Ob predstavitvi slovenskega prevoda svoje knjige v Cankarjevem domu 25. aprila se je avtor prof. Ryszard Legutko najprej ozrl na svojo preteklost v časih komunističnih oblasti, ki se jih dobro spomni. »Podoba zahodne civilizacije je bila takrat predmet nasprotovanja: mi proti njim, oni proti nam. Komunizem je veljal za despotizem, za anticiviliziacijo, zahodni svet pa za razviti svet, ne samo po vprašanju tehnoloških dosežkov, temveč tudi po vprašanju kulture medčloveških odnosov, kjer se ljudje pogovarjajo in delujejo na civiliziran način. Prav tako je bilo temeljno nasprotje med komunističnim in svobodnim svetom pluralnost: na eni strani politična raznolikost, na drugi pa homogenost, vsiljena poenotenost. Komunisti so bili ljudje, ki so skušali ustvariti poenoteno, enolično družbo.«

Pozdrav direktorja Družine Toneta Rodeta. FOTO: Siniša Kanižaj

Kljub temu se je Legutko kot mladi filozof dobro zavedal, da niti za zahodu ni vse med in mleko, da ima vsaka resničnost svojo slabo stran, da je človeška narava zmotna, zato ni bil naiven idealist. In vendar je ob padcu totalitarnega režima doživel uresničitev svojih dolgoletnih sanj. »Takrat sem si oddahnil in si rekel: končno! Končno naj bi zavladalo splošno vzdušje pluralnosti in svobode.«

Razblinjene sanje o svobodnem svetu

Toda kaj kmalu je opazil, da se to pričakovanje iz nekega razloga ni uresničilo. »Začutil sem, da tu nekaj smrdi. Najprej me je začudilo, da so v novem svetu komunisti naenkrat postali 'good guys' (dobri fantje). Postali so del novega sistema, celo njegov pomemben, ugleden del, nekdo, ki novemu sistemu pomaga do razvoja. To se mi je zdelo zelo skrivnostno. Kako so lahko čez noč komunisti postali 'good guys', pomembni pri razvoju demokratične družbe, medtem ko so posamezniki in organizacije, kot je Katoliška cerkev, naenkrat morali dokazovati, da smo sploh vredni spoštovanja, ker smo sumljivi in nismo povsem 'dobri fantje'?«

Poslušalci zanimivega predavanja Ryszarda Legutka. FOTO: Siniša Kanižaj

Nujno iskanje sovražnikov

Sklep, do katerega je prišel, je bil zaskrbljujoč: »Jasno mi je postalo, da je z novim političnim sistemom nekaj hudo narobe, kajti kaj kmalu je razvil zelo močno potrebo po sovražniku. Že od samega začetka so nosilci oblasti v novi liberalno-demokratični družbi z vsemi silami skušali najti sovražnike.« Postalo mu je jasno, da stvari gredo v napačno smer, saj bi sistem moral biti pluralen: »V pluralni družbi ni potrebe po iskanju sovražnikov, saj demokrati vemo, da smo si različni, se srečujemo, se pogovarjamo in sovraštvo izginja. To je bila praksa v totalitarizmu, komunisti so nenehno iskali neke sovražnike, če ne zunaj, pa notranje izdajalce, revizioniste … saj sami veste. Toda zakaj se v novem sistemu pojavlja več sovražnikov kot v komunizmu?« se je spraševal po tranziciji na Poljskem.

Obenem je v njegovi »svobodni« domovini kmalu vse postajalo vedno bolj spolitizirano. »Prej je bila jasna ločnica: politika je politika: volitve, vlada, zakoni …, toda vse drugo je bilo prosto od politike: kultura, umetnost, ekonomija, znanost, izobraževanje … so se svobodno in samostojno razvijali. Vse to je postalo spolitizirano in povsod je vstopila logika opredeljevanja sovražnikov, iskanja tistih, ki so proti tebi.«

Od leve: Manica Ferenc, Tone Rode, Blaž Podobnik, Ryszard Legutko, Janez Janša, Krzysztof Olendzki in Tina Osterman. FOTO: Siniša Kanižaj

Miselni delikt?

To je sprva opažal v svoji domovini, na Poljskem, toda ko je pozneje postal poslanec v Evropskem parlamentu, mu je postalo jasno, da ta pojav ni samo v njegovi državi, temveč je razširjen povsod. »V zahodnem svetu, v EU, je bilo celo huje kot pri nas, prišlo je do prave obsedenosti s sovražniki in uresničila se je napoved Georgea Orwella o 'miselnem deliktu' v totalitarni družbi, kjer so celo misli inkriminirane in kjer o določenih rečeh sploh ne smeš misliti.«

Avtor med podpisovanjem knjige. FOTO: Siniša Kanižaj

Kot je dejal, se ta seznam miselnih deliktov iz leta v leto širi: »Seksizem, rasizem, homofobija, transfobija, islamofobija, populizem, nacionalizem, sovražni govor, evroskepticizem, bela supremacija … in še številni drugi, skoraj vsak dan izveš za nov miselni delikt, za novo sovražno skupino. Lahko si samo predstavljamo, kaj to pomeni za naš um in za našo družbo. Takoj se je zaradi tega razvila neke vrste 'miselna policija'. Bolj ko se kdo angažira in izpostavi, bolj tvega, da ga bodo zasledovali. Zato vsak, ki se angažira v politiki, hodi po minskem polju, saj so miselni delikti posejani povsod in lahko stopiš na mino. Ta obsedenost z iskanjem sovražnikov evolvira v odrejanje pravil, sprejemanje zakonov in kazenskih ukrepov. V določenem trenutku sem ugotovil, da smo se, namesto da bi lahko govorili bolj svobodno, znašli v razmerah, ko lahko govorimo manj svobodno in se nam v glavi takoj poraja skrb: kako določeno misel povedati, da bi ohranil svojo varnost, in ali je morda bolje sploh ne govoriti ...«

Legutkova knjiga Demon v demokraciji. FOTO: Siniša Kanižaj

Legutko je dodal, da mu je bilo zaradi tega hudo, saj so se njegove sanje, da bi v demokratični družbi lahko govoril bolj svobodno, razblinile. »Določenih vprašanj se sploh ne smeš dotikati, zlasti v zahodnem delu Evrope in v ZDA.«

Zabloda množic

V nadaljevanju je prof. Legutko opozoril na pojav, ki ga je še bolj zaskrbel: »Kar je še hujše, večina ljudi sploh ne dojema posledic tega pojava: da se prostor tvojega svobodnega govora oži, da s tem vplivajo na tvoj jezik, na tvoj um, da so tvoje misli nadzorovane, da so knjige cenzurirane, akademski članki cenzurirani, da si kaznovan, če jih ne upoštevaš … Večina ljudi tega sploh ne opaža ali podcenjuje, govoreč, da vse skupaj ni tako hudo, da pri politični korektnosti ne gre za nič takega … Še zmeraj se širi zmotna predstava, da živimo v najbolj svobodni družbi, ki je kdaj koli obstajala, v kateri je svoboda govora sveta svoboščina in da vse ustanove zahodnega sveta branijo svobodo govora. Najmanj demokratična evropska ustanova, Evropska komisija, se razglaša za simbol demokracije. Najbolj omejen parlament, ki obstaja, z najmanjšim čutom odgovornosti, Evropski parlament, se razglaša za simbol demokracije. Manj raznolik ko postaja svet, bolj razglašajo njegovo raznolikost.«

Med občinstvom sta bila tudi Janez Janša in Aleš Hojs. FOTO: Siniša Kanižaj

Pluralno enoumje

Profesor Legutko je ob tem dejal, da je ugotovil, da ne gre zgolj za spremembo znotraj demokratičnih inštitucij, temveč tudi za spremembo v mišljenju ljudi, in da vpliv na kolektivno dojemanje razmer že prinaša negativne sadove. »Gre za pojav, ki je razširjen povsod, tako v EU kot pri nas. Posamezni koncepti izgubljajo svoj prvotni pomen in pridobivajo nasprotnega: raznolikost kar naenkrat pomeni homogenost. Poglejte samo Evropski parlament, kjer sedi okoli 700 članov. Med njimi jih ima 75 do 80 % o vseh vprašanjih povsem enako mnenje in si na vse pretege prizadevajo, da se znebijo preostalih 25 % drugače mislečih. Ko jim to uspe in je 100 % istomislečih, govorijo o vrhunskem dosežku pluralne demokracije. Tako vidimo, da jezik ne izraža več resničnosti, kot je veljalo v komunizmu.«

Vdor v zasebnost

V nadaljevanju je avtor knjige podal razliko današnjega od komunističnih časov. »V komunizmu si vedno imel pred očmi 'zahodni svet' in njegove knjige z drugačnim mnenjem, ki si jih lahko pretihotapil na Vzhod. Danes je te literature vedno manj, čeprav deluje več skupin, ki si prizadevajo za resničen prikaz stanja. Toda mašinerija, ki proizvaja ta izkrivljen in homogen jezik, je silovita, saj ne nastaja samo v EU ali samo na zeljniku političnih strank, tudi mednarodne organizacije ga uporabljajo, poslovne korporacije, akademske ustanove, množični mediji …, težko najdeš okolje, kamor si lahko poiščeš zatočišče pred njim.«

Ryszard Legutko: »Kot filozof sem pesimist. Kot politik sem optimist. Politik, ki je pesimist, bi moral zamenjati svoj poklic.« FOTO: Siniša Kanižaj

Kot se spominja, je bilo v komunizmu več okolij, kamor njihova ideologija ni imela dostopa. Zlasti družina je bila varen kraj, kjer si lahko bil svoboden. »Toda zakoni so se spremenili in v zahodnem svetu danes celo družina ni več varen kraj, ker jo napadajo. Država in zakoni so se vmešali v družino, ki jo skušajo prestrukturirati, da bi ustrezala političnim kriterijem. Kot je v komunizmu vse moralo biti 'komunistično', tako mora biti v liberalni demokraciji vse 'liberalno', 'demokratično'.«

Podobni pritiski se izvajajo v izobraževalnih ustanovah, ki postajajo vedno bolj homogene, izvajajo pritiske tudi na Cerkev. Uspelo jim je spolitizirati celo spolnost, človekovo najbolj intimno in zasebno zadevo. Zasebna sfera je spolitizirana. Če je zasebnost spolitizirana, potem se nimaš kam umakniti, kajti zasebnosti ni več. Radikalni feminizem poskuša zasesti zasebno sfero našega obstoja. V ZDA je šlo tako daleč, da so celo javna stranišča postala kraj političnega boja. Neverjetno!«

Moderator večera Blaž Podobnik. FOTO: Siniša Kanižaj

Prof. Legutko je ponovil, da ne trdi, da so razmere iste kot v komunizmu, temveč da kljub razlikam prihaja do zaskrbljujočih podobnosti, in prav to je vzrok naše skrbi.

Iskanje vzrokov

V zadnjem delu predstavitve svoje misli se je avtor knjige dotaknil svojega razumevanja vzrokov takšnega dogajanja v zahodnih družbah, ki jih je več. »Med njimi je modernizem, ki ga med drugim determinira tehnika, tehnološka misel, po kateri je resničnost ustvarjena, zgrajena. Grški pojem 'tékhnē' je bil razumljen kot nekaj božanskega, kar je ljudem omogočalo, da postanejo vsaj malo kot bogovi, obenem tudi nekaj grešnega, kajti človek je omejen, ni bog. V liberalni demokraciji je tehnologija postala zelo vplivna. Ne gre samo za stroje in naprave. Vplivati je začela na človeka: lahko ustvarimo boljšega človeka, novega človeka, novo družbo, nov sistem, vrhunski in popoln. Gre seveda za utopijo, beseda 'utopija' je izvirno pomenila nekaj popolnega, nepresegljivega«.

»V umetnosti poznamo genije, ki ustvarjajo 'absolutno lepoto', kot je Michelangelova Pietá. Če so ljudje, ki v slikarstvu ali glasbi ustvarjajo absolutno lepoto, zakaj ne bi iskali absolutne popolnosti tudi v politiki? Ustvariti politično mojstrovino. Takšna politična mojstrovina naj bi bil komunizem, nekaj, česar ne moreš preseči. Liberalna demokracija naj bi tudi bila politična mojstrovina. Toda če je to politična mojstrovina, potem naj vlada nad vsemi, njeni 'dobri fantje', ki mislijo, da gre za politično mojstrovino, jo skušajo vsiliti vsem. To poskušajo storiti Evropska komisija, sodišče in druge inštitucije. Te poskuse danes lahko pogosto zasledimo«.

Tone Rode, direktor Založbe Družina, pri kateri je knjiga Demon v demokraciji izšla v slovenskem prevodu. FOTO: Siniša Kanižaj

»Če ni alternative, je vsak, ki se s tem ne strinja, sovražnik. Tega pa danes ni treba ubiti, mučiti, kot nekoč. Sovjeti so se spomnili nečesa, s čemer so prispevali k takšni liberalni demokraciji. Imenovali so 'psihuška': ko najdeš osebo, ki ima 'napačne' ideje, jo pošlješ na psihiatrijo, da se 'pozdravi', na obvezno terapijo, katere cilj je, da spoznaš, da so bile tvoje ideje zmotne. Skratka, če je neka smer politična mojstrovina, potem naj bi postala obvezna za vse. Nekoč so imeli komunizem za globalno nujnega, danes imajo liberalno demokracijo. Posledice takega razmišljanja vidimo v evropskih inštitucijah«.

Avtor je še dodal, da so še drugi vzroki za pojav despotizma v liberalnih družbah, kot npr. zgodovinski, in da več o njih lahko preberemo v njegovi knjigi. Prav tako je dodal, da so nekateri ameriški in francoski misleci ta pojav zaznali že v 30. letih prejšnjega stoletja in da smo danes še zmeraj v obrambni drži, kar je potrebno preseči. Izrazil je željo, da bi živel dovolj dolgo, da bo videl, kako se to uresničuje.

FOTO: Siniša Kanižaj

Kontaminiranost jezika

V drugem delu večera je avtor knjige odgovarjal na vprašanja. Na vprašanje, kako odgovoriti na omenjeno kontaminiranost tovrstnega politično-ideološkega jezika, ki sprevrača pomen besed, je prof. Legutko odgovoril, »da se je treba naučiti glasno reči 'ne'. Reči vsaj 'ne lažite'. Nato začeti s svojim jezikom. Drugi način, enako pomemben, je zgraditi alternativne inštitucije, ki se bodo distancirale od večinskih: vsaj tvoja družina, prijateljski krog, šola, Cerkev, medij. Skratka, okolja, kjer se bodo ljudje osveščali o tem. Ne smemo kapitulirati pred drugo stranjo in ostati v obrambni drži,« je še dejal in potrdil mnenje voditelja, da ta boj ne poteka samo na političnem prizorišču, temveč je napadena zlasti širša kultura. »Zahodna kultura je tako bogata, navdihujoča, da v njej lahko najdemo veliko oporo. Komunizem je to bogastvo poenostavil in zreduciral na par konceptov, ki jih uporablja, na primer 'raj'. Pridobiti moramo nazaj vso izvirno bogastvo naše zahodne krščanske kulture.« Pri tem je spodbudil, naj v ta namen uporabimo politična sredstva, ki so na voljo, ki se jih ni treba bati ali izogibati. Tako se bodo počasi pokazale spremembe. »V 60. letih sem opažal, da komunizem razpada, trenutno pa še ne opažam, da bi ta nov despotizem razpadal.«

Temelji za obrambo svobode – krščanstvo in širše

Na vprašanje, ali je sploh mogoče graditi alternativo temu despotizmu mimo krščanskih katoliških stališč, je prof. Legutko odgovoril, da je krščanstvo sestavni del naše istovetnosti. Tudi če kdo osebno ni veren kristjan, je krščanstvo vplivalo na to, kar je. Prav tako velja za vso klasično dediščino. »Menim, da se najprej moramo otresti pogojenosti z osebno zgodovinsko perspektivo. Navdih in modrost lahko iščemo širše: lahko beremo Platona in Aristotela, ali pa Tomaža Akvinskega. Če iščete modrost, ni dovolj ostati omejen samo na to, na kar ste čustveno navezani,« je dejal.

Ryszard Legutko, poljski politik, politični filozof in evroposlanec, avtor knjige Demon v demokraciji. FOTO: Siniša Kanižaj

Na vprašanje o pomenu demografije v tem kontekstu, večji rodnosti in o povezovanju ljudi v cerkvena občestva, je Ryszard Legutko potrdil oboje in spomnil na neko raziskavo, ki je ugotovila, da so religiozni ljudje ne samo srečnejši, temveč tudi živijo dlje. »Demografija je povezana z izgubo vernosti ali metafizične misli. Če razmišljaš metafizično, iščeš nekaj trajnega in naravno gledaš ne samo na to, kar je bilo pred teboj, temveč tudi na to, kar prihaja za teboj. Če nimaš tega metafizičnega pogleda, imaš pred očmi zgolj kratkost človeškega življenja, in zakaj bi se sploh trudil s svojim pradedom, branjem Platona ali skrbi za svoje pravnuke? Opažam trend vračanja k tem vrednotam, vendar še ne opažam, da bi se spreminjale širše družbene razmere,« je zaskrbljeno dejal.

Vzhodne države – zagotovilo ravnovesja EU

Avtor je še odgovoril na par vprašanj o naravi Evropske komisije in vedno večjih razlikah med vzhodnimi in zahodnimi članicami EU ter pozdravil vedno močnejše ideje povezovanja vzhodnoevropskih držav od Balkana do Baltika, ki bi uspešno zagotovilo zdravilno protiutež prevladujočemu vplivu Francije, Nemčije in drugih zahodnoevropskih držav v EU. »V politiki je vedno treba skrbeti za kontrabalans, kajti politika je iskanje ravnovesja. Zbrati je treba moči za protiutež, sicer stvari ne bodo šle v pravo smer.«

Ko je voditelj Blaž Podobnik na koncu povedal, da je vendarle zaznal tudi nekaj upanja v gostovih zadnjih mislih, je prof. Legutko večer sklenil z besedami: »Kot filozof sem pesimist. Kot politik sem optimist. Politik, ki je pesimist, bi moral zamenjati svoj poklic.«