»Te vrstice sem začel pisati, ko sem dopolnil 60. leto in šel 1990 v pokoj. Zahvalil bi se vsem tistim rodoljubom, čeprav niso več med nami, ki so mi vse to povedali, a niso imeli priložnosti, da bi to sami napisali. Opisal sem Loče, Dobje, Hriber, Ratenče, Pogorje, Rute, Kopanje, Ovčno, Stari grad in Bače. Loče ob Baškem jezeru, leta 1995.« Takole se začne knjiga Spomini, v kateri je Mohorjeva založba iz Celovca objavila spomine Tončka Urschitza iz Loč ob Baškem jezeru na avstrijskem Koroškem. Ta uvod v knjigo sem tu izpostavil tudi zato, ker je avtor v njem zapisal slovenske imena krajev, ki so jih avstrijski Nemci ponemčili, v vaseh in zaselkih pa bi še komaj srečali slovenščino, seveda narečno. Prav ta tipično slovenska imena vasi pa kažejo, kako slovensko območje je to bilo v preteklosti.

Opisal je zgodovino 194 hiš, hišna imena in zgodbe prebivalcev

Hčerka Tončka Urschitza Katharina Urschitz je za koroški tednik Novice o knjigi povedala. »Ko se je moj oče Tonček Urschitz upokojil kot poštar, je začel zapisovati svoje spomine. Slutil in čutil je, da bo drugače veliko šlo v pozabo: naša slovenščina, naše šege in navade, hišna imena, in kako se je kraj v okolici Baškega jezera gospodarsko razvil.«

Tonček Urschitz (1930–2001) iz Loč jih je zapisoval med leti 1990 in 1995. V domačem kraju je bil 30 let pismonoša in je izvedel od starih ljudi mnogo reči ter jih tudi rad poslušal. Opisal je tudi dogajanja med časom prve in druge svetovne vojne ter deportacijo koroških Slovencev. Kot tudi o gradnji železnice in njenem vplivu na gospodarski razvoj in slovenski jezik v tem kraju.

V drugem delu knjige je opisal zgodovino 194 hiš, hišna imena in zgodbe njihovih prebivalcev. Knjiga vsebuje tudi osebno poglavje, kjer je avtor opisal lastno odraščanje. Kot ljudskošolec je doživel »anšlus« Avstrije k nemškemu rajhu in nenaklonjenost učiteljev do slovenskih otrok. Doma so imeli delavnico, z očetom sta izdelovala strešno opeko. Leta 1944, ko je bil Tonček Urschitz star 14 let, so družino pregnali v nemško taborišče Markt Rettenbach. Po nekaj mesecih se mu je uspelo rešiti, domov se je vrnil s kolesom. Skrivali so ga sorodniki, nato se je kot 14-letni fant kot kurir pridružil partizanom.

Hčerka Katharina Urschitz, upokojena ravnateljica ljudske šole v Šentjakobu v Rožu. VIR: novice.at

Pred sto leti v naših krajih nihče ni govoril nemško

Tonček Urschitz je pisal v narečju, pisne slovenščine se zaradi takratnih razmer v šoli ni naučil. »Tipične dialektalne izraze smo ohranili v tekstu, v oklepaju je dodan prevod v knjižni jezik,« pojasnjuje Katharina Urschitz, upokojena ravnateljica ljudske šole v Šentjakobu v Rožu. Doda, da je na knjigi delala eno leto in pol. Založba je del očetovega besedila prevedla tudi v nemščino, knjiga vsebuje tudi fotografije, ki jih je zbrala pri starejših ljudeh.

Zakaj je hotela knjigo izdati? »Oče je dokumentiral težko življenje malih ljudi ter močan vpliv lokalnih mogočnežev in duhovščine. Hkrati se mi zdi pomembno, da se bodo ljudje spomnili, da pred sto leti v naših krajih nihče ni govoril nemško.

Oče je bil narodnjak in ponosen, da vnuki govorijo slovensko. Kako ga bi šele veselilo, če bi vedel, da celo njegovi pravnukinji na Švedskem govorita naše narečje.«

Baško jezero (Faaker See), ob katerem je živel Tonček Urschitz. VIR: Wikimedia

Beseda – upor proti pozabi

Spremno besedo Beseda – upor proti pozabi je napisal Martin Koren in že v naslovu izpostavil pozabo. Prav za to gre, da se ne pozabi. Zato je Tonček Urschitz pisal spomine, ki so danes, 30 let kasneje, še bolj pomembni. Če jih ne bi napisal, bi vse to, kar je napisal, bilo izgubljeno. Tako pa bo ostalo, in bo pričevalo v prihodnosti o tem, kdo in kako je tu, v teh vaseh, živel. Zato je ta knjiga za slovenstvo izjemno pomembna.

Martin Koren je zapisal, da že v prvih stavkih kratkega uvoda loške kronike rajnega domačina Antona Urschitza, p. d. Jamnkovega Tončka, zvemo za vsebino in vzrok, zakaj se je lotil zapisa spominov o svoji rojstni fari Loče. Želel je popisati imena, želel jih je iztrgati pozabi in njegova srčna želja je bila, da bi s tem pomagal ohraniti spomin na slovenske korenine svojega kraja.

Tudi pomisleki, da bi bil ves trud morda zaman, ga niso mogli odvrniti od njegovega vrlega načrta. Pisanje je končal. »Zbral je številna hišna imena vseh vasi v loški fari. Obenem je zapisal več spominov in izrekov domačinov, da bi nam jih izročil. Kdor je poznal Tončka, je vedel za njegove značajske lastnosti, je vedel, da je bil ves njegov trud prav pri tej nalogi trdno usmerjen na cilj, da je lahko pripovedoval nekaj o usodi Slovencev pod Jepo. Bil je realist. Moral je biti realist. Travme brezen 20. stoletja so ga naučile. Pripovedoval je.«

Tonček Urschitz z družino na Brezjah.

Opisal življenje v vaseh pod Jepo (goro Kepo)

Potem ko je Tonček septembra 1995 zaključil zapis svojih spominov, jih je imel v naslednjih letih veliko priložnosti pripovedovati kakemu občinstvu. Zelo priljubljeni in uspešni so bili večeri pripovednikov z geslom Nekoč v starih časih, ki jih je v drugi polovici devetdesetih let začelo prirejati Slovensko prosvetno društvo Jepa - Baško jezero. Na dveh izmed teh večerov, ki sta bila ob prijetni krušni peči pri Mikulu v Rutah, je Tonček poslušalcem bral iz svojih zapiskov. Med drugim je podal pregled razvoja turizma ob Baškem jezeru, prebral obsežen prispevek o gori Jepi, opisal življenje v vaseh pod Jepo, trdi vsakdan revnih in manj revnih domačinov. Pripoved pa je znal tako spretno popestriti z zabavnimi epizodami in šalami, da so poslušalci pogosto kar bruhnili v smeh ter ga pri najboljših precej obdarili tudi z bučnim aplavzom.

Tonček Urschitz je opisal tudi deportacijo koroških Slovencev. Leta 1944, ko je bil star 14 let, so družino internirali v nemško taborišče Markt Rettenbach. Spomenik internirancem Jepa - Baško jezero. VIR: novice.at

Tonček je bil znan po svojem pripovedovanju

Najljubša izmed številnih zabavljivih prigod – le vseh, ki jih je poznal, ni mogel zajeti v svojem zapisu – mu je bila gotovo tista z Ižnikom ob očitno dragi obnovi Svetih kraljev v rutarski cerkvi. Pogosto se je po teh hudičih sam tako na glas zakrohotal, da se je ves tresel od smeha. Dodal pa je: Takega preprostega značaja so pač bili tedaj ti ljudje.

Tonček je bil znan po svojem pripovedovanju. Veliko je tonskih in filmskih posnetkov, v katerih je pripovedoval v narečju, kar je slišal in tudi sam doživel. Marsikateri domačin, ki mu je bila knjižna slovenščina bolj tuja, je menil, da to še razume. Dediščino svojega pristnega narečja pa nam je kot poseben dragulj zapustil tudi v diplomski nalogi Alexandra Černuta, ki je leta 2008 temeljito obdelal slovenski govor okoli Baškega jezera. Leta 2023 je bil na narečni zgoščenki Pod Jepo doma ponovno objavljen odlomek priljubljenega besedila o čebelah pod Jepo, ki ga je povedala hčerka Danica Thaler-Urschitz.

Leta 1995 je v božični številki društvenega glasila Jepa prvič izšel spominski zapis z naslovom Spomini ..., v katerem je Tonček Urschitz pisal o Ročičnikovi dvorani (s sliko o gradnji dvorane iz leta 1927) in vasi Ratenče. Uvodoma je rajni podpredsednik društva Joško Wrolich napisal: Bogato zakladnico nam je izročil Tonček Urschitz iz Loč, za kar se mu prav iskreno zahvaljujemo. Odlomke iz njegovih zapiskov bomo objavili v naslednjih številkah našega glasila. V tej številki Jepe je opisal hiše in posestnike v Ratenčah.

Spomenik internirancem z območja Jepa - Baško jezero so postavili aprila 2022. VIR: novice.at

Pripovedoval je v pristnem domačem jeziku

Tonček Urschitz je pripovedoval v pristnem domačem jeziku. Do decembra 2000 je bilo objavljenih 13 (tudi večstranskih) prispevkov s fotografijami. Vsebinsko so bile zajete naslednje teme: gostilna pri Borovcu, Loče, Cundra, Pogorje, gradnja železnice ob Baškem jezeru, Krajnc v Rutah in rutarska cerkev, pajštve, kako je bilo nekdaj z otroki, nekdanje delo v gozdu, stare kovačije, Prajzovo posestvo (družina Breus) na Hribru, pogrebni obredi nekdaj, delo skozi leto, izdelovanje strešne opeke, Miklova Zala, župnik Lajčahar ter opis Jepe.

Avtor je prispevke pogosto sam uredil, popravljal in dopolnjeval. Tako je bila približno ena tretjina njegovega spominskega dela v petih letih prvič dostopna širšemu krogu bralcev.

Spomenik internirancem z območja Jepa - Baško jezero. VIR: volksgruppen.orf.at

Že objavljeno v Koroškem vestniku

Manj znano je, da je bilo celotno Tončkovo delo enkrat že objavljeno v nadaljevanjih. V drugem zvezku Koroškega vestnika (glasilo Osrednjega odbora Skupnosti koroških partizanov v Ljubljani, Zveze koroških partizanov v Celovcu in Klubov koroških Slovencev v Ljubljani in Mariboru) iz leta 2001, v katerem je objavljen peti del z naslovom Moj rojstni kraj Loče – domača hišna imena, Kronika loške fare, je pri imenu avtorja Anton Urschitz – Tonček opomba: Pričujoči spominski zapis je avtor začel pisati ob svoji šestdesetletnici in odhodu v pokoj leta 1990, končal pa leta 1995. Z nekaterimi minimalnimi jezikovnimi popravki bomo Kroniko objavili v nekaj nadaljevanjih. Zaradi ohranitve originalnosti besedila smo tekst pustili v narečju, kot ga je avtor izvirno zapisal. Žal avtor ni dočakal konca objave njegovih spominov, pred zadnjima dvema deloma se je žal izteklo njegovo življenje. Nepričakovano smo se tako morali od njega posloviti letos poleti v njegovi fari, ki jo tako lepo opisuje v svojih spominih.

Pri postavitvi spomenika internirancem z območja Jepa - Baško jezero aprila 2022. VIR: novice.at

Sodelovanje z dr. Marijo Makarovič

Okoli leta 2000 je domače kulturno društvo želelo objaviti Tončkovo delo. Sprva se je avtor strinjal z izdajo knjige, a kasneje je menil, da se še malo počaka, saj bi marsikaj lahko razburilo kake duhove, s katerimi se v teh svojih letih ni hotel več ubadati. Pa bi lahko povedal: /.../ drugače se bom še moral nekje zagovarjati.

Leta 2001 je dr. Marija Makarovič v uvodu Tončkovega – imenovala ga je Tonči – prispevka v 9. knjigi zbirke življenjepisov Tako smo živeli med drugim zapisala: Ko sem pred leti prebrala njegov rokopis Zgodovina loške fare in mu predlagala, da bi ga izdali v posebni knjižici, svoj življenjepis pa naj napiše posebej za zbirko Tako smo živeli, je bil koj za to. Med videosnemanjem življenjske pripovedi v aprilu 2000 pa je še marsikaj dodal.

Spomenik internirancem z območja Jepa - Baško jezero so postavili aprila 2022. VIR: novice.at

Spomini na krute dni slovenskega roda pod Jepo

V Tončkovem rokopisu je na 88 straneh zbranih 194 hišnih imen z območja loške fare (vključno Stari Grad do Bražnice; razporeditev po vaseh je sledeča: Loče 14, Dobje 36, Hribr 32, Ratenče 9, Pogorje 22, Rute 9, Kopanje 6, Ovčna 13, Stari Grad 15, Bače 38). V loški fari je avtor zapisal 29 ledinskih imen, ki jih najdemo tudi na zemljevidu s hišnimi in ledinskimi imeni v občini Bekštanj.

Pomembno mu je bilo, da je pri vsaki hiši, ki je imela zanimivo zgodovino, to zapisal. Predvsem pa je vedno navedel, katere družine so za časa nacizma utrpele smrtne žrtve in katere slovenske družine so pregnali. Tako kot so se leta 1995 v kulturnem društvu z zbornikom spominjali svojih prednikov trpinov, so tudi v Tončkovih spominih izpostavljena imena smrtnih žrtev in imena pregnanih družin, posebej pa sta opisana tudi pregona župnika Josipa Ogrisa in učitelja Franca Aichholzerja. Spomini na krute in usodne dni slovenskega roda pod Jepo, ki nam jih je zapustil, so tako njegova oporoka.

Več desetletij je Tončkov tipkopis sameval v predalih. Danes pa držimo njegovo novo knjigo v rokah, ki ji je Katharina Urschitz pomagala priti na dan. Jamnkove strešne opeke pa ponekod varujejo poslopja že več kot tri generacije.

Tako je spomine komentiral Martin Koren v spremni besedi Beseda – upor proti pozabi.

Odlomki iz knjige

Hiše in ljudi poznal kot svoj žep, Novice, 5. 4. 2024

Alexandra Praster, Tonček Urschitz, Loška kronika ohranja spomine na slovenske korenine kraja, Nedelja, 28. 4. 2024

nedelja-toncek-urschitz-loska-kronika-ohranja-spomine-na-slovenske-korenine-kraja-28-4-2024.pdf

1/11