V novi pesniški zbirki Mati zemlja pesnik Tone Kuntner prevprašuje svoj odnos z zemljo, ki jo doživlja kot mater – predstavlja mu početek in konec, rojstvo in poslednje naročje.

V idilični pokrajini s sledovi raja zaznava slutnjo skrivnosti človeka, ki mu je dan dar življenja, a mu neizogibno sledi vrnitev v večnost. Pesmi so preplet kletve raja in hvalnice stvarstvu, pri čemer prevladuje slednja, saj je ljubezen, ki jo čuti pesnik, tako močna, da lahko preobrazi celo zlo.

Prišli in spregovorili so številni odlični gostje. FOTO: Ivo Žajdela

Nič več ni tako, kot je bilo nekdaj

V Kuntnerjevih verzih tokratne pesniške zbirke je čutiti doživljanje »mrtve zemlje« ter močno nostalgijo po tem, kar je bilo in česar danes ni več. Pesniški jaz se težko še poistoveti s prazno in hladno pokrajino, iz katere vse odhaja in ki vse bolj predstavlja popolno nasprotje mestu.

Pesnik riše vzporednice med motivoma matere in domačije, s čimer jasno izrazi svojo veliko ljubezen do (rodne) zemlje, ki pa jo ob reflektiranju o sedanjem času preveva bolečina: nič več ni tako, kot je bilo nekdaj.

Kuntnerjevi (le) na videz preprosti verzi so pomensko zelo močni in jasno poudarjajo časovno-prostorsko komponento, v katero so umeščeni, ob tem pa dajejo slutiti slovo od časa, ki je minil in je bil drugačen, ter od prostora, ki je kljub zelenju postal »puščava«.

Upokojeni nadškof dr. Anton Stres. FOTO: Ivo Žajdela

Pesem iz zbirke Dolgo sem skrbno

Dolgo sem skrbno gozdaril, obnavljal in krčil svoj les ...

Zdaj že podiram drevesa, ki sem jih sam zasadil v davni pomladi.

Živel in rasel sem z njimi v tihi vzajemni ljubezni.

Krčim, sekam, podiram ... Kot da podiram sebe.

Eden od ključnih osamosvojiteljev Slovenije Janez Janša. FOTO: Ivo Žajdela

Zemlja mu pomeni vse, »zibel, dom in grob«

Dr. Edvard Kovač je v spremni besede zapisal, da je Tonetu Kuntnerju zemlja vse, pomeni mu dobesedno »zibel, dom in grob«. Ne, zemlja ni prekleta, pa četudi bi človek nad njo neprestano klical besede zla. Vedno bo ostala odsev presežnega, ki ga zaznava pesnikova duša in ga poimenuje »tuzemska večnost«. Človek je v pradavnini res izgubil rajski vrt, s tem pa tudi tiho navzočnost Boga, ki se je po besedah svete knjige »sprehajal ob večernem vetriču«. Pa vendar se na tej zemlji, ki nam je ostala, vedno rojeva novo jutro v »zelenju in cvetju«, zato se pesnik lahko vzpenja k »svetlobi večnosti«.

Slikar Rudi Španzel. FOTO: Ivo Žajdela

Izdal je več kot trideset pesniških zbirk

Tone Kuntner (1943) se je rodil na Tratah v Slovenskih goricah. Po maturi na II. gimnaziji v Mariboru se je vpisal na študij igralske umetnosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, ki ga je zaključil leta 1968. Istega leta je postal stalni član Mestnega gledališča ljubljanskega.

Ob delu v gledališču je sodeloval pri umetniškem programu na radiu, pri filmu in na televiziji. Od leta 1986 pa vse do upokojitve leta 2005 je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo kot izredni profesor predaval umetniško besedo.

Urednica pri Slovenski matici Ignacija Fridl. FOTO: Ivo Žajdela

Vseskozi je bil zavezan pesniški besedi; doslej je izdal več kot trideset pesniških zbirk, ki so bile prevedene v številne tuje jezike. Za umetniško ustvarjanje je leta 1970 je prejel nagrado Prešernovega sklada za poezijo, leta 2014 zlatnik poezije za življenjsko delo, pet let kasneje pa mu je bilo v Celovcu podeljeno Janežičevo priznanje.

Eden od četverice (JBTZ) Ivan Borštner. FOTO: Ivo Žajdela

Predstavitev zbirke v znamenju praznovanja pesnikovega jubileja

Predstavitev zbirke Mati zemlja, ki jo je Celjska Mohorjeva družba izdala ob 80-letnici enega največjih domoljubnih pesnikov, pesnika slovenstva, Toneta Kuntnerja, je bila v znamenju praznovanja jubileja; bila je v prostorih knjigarne Celjske Mohorjeve v Ljubljani v ponedeljek, 15. maja 2023. Prišli in spregovorili so številni odlični gostje, upokojeni nadškof dr. Anton Stres, eden od ključnih osamosvojiteljev Slovenije Janez Janša, slikar Rudi Španzel, avtor spremne besede v zbirki, duhovnik in kulturnik dr. Edvard Kovač, urednica pri Slovenski matici Ignacija Fridl, še eden od četverice (JBTZ) Ivan Borštner, igralca Gregor Čušin in Roman Končar, sin Jernej Kuntner ter vrsta drugih. Vsi so poudarili Kuntnerjevo pesniško veličino.

Pesnikov sin in igralec Jernej Kuntner. FOTO: Ivo Žajdela

Cerkev na Javorci pri Tolminu. FOTO: Ivo Žajdela

Pesniška zbirka Leona Oblaka Javorca

Celjska Mohorjeva družba je izdala edinstveno pesniško zbirko z naslovom Javorca. V njej je dr. Leon Oblak v središče pesniškega ustvarjanja postavil spominsko cerkev Svetega Duha v Javorci. Ta predstavlja simbol miru in sprave. Pesnik nas poziva k miru, na eni strani preko elokventnih podob nemira, ki ga je prinesla prva svetovna vojna, na drugi pa s podobami nedotaknjene narave ter pristnega, po miru hrepenečega človeka – da bi se níkdar več ne ponovile grozote, ki so jim bili priče kraji ob Soči.

Pesniku je uspelo mojstrsko ubesediti poziv k miru

Redkokdaj pesniška beseda zareže v srce tako globoko, kot je to čutiti v pesniški zbirki Javorca; zdi se, da je vsaka beseda skrbno izbrana, da vsaka v sebi nosi pomen in podobo, ki se s spremljavo umetniških fotografij mojstrsko povežejo v celoto. Zbirka govori sama zase: mestoma je tako brutalno iskrena, da zmore priklicati občutke nemira in negotovosti, ki so jih doživljale nedolžne žrtve vojne, spet drugič ponižno dobrohotna nagovarja bralca k miru, ki naj bo vselej na prvem mestu: doma, v družbi, vraščen v naše misli, besede in dejanja.

Pesniku je uspelo mojstrsko ubesediti poziv k miru, ki veje iz simbolike cerkve. Ta je s svojo zgodbo en sam glasnik miru: preko nje nam spregovorijo tisti, ki so jo gradili, ki so vanjo vtkali svoje molitve in upanje na srečno zanjo uro ali vrnitev k ljubljeni(m). Pesnik zna ujeti te glasove preteklosti in aluzivne podobe do potankosti razčleniti v pesniškem jeziku; prenesene na papir naj bodo večni opomin na krhkost miru in človeškega življenja, hkrati pa klic k spravi, ki nikakor ne sme ostali neslišan. Zbirka je opremljena z mojstrskimi fotografijami Ubalda Trnkoczyja.

Cerkev na Javorci pri Tolminu. FOTO: Ivo Žajdela

Cerkev na Javorci pri Tolminu. FOTO: Ivo Žajdela

Leta 2021 je izdal pesniško zbirko Jezus Kristus

Dr. Leon Oblak (1966) je redni profesor na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Njegova znanstvena in strokovna bibliografija obsega več kot štiristo enot. Za slovenske glasbene izvajalce je napisal več kot dvesto besedil in na glasbenih festivalih prejel enajst nagrad za najboljša besedila. Leta 2010 je izšlo njegovo prvo literarno delo – sonetni venec Pasijon Mengore, leta 2013 pesniška zbirka Sto svetnikov in svetnic v sonetih, štiri leta kasneje pa pesnitev Neumrljiva duša in sedem glavnih grehov. Leta 2021 je Celjska Mohorjeva družba izdala njegovo pesniško zbirko Jezus Kristus, literarno delo, ki ga avtor ocenjuje kot eno svojih najzahtevnejših in najkakovostnejših literarnih stvaritev.

Cerkev na Javorci pri Tolminu. FOTO: Ivo Žajdela