Po okolici je raztresenih nekaj domačij, lepi pašniki, na razvodnem slemenu z lepim razgledom na Zgornjo Savinjsko dolino, okoliške hribe ter Kamniške Alpe v ozadju pa so si blizu podružnični cerkvi župnije Vransko, Matere Božje (945 m) in zahodno od nje sv. Katarine Aleksandrijske (925 m), pod njima še planinski dom.

Romarska Marijina ali Velika cerkev, kakor ji pravijo domačini, je znana tudi po čudežu, ko je med mašo od juga zapihal topel veter in se je začel taliti sneg, s tem pa je bilo zime konec. Omenjeni dogodek je upodobljen na oljni sliki v kokarski cerkvi.

Marijina ali Velika cerkev. FOTO: Jože Potrpin

Najverjetneje je bila pozidana že ob koncu 15. stoletja, v enem od nekdanjih zvonov je bila vgravirana letnica 1471. V osnovi je gotska, enoladijska s prezbiterijem in zvonikom, z ohranjenimi zunanjimi oporniki in zašiljenim vhodnim portalom. Cerkev je bila kasneje večkrat dozidana. Najverjetneje leta 1720 so na severni strani prizidali kapelico sv. Ane. Po obnovitvenih delih v dvajsetih letih prejšnjega stoletja je leta 1933 sledila nova poslikava in pozlatitev treh oltarjev. Zopet je bil prenovljena v drugi polovici 20. stoletja. Leta 2020 so obnovili baročni glavni oltar. Stranska oltarja sta baročno-klasicistični deli iz konca 18. stoletja, oltar v kapeli je iz polovice 19. stoletja, baročne so tudi prižnica in orgle.

Na Anino nedeljo tradicionalno in množično obhajajo zadnji lepi nedelji v letu, najprej pri cerkvi sv. Katarine, nato se poti med pašniki in skozi gozd v procesiji z Najsvetejšim in štirimi postajami napotijo k Marijini cerkvi.

Cerkev sv. Katarine je še starejša, najbrž iz prve polovice 15. stoletja. Omenja se leta 1545. V 17. stoletju je imela tri oltarje, dobila rebrast obok v triosminskem prezbiteriju in raven lesen, poslikan strop v ladji. Zakristija je iz leta 1867. Prvotno ni imela zvonika, majhen lesen stolpič na strehi je bil dodan leta 1869. Stavba je ohranila vse do danes poznogotski značaj z ožjim prezbiterijem, nekaj prvotnimi gotskimi okni, vhodnim portalom. Cerkev tekom časa ni doživela veliko prezidav. Leta 1944 jo je požgala nemška policija, leta 1952 je bila obnovljena in še kasneje, najverjetneje pa se je več pozornosti posvečalo cerkvi Matere Božje. Pripoveduje se tudi o čudežnem zvonu na Čreti, ki ga ni več. Več o cerkvah je zapisano v zborniku Vransko skozi čas iz leta 2019, v pohodniških in podobnih zapisih.

Cerkev sv. Katarine. FOTO: Jože Potrpin

Na Anino nedeljo tradicionalno in množično obhajajo zadnji lepi nedelji v letu, najprej pri cerkvi sv. Katarine, nato se poti med pašniki in skozi gozd v procesiji z Najsvetejšim in štirimi postajami napotijo k Marijini cerkvi, kjer je še ena maša, še posebno pobožnost pa romarji in častilci izkažejo sv. Ani. Zato slavju v svetišču običajno sledi velik družinski praznik in piknik na prostem. Tako je, kar pomnijo. Ko še ni bilo ceste, je župnik prišel dan prej in prespal na kmetiji. Na lepo nedeljo na Čreti sta že bila škofa dr. Anton Stres in dr. Stanislav Lipovšek. 

Sklep oratorija na Vranskem. FOTO: Jože Potrpin

V nedeljo, 30. julija, je maši ob župniku Jožetu Turineku daroval škof dr. Maksimilijan Matjaž. Prvo deveto mašo pa je imel v župnijski cerkvi na Vranskem, kjer je sto otrok z dvajsetimi animatorji sklenilo petdnevni oratorij. Pri vseh mašah in procesiji je prepeval župnijski mešani pevski zbor.

Škof Matjaž med današnjo sveto mašo. FOTO: Jože Potrpin

Škof je v pridigi pri Sv. Katarini na Čreti naprej predstavil zgodovinsko podobo sv. Katarine. Da bi v nadaljevanju razmišljal o modrosti. Ključnem vprašanju našega življenja in časa. Kako prepoznati Boga med nami. »Ali je v nas tista vera, vsaj sled, za katero so nekoč, pa se zdi, da se bo tudi v prihodnosti lahko to ponovilo, ljudje in tisti, ki so se odločili za Boga, bili pripravljeni za to dati tudi svoje življenje. So verovali, da je izpoved vere v Boga, pravzaprav vera v tistega, ki ima edini moč in oblast nad človeškim življenjem. Vsi ti razni petelinčki in domišljavčki, ki se vsake toliko časa v politiki vzdignejo in razglasijo, da so oni bogovi, ki vladajo in določajo državo. Vsi ti, ki so danes tu, jutri jih več ni, se lahko pred to močjo, ki je moč Boga Stvarnika, Boga Odrešenika, pravzaprav skrijejo. In to je v resnici tisti zaklad, ki ga mi, po ne vemo kakšni milosti že, nosimo v svojem srcu, v tej svoji njivi, o kateri Jezus govori v današnji priliki,« je med drugim še posebej poudaril škof Matjaž.

1/18