Naj povzamem vsebino iz leta 2002. Pri založbi Modrijan je izšla dolgo pričakovana knjiga zgodovinarja Toneta Ferenca Dies irae, s podnaslovom Četniki, vaški stražarji in njihova usoda jeseni 1943. Knjigo s tem naslovom mi je Tone Ferenc napovedal že daljnega leta 1989. Potem je vse potihnilo, dokler nisem pred kakšnima dvema letoma spet slišal, da jo pripravlja.

Ferenčev prikaz slovenskih četnikov

Knjigo, ki obsega 688 strani, bom najbolje predstavil, če povzamem kar naslove poglavij in naslove med poglavji. V prvem poglavju z naslovom Četniki (str. 9–214) je prikazal naslednje teme: Obnova četništva v Sloveniji 1943, Pohod četnikov na Primorsko, Pristanek padalcev radiotelegrafistov, Propagandni pohod na Dolenjsko, Okrepitev odreda in njegova razdelitev, Ponovno urejanje odnosov s Slovensko zavezo, Pohod četnikov na Gorenjsko, Novakovi poskusi »udara« v Polhograjskih Dolomitih, Prva žrtev med četniki v Polhograjskih Dolomitih, Razkol med četniki in Slovensko legijo, Novakovi četniki in italijanski okupator, Odhod četnikov v Iško vas, Padec fašizma v Italiji in Novak, Odhod odreda na Dolenjsko in udarec v Družinski vasi, Novakov poskus »udara« v vzhodni Dolenjski, Četniški odred z Otočca proti Ortneku, Četniški odred v Grčaricah, Prepozna pomoč iz Like in Ljubljane.

Ferenc jih je poimenoval s četniki, komunisti so jim rekli plava garda, sami sebe so imenovali Jugoslovanska vojska v domovini (JVvD), Ivan Korošec pa Nacionalna ilegala (ob nastanku poleti 1942 tudi Štajerski bataljon in Legija smrti). Bili so oborožena ilegala političnega dela, ki se je imenoval demokrati ali liberalci. Vaške straže so bili oborožena (samo)obramba pred komunistično-partizanskim nasiljem z zaledjem Slovenske ljudske stranke in Cerkve.

Turjak, pogled na uničeni grad iz zraka s severne strani, po vojni, ruševine, nova streha na JV stolpu, ostalo brez strehe, leta 1963. VIR: knjiga Grad Turjak, ZRC, ZVKDS, OE Ljubljana

Vaške straže – (samo)obramba pred komunističnim nasiljem

V drugem poglavju pod naslovom Slovenska legija in vaške straže (str. 215–402) je Ferenc prikazal naslednje teme: Kaj storiti? (načrti z vaškimi stražami oz. MVAC, stališča raznih političnih skupin), Dva odreda vzhodno od Ljubljane, Kapitulacija Italije in navodila vaškim stražam, Zbiranje vaških straž na gradu Turjak (prihod Ljubljanskega četniškega odreda na Turjak, iz Velikih Lašč v Turjak, dolga in naporna pot iz Kočevja v Ribnico, od Ribnice do Dobrepolja, iz Suhe krajine v Videm – Dobrepolje, od Dobrepolja do Turjaka, od Police do Turjaka, iz Ljubljane v Turjak), Partizanska obkolitev Turjaka, Turjak – obleganje, obramba in vdaja, Trnova pot od Turjaka do Kočevja in Ribnice na Dolenjskem, Zapotoška skupina in njen umik v Ljubljano, Uničenje bataljona »Dobrač« na Velikem Osolniku, Uničenje postojank vaških straž na Notranjskem (Nova vas, Begunje pri Cerknici, Pudob), Kdo je kriv?

Partizanski poboji leta 1943

Tretje poglavje z naslovom Usoda ujetih četnikov in vaških stražarjev jeseni 1943 (str. 403–660) prinaša naslednje teme: Partizansko sodstvo ob kapitulaciji Italije in po njej jeseni 1943 (pred kapitulacijo Italije, po kapitulaciji Italije, brigadna in odredna sodišča jeseni 1943), Varnostnoobveščevalna služba OF, Odnos vodstva narodnoosvobodilnega gibanja do nasprotnikov jeseni 1943, Ujeti četniki in vaški stražarji v zaporih v Kočevju in Ribnici (število zapornikov v Kočevju in Ribnici, poskus pobega, nastanitvene in prehrambene razmere, zavarovanje zaporov, obiski), Duhovniki in bogoslovci, Zasliševanja ujetnikov v Kočevju, Zaslišanja častnikov, Javna sodna obravnava proti Matjanu Sterniši in soobtoženim v Kočevju od 9. do 11. oktobra 1943, Obsodbe četnikov, Zaslišanja in obsodbe ujetnikov iz Notranjske, Zaslišanja in obsodbe ljudi iz Kočevja in okolice, Obsodba Franca Žitnika in Alojza Groznika, Zaslišanja in obsodbe stražarjev, Konec sodnih razprav v Kočevju, Usmrtitve v Mozlju, Zaslišanja in obsodbe v Ribnici (zapori, zaslišanja, sojenje), Usmrtitve v Jelendolu, Velike Lašče, Cerknica, Grosuplje, Stična, Novo mesto, Bela krajina, Izpraznitev zaporov v Kočevju in Ribnici in nadaljnje usmrtitve jetnikov (Kočevje, Ribnica, Mačkovec), Usoda Antona Božnarja in dr. Vladimirja Kalana, Delovni bataljon Kočevje, Prekopi žrtev leta 1944.

Ujetniki po napadu na grad Turjak septembra 1943.

Partizani so jeseni 1943 umorili 588 ujetnikov

Na koncu knjige je posebno poglavje Žrtve, kjer je avtor na desetih straneh objavil po datumih in krajih poboje ujetnikov. Skupno število navedenih, do katerega se je dokopal Ferenc, je kar 588, kar je občutno več, kot sem doslej navajal spodaj podpisani. Samo za 30 ubitih ni ugotovil imen. Gre za obdobje štirih mesecev, od avgusta do novembra 1943.

Naj naštejem nekaj glavnih množičnih pobojev: 24 ujetnikov na Velikem Osolniku (15. septembra), 28 ranjencev na Turjaku (20. septembra), 10 ujetnikov v Velikih Laščah (20. septembra), 50 ujetnikov pri Velikih Laščah (21. septembra), 85 ujetnikov pri Mozlju (12. oktobra), 26 ujetnikov pri Mozlju (14. oktobra), 15 ujetnikov pri Dragi v Beli krajini (14. oktobra), 24 ujetnikov v Jelendolu (15. oktobra), 20 ujetnikov v Padežu pri Novem mestu (21. oktobra), 90 ujetnikov v Jelendolu (22. oktobra), 23 ujetnikov pri Grčaricah (24. oktobra), 40 ujetnikov na Mačkovcu (28. oktobra), 48 ujetnikov na Travni gori (2. novembra), 7 ujetnikov v Rosalnicah (začetek novembra). Ali je bila to državljanska vojna, kot pišejo nekateri? Vsak, ki to trdi, ne pozna takratnega dogajanja ali pa ga povsem ignorira. Tudi Ferenčeva knjiga jasno kaže en sam morilski naval na politično drugače misleče. Čisto na koncu je še obsežno imensko kazalo, ki bralcu zelo olajša branje in uporabo te knjige.

Grčarice po partizanskem napadu na četnike septembra 1943.

Partizanski umor ranjencev na Turjaku

Poglejmo, kaj je Tone Ferenc ugotovil glede umora ranjencev na Turjaku. »Ob redkih spominskih poročilih o dogajanju v obleganem gradu je tudi nekaj podatkov o zločinu, ki so ga zagrešili partizani takoj po zajetju turjaške posadke, namreč o poboju ranjencev. Kot se spominja Z. T., nekaj dni prej mobiliziran v Kočevju v Gorenjsko (Prešernovo) brigado, so ranjenci v Turjaku ležali v kleti, na desni od vhoda v grajsko poslopje. Bili so vaški stražarji, Italijani in tudi partizani, ki so jih ujeli nekaj dni prej. Te so znosili iz gradu partizani sami. Glavni partizanski bolni­čar je ukazal partizanskim bolničarjem, da so obvezali tudi ranjene vaške stražarje. Prišla je tudi skupina pripadnikov Narodne zaščite z Roba in iz Velikih Lašč in rekla, naj ranjence prepustijo njim. Več Z. T. ni vedel, ker je Gorenjska brigada nato spremljala ujetnike v Velike Lašče.

Navajajo pa različni števili teh žrtev. Še največ je o tem povedal narednik Vinko Kolbezen po svojem prihodu v Ljubljano. Bil je vaški stražar v Semiču in nato mobiliziran v NOV: 'Ko so se dne 19. septembra 1943 podali legionarji v gradu, sem bil dodeljen, da moram nositi iz grada ranjence. Ranjence smo prinesli pod grad v poslopje, ki stoji pred gradom in je služilo za grajski hlev. Pred tem poslopjem je ležal mrtev konj, tako da smo ob prenosu imeli precej težav, preden smo spravili ranjence v to stavbo. Čez nekaj časa pride par­tizanski komandant in določi mene, da bom likvidiral nedolžne žrtve. Jaz sem takoj nato se nalašč izgubil v bliž­nji gozd, češ da sem šel po opravkih, nakar je komandant sam zahteval, da pridejo ranjenci, kateri so mogli ho­diti, ven pred zid pri gradu. Jaz sem se do takrat že vrnil in sem videl na­slednje prizore: Med kletvijo komunistov so prihajali ranjeni legionarji drug za drugim k bližnjemu zidu, bli­zu tega je ležal beli konj. Bilo jih je najprej 8. Takrat pa stopi imenova­ni komunist in zada vsakemu strel iz pištole v tilnik. Vseh 8 je padlo vznak na bližnjega konja in ga skoraj pokrilo.' Nato navaja, da je druge ranjence, ki so prišli iz hleva, postrelil neki partizan s puško. Izjavo končuje takole: 'Zadnji, ki je stopil iz hleva, pa je bil neki močnejši po postavi, katerega tudi nisem poznal, imel je roko zavito v povoje, katere pa je takoj potrgal, se zakadil z glavo v strelca – partizana je podrl in po strmini zbežal navzdol. Gornje izjavljam, ker sem sam videl na lastne oči in morem na to dati tudi prisego. Kolbezen Vinko.'« Tu izpuščam del besedila, ki ga je Ferenc povzel iz Slovenskega doma in se najbolj razlikuje od drugih pričevanj; njegov avtor naj bi bil Ivan Lavrih.

Uničenje v Grčaricah po partizanskem napadu na četnike septembra 1943.

Pričevanje o streljanju ranjencev

»Dva partizana, doma nekje blizu Turjaka, sta prišla v noči na 20. september povedat Faniki Bavdek v Gradežu, da je njen brat Franc hudo ranjen, in ji svetovala, naj gre hitro k njemu na Turjak. Ko je prišla do gradu, so ranjence medtem že prenesli v graščinsko poslopje pod gradom. Tam je res našla brata, ki je hudo ranjen zelo trpel za žejo. Zato je odhitela domov po čaj. Ker je med ranjenci videla tu­di bogoslovca Breznika, je vzela s se­boj še njegovo sestro Kati, ki je bila na počitnicah v škocjanskem župniš­ču, in svojega nečaka Rudija. Prostor z ranjenci so našli že bolj polnega kot prej, ker so ljudje iz Zabukovja, Malih Lipljen in od drugod že prišli po svojih močeh pomagat ranjen­cem. V prostoru ni bilo takrat nobe­nega partizana, stražar je bil zunaj pri vratih. Kati je nekemu ranjencu po­magala iti na potrebo iz prostora, pa je niso več pustili vanj. Rudi je pove­dal teti Faniki, da je slišal ukaz: 'Spravi te ljudi ven, potem začni streljati!' Fa­nika in Rudi sta zbežala proti domu, Kati pa je bila očividka pokola: 'Vsak od ranjencev je moral iz prostora. Ko se je pokazal na vratih in stopil na prvo stopnico, je partizan, ki je tam stal, dvignil revolver in ga ustrelil v glavo.' Pobite ranjence, ki so ležali tam na kupu, so z lojtrskim vozom prepeljali na turjaško pokopališče in jih tam zagrebli v skupen grob. Čeprav navajajo različno število ranjencev, pa so jih pokopali 28, kot so našteli trupel pri prekopu.«

Pokopališče na Turjaku na vse svete 1943, cvetje na grobovih ranjencev, ki so jih 20. septembra 1943 pred gradom umorili partizani.

Turjak in molk Jožeta Vidica o njem

Toliko Tone Ferenc o umoru turjaških ranjencev. Na koncu knjige v seznamu Žrtve je objavil 16 imen ubitih ranjencev in navedel številko 12 neugotovljenih. V Zavezi, št. 36 (marec 2000) je naveden tudi Anton Okorn z Malega Ločnika. Naj omenim še tri: Franc Kadunc iz Zdenske vasi, Jože Papež iz Višenj in Franc Vidmar iz Zagorice. V prej omenjeni Zavezi je navedeno, kateri terenec, pripadnik »narodne zaščite« na Turjaku, je streljal ranjence in zakaj je kasneje »črna roka« maščevalno ubila njegovo ženo. Šele ko pogledamo vse te zapise, vidimo in lahko razumemo to, kar je Jože Vidic v svoji knjigi izpustil. Pri vsaki Vidičevi zgodbi je bil prej mali Turjak.

Namesto epiloga torzo

Obsežno Ferenčevo knjigo na platnicah pospremi zapis: »Knjiga Dies irae (dnevi jeze) prikazuje vso dramatičnost in tragičnost dogajanja jeseni 1943 na Slovenskem. Je filigranski zapis o obračunu s protirevolucionarnim taborom po kapitulaciji Italije, kjer zgodovinar ni niti tož­nik, niti zagovornik in niti sodnik.« Žal to čisto ne drži. Že naslov Dies irae (dnevi jeze ali poslednja sodba), ki je povzet po svetopisemski apokalipsi, je precej tendenciozen. V njem je namreč »skrito« sporočilo, da so storilci partizani to množično morijo (uverturo v povojne poboje) jeseni 1943 počeli iz nekakšnega upravičenja. Kakšnega le!? Poleg tega je avtor pri navajanju precej tendenčno poudarjal dele besedila. Mimogrede, velika množica navedkov nam lepo govori, v kako težkem položaju je bila protirevolucija. Tudi opisi partizanskega »sodstva« so pretirani, »papirnati« in ne odsevajo dejanskega stanja – v slogu geselskih besedil v Enciklopediji Slovenije.

Na neki način je Ferenčeva knjiga, čeprav je v njej veliko koristnih podatkov, torzo. Iz nje namreč bralec ne bo izvedel dveh bistvenih stvari. Prva je, zakaj in v kakšnih okoliščinah je oborožena protirevolucija leta 1942 sploh nastala, in kratko ovrednotenje, kontekst in posledice partizanske morije iz jeseni 1943. Ali od avtorja pričakujem preveč, če bi tema dvema pomembnima poglavjema namenil le po kakšno stran knjige na začetku in na koncu?