Mašo je ob somaševanju domačega župnika Franca Kadunca in salezijanskega inšpektorja Marka Košnika daroval dr. Jože Plut, župnik v Poljanah nad Škofjo Loko, nekdanji vojaški vikar in predsednik programskega sveta tednika Družina. 

Spominska slovesnost pred kapelo mučencev. FOTO: Bogomir Štefanič

Dr. Jože Plut: Pot v prihodnost vodi prek resnice o preteklosti

V pridigi se je najprej vrnil v čase vojne in revolucije, ko je Šentjošt kot vsa domovina doživljal stisko brez primere. V zavezanosti resnici je strnjeno predstavil zgodovinsko podobo tedanjega dogajanja: okupacijo štirih okupatorjev, ki je vsak po svoje tlačil in mučil slovenski narod, razmisleke o načinu upora, pri katerem je nekatere vodilo želja po preživetju naroda, druge pa ideološki interesi, ki se niso ozirali ni nikogar. Za te ljudi je cilj opravičeval sva sredstva – ta cilj pa je bila vzpostavitev sovjetske Slovenije. Prilastili so si upor in pravico do načina upora za to, da bi dosegli revolucionarno zmago. Pri tem so odstranjevali vse, ki so jim bili na poti. In tako je lahko angleški obveščevalni časnik Charles Lindsay, ki je med vojno deloval v partizanih, v knjigi spominov desetletja pozneje zapisal misel, ki jo je dr. Plut navedel v svojem nagovoru: »Slovenci so bili drugi narod na svetu – takoj za Rusi –, ki je doživel uspešno komunistično revolucijo.«

Ta revolucionarna vnema pa po pridigarjevih besedah traja do današnjih dni in se razlikuje (le) po uporabljenih sredstvih. V času vojne so za svoj cilj, ta pa je bil oblast, slovenski revolucionarji poleg ideoloških uporabljali vojaška sredstva, v času prevzema oblasti zopet ideološka (zlasti v vzgoji) in totalitarna sredstva (kot so strah, nadzor, razvrščanje ljudi …), v času demokracije pa ljudje iz teh krogov znova uporabljajo ideološka sredstva (kot so kulturni marksizem, ideologije spolov, vgradnja teh ideologij v šolski sistem), poleg njih pa še zlorabljajo demokratične ustanove in mehanizme (zloraba civilne družbe, sodstva, zdi se, da celo ustavnega sodišča …).

Jože Plut je župnik v Poljanah nad Škofjo Loko. FOTO: Bogomir Štefanič

Dr. Plut je bil zato v oceni današnjega stanja jasen: »Če hitro pogledamo v naše sodobno družbeno ali politično področje, nekateri sploh ne poudarjajo ne samostojnosti ne demokracije, čeprav ponovno pretkano uporabljajo njene principe za dostop do vzvodov moči in oblasti. Uporabljajo pa izrazje iz prejšnjega totalitarnega režimo – kot je na primer izraz fašizem – in s tem dokazujejo, da še kako živijo v preteklosti, dasi poudarjajo, da glejmo naprej. Kot da ne bi že 32 let imeli svoje in to demokratične države. Te formalne in neformalne skupine se preko ljudi in struktur, ki so šli skozi procese demokratizacije in osamosvajanja Slovenije s pragmatizmom ali dejanskim nasprotovanjem v ozadju, poveličujejo totalitarni sistem in nekdanjo državo – obema pa smo se na plebiscitu odrekli.«

V tej luči moramo presojati tudi javno omalovaževanje vojne za Slovenijo, ukinjanje Muzeja slovenske osamosvojitve in dneva spomina na žrtve komunizma. Če namreč, kot je dejal dr. Plut, »priznaš veličino osamosvojitvenega in demokratičnega dogajanja in temu postaviš celo muzej, na nek način vzameš veličino vsem ostalim pomnikom in muzejem; če priznaš, da je bil prejšnji družbeni sistem totalitaren in torej nedemokratičen in da v njem ni bilo prostora za slovenski narod in pravice 'nenaših', priznaš krivice, storjene drugim, in krivično pridobljene privilegije; če priznaš žrtve sistema, ki mu pripadaš, spodrežeš svoje temelje …« In ideologija bi se sesula …

Domači pevci med mašo, sodelovali so tudi v kulturnem programu. FOTO: Bogomir Štefanič

Kako torej v takih razmerah vendarle presegati to nasilno ideologijo? Ena ključnih poti je iskanje poti naprej, ki bi slonela na dejanski resnici o preteklosti. Ta resnica pa naj bo oplemenitena še s sočutjem, je na pobudo resnica – sočutje, ki ji je posvečeno spominsko znamenja na Zaplazu spomnil dr. Plut.

Da resnica in sočutje nista le tako rekoč nedosegljiva ideala, pa potrjujejo konkretne življenjske zgodbe. Šentjoški pridigar je ubesedil eno takih: zgodbo nekdanjega partizana in domobranca, ki sta v različnih življenjskih okoliščinah – domobranec z veliko in stigmatizirano družino, partizan brez otrok, a ravnatelj podružnične šole – živela v istem kraju in postala najboljša prijatelja. Doživela sta medsebojno spravo in mir, ki sta dobesedno segla tudi v grob in onkraj njega. Ko je namreč nekdanji domobranec umrl, je nekdanji partizan takoj v najem vzel prazno sosednjo grobno parcelo in jo plačeval do smrti več kot desetletje pozneje. Danes počivata kot dva Slovenca, medvojna nasprotnika, skupaj kot prijatelja, tako rekoč z roko v roki, in tako kot za časa življenja sočutno pričujeta o resnici, o spravi, o pomiritvi, odpuščanju … Dr. Plut je zato v sklepu svojega nagovora predlagal: ko se danes toliko govori o novem pomniku (osamosvojenemu) slovenstvu v Ljubljani, bi ta spomenik lahko zasnovali kot sarkofag, vanj pa poleg telesa enega padlih v vojni za Slovenijo položili tudi telesi spravljenih prijateljev.

Tone Rode: Izzivi, ki terjajo naš odgovor

Maši je sledil kulturni program, v katerem je bil osrednji govornik Tone Rode, direktor Družine. V svojem nastopu je v opozoril na ključne izzive, ki jih spomin na mučeniške medvojne in povojne žrtve revolucije postavlja pred ljudi našega časa – to so izzivi »pred nujnostjo spominjanja in prepoznavanja, na kakšnih vrednostnih temeljih stojimo; pred vedno perečo moralno odločitvijo med resnico in lažjo; pred vprašanjem, kaj osebno in kot skupnost storiti danes; pred odločitvijo, da postavimo Boga na prvo mesto.«

Direktor Družine Tone Rode. FOTO: Bogomir Štefanič

Kaj torej pred nas postavlja vsak od teh izzivov?

Nujnost spominjanja je potrebno prav v današnjih zmedenih časih, ko nam vedno znova preti skušnjava, da bi prelomili s preteklostjo in živeli iz dneva v dan. »A le spomin nam daje perspektivo, nas ukoreninja v čas, nam daje smer in smisel,« je izrazil prepričanje šentjoški govornik. Zakoreninjenost v spominu nam namreč omogoča, da se ne utopimo v veletoku sprotnega dogajanja temveč, da živimo svoje lastno zrelo osebnostno in skupnostno življenje. A to je drža, ki je pogosto povezana s trpljenjem, kot razodevajo poti mučencev, ki se jih spominjajo v Šentjoštu in tudi drugod, vseh tistih, ki so preživeli in nato v domovini trpeli krivice in totalitarni teror ali pa odšli v izseljenstvo. Tako pokojni s svojo žrtvijo in priprošnjo Bogu kot živi z vztrajnim delom v težkih razmerah pa so pomagali ohranjati in predajati vero, krščanske vrednote ter zgodovinsko resnico. »Koliko jih je v težkih razmerah vztrajalo v ljubezni do domovine ter gojilo sen o nekoč samostojni in demokratični Sloveniji, osvobojeni jarma komunizma! Na tej vrednostni osnovi so potem s pričevanjem, pisanjem in delovanjem, ne nazadnje z aktivno podporo demokratičnim silam, prispevali svoj delež, da je ob začetku devetdesetih let preteklega stoletja prišlo do resnične osvoboditve, osamosvojitve in demokratizacije Slovenije,« je o moči živega spomina dejal Tone Rode.

Drugi izziv je povezan z moralno odločitvijo med resnico in lažjo. Rode je tudi z navajanjem najprodornejših slovenski mislecev, kot so dr. Marko Kremžar, dr. Peter Jambrek, dr. Jan Zobec pokazal, kakšne posledice je imelo in še ima slovensko življenje v totalitarni laži. Ne nazadnje: ali ni tudi preklica oz. cenzure razstave o breznu pod Macesnovo gorico (o čemer smo pisali na Družinini spletni strani, v novomašni Družini pa o tem poglobljeno piše muzealka dr. Verena Perko) mogoče razumeti kot »skrajno dejanje proti človečnosti, kot poskus ohranjanja mitoloških laži, na katerih je slonel stari totalitarni režim, kot še en perverzen poskus preprečitve, da bi resnica o revolucionarnem zločinskem terorju relevantno odmevala v javnosti«? Tudi ta primer kaže, da so »kolesnice osemdesetletnih laži zelo globoke in najlažje jih je še naprej ponavljati ali pa se pustiti zaslepiti, kako je za vse najbolje, če kot družba 'prenehamo s preštevanjem kosti' in z ukvarjanjem s preteklostjo ter se zazremo v prihodnost. Dediči totalitarnega režima dobro vedo, da prav na takšen način njihov utemeljitveni lažni mit ne bo nikoli podvržen kritični presoji zgodovinske resnice. Da se enkrat prenehamo vrteti v tej vse globlji kolesnici laži, pa bo potrebno še veliko naporov pokončnih in notranje svobodnih ljudi, ki se bodo pogumno odločali za resnico in jo glasno izgovarjali.«

In to je že vstopna točka k tretjemu izzivu, ki ga je opredelil šentjoški govornik: kaj lahko storimo danes za Slovenijo? Ena osrednjih drž po Rodetovih besedah naj bo: »Ohranjajmo in razvijajmo skupnosti, trdna jedra, z etično, krščansko antropološko, kulturno in narodno zavestjo ter jih med seboj povezujmo. Takšna jedra, kot je ta tu, v Šentjoštu. Vztrajanje pri tem, kar smo v samem bistvu, je edino, kar lahko zares storimo. V tem smislu ni nepomembno, koliko nas vsako leto roma v Kočevski rog ali v Teharje, se udeležuje slovesnosti ob lipi sprave na Ljubljanskih Žalah, žalne slovesnosti na dan umora dr. Lamberta Ehrlicha ali pa spominske svečanosti v Šentjoštu. To je merilo zavezanosti skupnim vrednotam. Zato se po svojih zmožnostih udeležujmo teh dogodkov z otroki in vnuki, spodbujajmo mlade v tej drži, saj je spoštovanje naših mučencev v bistvu zvestoba do nas samih.«

Četrti izziv pa je prvinsko krščanski: »Nujnost, da Boga postavimo na prvo mesto. Le tako bo vse na pravem mestu. Le tako bomo lahko prepričano rekli: Zdrava bodi, moja lepa domovina! To je odločitev, ki edina lahko, sredi najhujših preizkušenj, napolni srce s pravim, Kristusovim mirom,« je v sklepu svojega govora dejal Tone Rode.

Ehrlichovo priznanje 2023: nagrajena nenadomestljiva vloga Rafaelove družbe

Že tradicionalno so pred Kapelo mučencev v Šentjoštu podelili tudi Ehrlichovo priznanje in medaljo, ki ju podelitveni odbor namenja zaslužnim Slovenkam in Slovencem ter ustanovam in društvom, ki s svojim delom, pogumom, vztrajnostjo, predanostjo in ljubeznijo ohranjajo spomin na težke čase slovenske polpretekle zgodovine in so v spodbudo, da to dediščino tudi sedanja generacija prenaša naslednjim rodovom. Za leto 2023 je Ehrlichova nagrajenka Rafaelova družba, priznanje in medalja pa sta bila izročena njenemu voditelju Lenartu Riharju.

Ehrlichovo priznanje in medalja za leto 2023 sta šli v roke Rafaelove družbe. FOTO: Bogomir Štefanič

In kaj pravi utemeljitev priznanja? Poleg strnjenega orisa zgodovine izseljenske ustanove Katoliške cerkve, ki se je začela pred natanko 120 leti, ko je bil leta 1903 na pobudo takratnega ljubljanskega škofa Antona B. Jegliča v Ljubljani ustanovljen pomožni odbor dunajske Družbe sv. Rafaela (štiri leta kasneje je družba začela delovati kot slovenska ustanova), je odbor za podelitev Ehrlichovega priznanja opozoril na pomembno dejavnost Rafaelove družbe po njeni formalni oživitvi v času demokratizacije in osamosvojitve.

To je bil čas, ko je bilo v družbi zbrano ogromno arhivskega gradiva o izseljenstvu: »Mnogi izseljenci so dvomili v dosledne demokratične spremembe v Sloveniji in pri njenih ustanovah, zato so svoje arhive raje zaupali Rafaelovi družbi. V svoji fototeki tako hrani okrog 50.000 motivov. Iz tega gradiva, ki ga je Rafaelova družba v celoti digitalizirala, je nastala vrsta člankov v različnih revijah in več razstav, ki so obiskale že nad 150 krajev v Sloveniji, zamejstvu, po Evropi, v Severni in v Južni Ameriki. S pomočjo Družine in NUK je Rafaelova družba izdala tudi monografiji Cvetoči klas pelina in Rojstvo novih domovin.«

Utemeljitev priznanja je predstavila tudi prireditveno in izdajateljsko poslanstvo Rafaelove družbe: »Najbolj množična prireditev Rafaelove družbe je romanje treh Slovenij na Svete Višarje, ki vsako prvo nedeljo v avgustu in v ugodnih vremenskih razmerah privabi nad 2.000 ljudi. Prireja kulturne večere, posvečene bodisi zamejstvu, bodisi izseljenstvu. Vsako leto organizira ekskurzije z vrhunskimi strokovnjaki, tako da so po večkrat obiskali zamejstvo z različnimi vsebinskimi poudarki v vseh štirih sosednjih državah. Skupaj z zvezo izseljenskih duhovnikov izdaja Našo luč, mesečnik za Slovence po svetu, ki neprekinjeno izhaja že 72 let. Rafaelova družba je že leta 1929 uveljavila nedeljo Slovencev po svetu in jo spodbuja po vseh slovenskih župnijah in skupnostih po svetu vsako leto do danes. Obhaja se vsako prvo nedeljo v juliju.«

Samo v zadnjem letu so pri Rafaelovi družbi izdali knjižico z besedilom dr. Lamberta Ehrlicha o Sv. Višarjah, izdelali in izdali so edinstvene družabne igre o zamejstvu, izdali so obsežno monografijo o dveh Slovencih, ki sta vodila impozantno vzhodnokrščansko središče v Bruslju in s prepovedano literaturo zalagala dežele za železno zaveso. Po večletnem trudu pa so v letošnjem maju izdali še zemljevide, ki na enem mestu vsebujejo vsa slovenska zemljepisna imena v Italiji, Avstriji in na Madžarskem.

Uprizoritev pričevanja o izseljenstvu. FOTO: Bogomir Štefanič

Velik del dejavnosti družba posveča tudi mladim, saj poleg drugih projektov že šestnajst let po trikrat letno organizira višarske dneve v Ehrlichovem domu na Višarjah, pri čemer poletni dnevi vključujejo obisk zamejskih krajev in skupnosti v vseh štirih sosednjih državah. Družba upravlja tudi Ehrlichov dom na Svetih Višarjah.

Prizadevni prireditelji šentjoške spominske slovesnosti so tudi letos v kulturnem programu z besedo, uprizoritvijo in pesmijo oživili spomin na svoje rojake v krutem medvojnem času, v povojnih razmerah in prisilnem izseljenstvu.