V 80. letih je odkolesaril na sedemletno potovanje okrog sveta in napisal knjige O iskanju ljubezni ali z biciklom okoli sveta (1989), Šambala: z biciklom v Tibet (1994), Samotne sledi (1995) in Mana: z biciklom med Indijanci (1996). Nato je začel raziskovati Afriko. Nazadnje se je na oslu, s kozama in kokošmi pozimi 1979 prvič vtihotapil v Nubske gore sredi Sudana h golim, kot je bil tudi sam, idilično živečim Nubam. Leta 1998 je izvedel, da se nad njimi izvaja genocid. Na področja, kamor sudanska vojaška islamistična oblast zaradi prikrivanja iztrebljanja afriških staroselcev ni spustila nikogar, se je na skrivaj vrnil s kolesom. Za Nube je lobiral pri OZN in drugih humanitarnih organizacijah za človekove pravice. O vojni v Sudanu je poročal s knjigama Nuba: čisti ljudje (1999) in Nafta in voda (2009) ter dokumentarnimi filmi Nuba: Čisti ljudje (1999), Nuba: Ljudje z druge strani (2000), Dar Fur – Vojna za vodo (2008), Oči in ušesa Boga (2012).

Za Nube je lobiral pri OZN in drugih humanitarnih organizacijah za človekove pravice.

Jeseni 2013 ga je na Radiu 94 gostila Bojana Pivk, nato pa na OŠ 8 talcev Logatec, kjer uči razredni pouk, organizirala zbiralno akcijo šolskih potrebščin, ki jih je razdelila otrokom v Nubskih gorah. Tam med najbolj pozabljenimi in ogroženimi je vzcvetela njuna ljubezen. Od takrat vse počneta skupaj: potujeta, predavata, organizirata fotografske razstave, ozaveščata v medijih, ustvarjata filme in pišeta knjige. On razlaga politiko, Bojana ljudi pritegne s čustvi. 

Njun zadnji projekt je dokumentarni film o gobavosti med Nubami, za katero sta našla vzrok v trohnenju etike v svetu, ki se predstavlja za človekoljubnega, proizvaja zdravila proti bakteriji leprae in jih razpošilja vsem povsod po svetu, le v Nubske gore ne. Zato sta film naslovila Trohnenje 2022. Zdaj prek Ustanove Toma Križnarja snemata nov dokumentarni film Pismo Evropi. V njem bosta predstavila nenavadne običaje zaradi vojne v Sudanu še vedno najbolj izoliranih in težko dostopnih staroselcev ter odziv tujcev, ki so prejšnje stoletje zanje izvedeli, in kako se Nube borijo za preživetje. Za film iščeta finančno podporo.

Prek Ustanove Toma Križnarja snemata nov dokumentarni film Pismo Evropi.

S čim vas je Afrika tako uročila?

Tomo: Moja misija je ščititi ženske, otroke in starejše. To delam tudi javno, ko se zavzemam za zadnje in najbolj ogrožene, najbolj trpeče, zdravnike in novinarje, ki iščejo in govorijo resnico. Svoje življenje hočem osmisliti. Tu smo zaradi iskanja resnice ter etičnega in duhovnega razvoja. A večina noče vedeti in raje da glavo v pesek. Vsi lahko iščemo smisel, delamo za mir in pomagamo trpečim, ker bomo jutri morda mi begunci. Če bomo zdaj pomagali drugim, bodo morda tudi drugi pomagali nam.

Kaj se je ohranilo v kulturi nubskih plemen? 

Bojana: To želimo pokazati s filmom Pismo Evropi, pa tudi, kako so postali tarča islamskih skrajnežev na očeh pohlepnih kapitalistov in kako jim je kljub iztrebljanju, ki jih je doletelo, uspelo preživeti in ohraniti modrosti in izročila naših skupnih prednikov. Vedno, ko jih obiščeva, sva ganjena nad njihovo preprostostjo, močjo njihovega dostojanstva, poguma in ponosa. Vedno znova se učiva, kako z roko v roko hodijo vrednote in človečnost. Tako preprosto se zdi, ko si tam in z njimi v najpristnejšem stiku z naravo brez motilcev tehnološkega razvoja, tudi brez tistih, ki nas popeljejo v navidezno cono udobja. Elektriko in avtomobile zamenja človeška energija. Umetna gnojila, nevarna škropiva in psihiatre pa petje in ples. Ko gredo delat na polje, prepevajo, da bi rastline bolje rasle, ob žetvi se petju pridruži še ples. Modrosti življenja se ne učijo iz knjig, ker jih nimajo, jim je pa uspelo ohraniti arhaične tehnike povezovanja s predniki, ki jim pomagajo živeti in preživeti. 

Vedno, ko jih obiščeva, sva ganjena nad njihovo preprostostjo, močjo njihovega dostojanstva, poguma in ponosa.

Hrane ne shranjujejo, temveč si jo razdelijo. Če jo ima eden, jo imajo vsi. Zavedajo se, kako pomembno je, da so povezani, saj lahko le tako preživijo. Nihče ni izobčen, vsak ima pomembno vlogo v skupnosti. Najstarejši čuvajo ogenj, da ne ugasne, najmlajši člani zjutraj pred šolo odpeljejo živino na pašo, po šoli pa skrbijo za svoje mlajše sorojence.

Sama sem vedno znova navdušena nad njihovo iznajdljivostjo. Neverjetno je, kako lahko otrok iz treh stvari naredi glasbilo in nanj zaigra in kako znajo odrasli brez naučenih potez svojo zunanjo podobo spremeniti v čudovite umetniške stvaritve.

Tomo: Ne bojijo se, branijo pa se; če bodo ubiti, bodo zaradi nečesa pomembnega. Ženske načrtno rojevajo, geni se morajo prenašati naprej, da ljudstvo ne izumre. Vsak človek je pomemben. Vsako ljudstvo v Nubskih gorah živi na svoji gori. Pravijo, da je 99 gora. Sem so pribežali iz Konga, Etiopije, Egipta ... pred lovci na sužnje. Ker so imeli skupnega sovražnika, so med seboj razvili solidarnost. Če je na eni gori eno leto več dežja, bodo pridelke delili ljudstvu, ki te sreče ni imelo.

Kako pomagajo slovenski katoličani?

Bojana: Presenečena in neizmerno hvaležna sva bila, ko je župnik Jože Kopeinig, ki vodi Katoliški dom prosvete v Tinjah na Koroškem, v imenu slovenskih kristjanov podaril 10.000 evrov, prav toliko jih je podarilo tudi Slovensko misijonsko središče. Z dobrodelnim koncertom (T)rohnenje 2022 v Šiški, za katerega je glasbenike zbral kitarist Igor Leonardi, ki tudi ustvarja glasbo za naše filme, ter na premieri filma smo skupaj zbrali 33.000 evrov za nakup vozila, s katerim bi prevažali gobavce v bolnišnico, a zaradi vojne v Gazi in s tem povezanih težav s prevozom tovora skozi Sueški prekop težko pričakovano vozilo še ni prispelo na cilj.

Zato grem rad k Nubam, ki jih ne mučijo iste travme kot nas in so manj skorumpirani, manj primitivni, živijo z naravo, ki je sveta.

Tomo: S Stanetom Kerinom sva šla dvakrat skupaj v Nubske gore, ko je bil direktor Škofijske karitas Ljubljana. Nadškof Anton Stres je za črpalko za iskanje vode omogočil donacijo 30.000 evrov organizaciji H. O. P. E. Pater Karel Gržan zagovarja nepolitično katolištvo in se tako kot papež Frančišek zavzema za mir. Tako je prav. Ne pa da demoniziramo nasprotnike in nočemo vedeti vzrokov, zakaj so nasprotniki. Zato grem rad k Nubam, ki jih ne mučijo iste travme kot nas in so manj skorumpirani, manj primitivni, živijo z naravo, ki je sveta. Mi smo divjaki, ne oni.

Prebrali ste del intervjuja, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 4/2024. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.