Na s čustvi obarvanem večeru, ki so ga v galeriji Družina v petek, 5. aprila, pripravili na Slovenskem društvu Transplant, so o knjigi z naslovom Kdo sem in če sem, zakaj? spregovorili predsednica in podpredsednica društva ter kirurg dr. Valentin Sojar.

V društvu Transplant, v katerem skrbijo za bolnike po presaditvi organov, je med cilji delovanja tudi program ozaveščanja, znotraj katerega so želeli javnosti ponuditi osebne zgodbe ljudi s presajenimi organi. Projekt je od ideje do uresničitve potreboval dve leti, veliko dela in organizacije, prisotni pa smo bili skozi odlomke zgodb, ki jih je prebiral dramski igralec Boris Ostan, uvedeni v njeno bogato in tudi ganljivo (a ne patetično) vsebino.

Presaditev = življenje

»Za vse transplantirane presaditev pomeni življenje,« je živahno ilustracijo na platnici knjige pospremila podpredsednica društva Transplant Vanja Celin. Prvi del knjige so namenili prispevkom z medicinskega, psihološkega, etično-moralnega vidika, drugi pa vsebuje osebne izkušnje ljudi s presajenimi organi: »Zadnja zgodba je še posebej dragocena, saj gre za osebo, ki se je odločila darovati organe svoje ljubljene osebe, ki je umrla v nesreči.« Njihov namen je bil s knjigo osveščati ljudi o darovanju, dobroti, minljivosti, ranljivosti, hkrati pa se na tak način ljudje, ki imajo presajene organe, zahvalijo svojcem umrlih, ki so darovali organe, saj teh ne morejo poznati. Obenem si želijo tudi, da bi knjiga prišla v roke tistih, ki še čakajo na organ, »saj mi tu točno vemo, s čim vse je povezano takšno čakanje«, je povzela Celinova.

Bolnik in zdravnik: popolno zaupanje

Da gre pri presajanju organov za precej drugačen odnos med bolnikom in zdravnikom, je pogled medicinske stroke osvetlil kirurg dr. Valentin Sojar: »Zdravniki se zavedamo, da se zgodba začne tam, kjer smo jo mi slišali za zadnjo.« Zdravniki se zavedajo, da je smrt bližnjega za svojce težka in je v takih trenutkih težko zaprositi za organe umrlega, zato morajo razčistiti dileme, ki se tičejo smrti, bolezni in trpljenja, da lahko to nalogo sploh uspešno opravljajo. Izrazil je hvaležnost, da je presajanje organov v današnjem času možno in da se lahko skupaj s pacienti tega veselil. Odnos med pacientom in zdravnikom je po njegovem mnenju drugačen kot pri običajnem zdravljenju, saj se bolnik v celoti preda zdravljenju: »Da se na milost in nemilost. Gre za popolno zaupanje, ki pa se mora zgraditi in se tudi kasneje nadaljevati.« Prav pri gradnji tega zaupanja po njegovem mnenju lahko pomaga prebiranje knjige kdo sem in če sem, zakaj?.

Eurotransplant

Gostje so spregovorili tudi o mreži, ki povezuje osem evropskih držav (Nizozemsko, Belgijo, Dansko, Luksemburg, Nemčijo, Slovenijo, Hrvaško in Madžarsko) pri izmenjavi informacij in zagotavljanju kakovosti organov za presaditev. Po mnenju Sojarja le tako, da omogočajo čim širšo mrežo za presajanje organov, lahko naredijo nekaj dobrega, poleg tega pa s tem omogočajo tudi reševanje dilem na etičnem in občečloveškem področju, ki se tiče tudi (ne)sprejemljivih načinov transplantacije. »Transplantacija govori o življenju in smrti – smo na konici noža – na eni strani je življenje, na drugi smrt. Brez človeške dobrote tu naletimo na nepremostljive ovire.«

Večina ljudi naklonjena darovanju

Po predstavitvi se je razvila tudi živahna razprava, med drugim o tem, kakšen je postopek, ko se nekdo odloči, da se bo vpisal med darovalce organov. »Lahko gre za prijavo na ustreznih mestih (lahko tudi pri osebnem zdravniku), podatek pa je nato zapisan na zdravstveni kartici. Tako opredeljenih darovalcev je malo. Lahko pa gre za pogovor o tej temi, v smislu »kaj bo, ko bom umrl« ter za pogovor s svojci po smrti, v katerem razčistimo, ali je umrli presaditvi izrecno nasprotoval in ali so se o tem kdaj pogovarjali. Velika večina ljudi je naklonjena darovanju organov,« je pojasnil Sojar.

Zgodbe transplantiranih

»Za vedno skupaj … Bila je tiha aprilska noč, ko prebujena narava svoje najlepše vonje razdaja. Vse je kipelo od življenja, a najine izmučene zvezde so še komaj vidno utripale na nebu. Te noči, dragi moj naznani prijatelj, jih je prešinilo spoznanje, da so preslabotne in da se bliža čas, ko bo treba zapustiti te modre nebeške doline, kreniti z zadnjim bliskom proti zemlji, potem pa za vedno izgubiti iskrivost, svetlobo in radost življenja. Božja dobrota in pomoč pa sta bili močnejši in takrat je na aprilskem nebu zasijala nova – velika in čudovita – tvoja in moja zvezda.« (odlomek iz knjige Kdo sem in če sem, zakaj?)

»Juij 2008. Operacija. Vse je potekalo brez zapletov. Štirinajstega dne je nastopila vročina. Sledile so preiskave. Ekipa kirurgov je pregledala izvide. Postajal sem nervozen, loteval se me je obup. Sestre so to opazile. Tekle so tudi solze, po pogovoru sem se umiril. Zdravnik je prisedel: »Zavrnitev organa. Čaka vas zdravljenje, lahko tudi ponovna presaditev.« Sledilo je čakanje na odziv terapije. Dva meseca bolnišnice. Zavrnitev je mirovala. Bil sem odpuščen iz bolnišnice. Ja, ne jok ne stok, nič ne pomaga. Ta izkušnja me je še bolj utrdila. Življenje je postajalo svetlo, sončno, prijazno. Vsakemu sem prisluhnil, se z njim pogovarjal. Vedno sem našel čas za delo in za prosti čas. Vsak dan sem preživel tako, kot da bo naslednji dan še lepši. Ko nekaj izgubiš in se ne vrne, je izgubljeno. Kar ti ostane, je spomin in ta spomin te ne sme žalostiti. Pusti mu, naj gre mimo tebe, pa čeprav je bilo kdaj še tako hudo.« (odlomek iz knjige Kdo sem in če sem, zakaj?)


Foto: Tatjana Splichal