Tokrat vas v mislih peljem na smučišče, kjer vam v kakšni koči radi ponudijo kvašene cmoke. Božanski so, sploh v vaniljevi omaki.

Moja mama kaj dosti o smučiščih ne ve, zna pa se razgovoriti o minutarjih, se pravi o kvašenih cmokih, ki naj bi jih delali nekje na Slovenskem, niti ne vem več, kje točno, menda pa, to se spomnim, »jih delajo le v točno določeni vasi in le tam jih poznajo, nikjer drugje, zanje so tradicionalna jed«. Hitro v poplavi hvale navrže še besedo avtohtona, pa je zadeva zanjo popolna in zanesljiva, saj so ji tako povedali domačini. Ob takem hvalisanju navadno mirno omenim, da jed poznam, sicer od nekod drugod, da sem jo že večkrat pripravila, in tudi vem povedati kak trik, da uspe. Ker mi kdaj tudi ni. Točno v tem primeru sem ji pojasnila, kako so jo okrog prinesli, ker z rahlostjo kvašenih cmokov te njene znamenite minute nimajo prav veliko, se pravi, govor je o res točnem času kuhanja, niti pol minute dlje ali manj, zatrjuje, le nežni moramo biti z me...