V Muzeju novejše zgodovine Slovenije so izdali knjigo o fotografski zapuščini 20. stoletja. V prejšnjih letih so poskrbeli tudi za temeljito obnovo gradu Rajhenburg, kjer so odprli tri stalne razstave: o trapistih, izgnancih in povojnem zaporu.

Fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije

Muzej novejše zgodovine Slovenije je izdal knjigo Fototeka. Fotografska zapuščina 20. stoletja, z izborom fotografij iz bogate fototeke muzeja. Fototeka je bila ustanovljena leta 1952. V obdobju delovanja je vseskozi pridobivala za slovensko ozemlje pomembno fotografsko gradivo, ki danes obsega preko dva milijona fotografskih enot. Fotografske podobe, ujete na različne nosilce, ilustrirajo vse pomembne dogodke v življenju Slovencev, od začetka prve svetovne vojne do današnjih dni ter so pomembno gradivo za preučevanje in slikovno ilustracijo slovenske zgodovine.

V knjigi je predstavljen del te bogate zapuščine. Na štiristo straneh je objavljenih 438 fotografij iz dvaintrideset različnih fotografskih zbirk in fondov. Ustvarilo jih je več kot sto poklicnih in amaterskih fotografov, zbornik pa dodatno bogati še seznam 292 fotografov, katerih dela še hranijo v muzejski fototeki.

Trapisti v Rajhenburgu

Stalno razstavo Trapisti v Rajhenburgu je Muzej novejše zgodovine Slovenije z enoto Brestanica odprl v gradu Rajhenburg v Brestanici 19. aprila 2013, ko so končali s temeljito obnovo gradu; slavnostno jo odprl celjski škof dr. Stanislav Lipovšek.

Samostan Marije Rešiteljice v Rajhenburgu je bil edini samostan reda trapistov v Sloveniji. Prvo razstavo o življenju in delu tega reda pri nas so na gradu odprli septembra 1993. Zaradi celovite obnove gradu so jo odstranili in novo postavljena razstava vsebuje številne nove muzejske eksponate, ki so jih dobili od številnih darovalcev. Meniški red trapistov je bil leta 1664 ustanovljen v Franciji. Ura­dno se je imenoval Ordo Cister­ciensium reformatorum ali Red reformiranih cistercijanov, po letu 1898 pa Ordo Cisterciensis Strictoris Observantiae ali Cistercij strožje observance.

V Rajhenburg, danes Brestanico, kjer so kupili grad in ga pre­uredili v samostan, so prišli leta 1881 iz francoskega samo­stana Notre-Dame des Dombes. Samostan je ustanovil brat Gabriel Giraud, sin bogatega tovarnarja in trgovca s svilo iz Lyona. Kljub bogastvu se je odločil za vstop v samostan in prav on je dal denar za nakup gradu, v katerem je samostan Marije Rešiteljice deloval dobrih 60 let.

Red trapistov je strog kontemplativen red, v katerem meni­hi svoje življenje posvečajo molitvi, premišljevanju o Bogu in verskih resnicah. Odpovedujejo se posvetnemu življenju in ži­vijo tiho meniško življenje za samostanskimi zidovi. Živijo po reku Moli in delaj (latinsko Ora et labora).

Kljub skromnemu in preprostemu načinu življenja so bili tra­pisti pomemben dejavnik zgodovine gradu Rajhenburg, same­ga kraja in tudi širšega območja; upravičeno lahko rečemo, da celo Slovenije. K nam so na vsa gospodarska področja, na katerih so delovali, prinesli velik napredek. Bili so tudi prvi na Slovenskem, ki so začeli proizvodnjo čokolade in čokoladnih izdelkov, znanih pod blagovno znamko Imperial.

Aprila 1941 so grad zasedli Nemci in v njem uredili preselitveno taborišče za izgon Slovencev. Ob njihovem prihodu je bilo v samostanu 90 menihov, 35 so jih Nemci avgusta 1941 izgnali v takratno Hrvaško, kjer so dobili zatočišče v samostanu trapistov Marija Zvezda v Banja Luki. Del menihov je ob prihodu Nemcev samostan zapustilo, del pa so jih Nemci obdržali, da so delali na poljih, v vinogradih, v hlevih ter da so delali čokolado in likerje, dokler so imeli surovine. Po končani vojni so se izgnani menihi vrnili, a leta 1947 je bil grad Rajhenburg nacionaliziran in red menihov trapistov razpuščen.

Trapisti so nam za­pustili bogato kulturno dediščino, ki je zdaj pred­stavljena v muzejski zbirki Trapisti v Rajhenburgu na gradu Rajhenburg v Brestanici.

Zapor na gradu Rajhenburg

7. julija 2016 je Muzej novejše zgodovine Slovenije z enoto Brestanica na gradu Rajhenburg odprli še stalno razstavo Kazenske ustanove na gradu Rajhenburg, 1948–1966. S postavitvijo te razstave in z izdajo kataloga je muzej izpol­nil svoj zadnji dolg do zgodovine gradu Rajhenburg in do ljudi, ki so soustvarjali njegovo zgodovino. Pred leti so namreč odprli razstavo o življenju in delu menihov trapistov, s katero so predstaviti zgodovino gradu med letoma 1881 in 1941 oziroma 1947, ko je bil red menihov trapistov razpuščen, in razstavo Slovenski izgnanci 1941–1945 (odprli so jo leta 2014) o obdobju, ko je nemški okupator v gradu Rajhenburg uredil taborišče, preko katerega je na pot izgnanstva odšlo okrog 45.000 Slovencev. Vse tri razstave je pripravila Irena Fürst, vodja dislocirane enote Muzeja novejše zgodovine Slovenije na gradu Rajhenburg v Brestanici.

»Med mojo dolgoletno zaposlitvijo na gradu Rajhenburg so nanj pri­hajali obiskovalci, ki so grad poznali in doživeli na drugačen način. Med junijem 1948 in aprilom 1966 je namreč v njem delovala kazenska ustanova, 'arest' za ženske in moške obsojence. Ta kazensko poboljševalni dom, nekakšen naslednik sprva kazen­skih taborišč, nato pa zavodov za prisilno delo, je bil več kot le zapor. Med junijem 1948 in julijem 1956 je v njem deloval kazensko poboljševalni dom za politične obsojenke iz vse Slovenije, ki so bile obsojene na odvzem prostosti s prisilnim delom, večini pa so bite za več let odvzete tudi državljanske pravice. Poleg političnih zapornic so bile na gradu zaprte tudi ženske, obsojene za različna kriminalna dejanja. Nekaj časa je na gradu delovala tudi delovna skupina obsojenk, kot so uradno imenovati taborišča za družbeno koristno deto. Številne politične obsojenke iz vse Slovenije so grad doži­vele kot kraj trpljenja in bridkih spominov, kot kraj, kjer so morale prestajati kazni, izrečene na montiranih političnih procesih tedanje enopartijske oblasti pod vodstvom komunistične partije,« je v katalogu zapisala avtorica Irena Fürst.

Poleg ženskega kazensko poboljševalnega doma predstavljajo tudi druge kazenske ustanove, ki so na gradu Rajhenburg delovale vse do aprila 1966, ko je začel grad dobivati drugačno, svetlejšo podobo.

V katalogu je avtorica predstavila naslednje teme: ustanavljanje kazensko poboljševalnih ustanov v Sloveniji, grad Rajhenburg se spreminja v kazensko ustanovo, kazensko poboljševalni dom Rajhenburg za ženske, delo kot element prevzgoje zapornic, zaporniški vsakdan, ukinitev KPD Brestanica za ženske leta 1956, kazensko poboljševalni dom Brestanica za moške, taborišče za madžarske begunce ter republiška in zvezna sprejemna postaja. Dodala je še nekaj osebnih portretov zapornikov: Angele Vode, Jožefe Ozvaldič, roj. Razgoršek, Marije Vavpotič, roj. Zanoškar, Angele Janič, roj. Sečnik, Vide Lukan, roj. Gašperšič, Cecilije Rošker, roj. Čretnik in Jožefa Harca.