje.

Članek je bil v celoti objavljen v novi številki revije Božje okolje, 1/2023, z glavno temo Napuh. Revijo lahko spremljate tudi na Facebooku.