Homilija vélikega kanclerja Teološke fakultete ter ljubljanskega nadškofa in metropolita, msgr. Alojza Urana



Foto: Tamino Petelinšek


Spoštovani bratje v škofovski, duhovniški in diakonski službi, spoštovani dekan, prodekana in profesorski zbor Teološke fakultete, redovniki in redovnice, spoštovani uslužbenci, dragi študentje in študentke, spoštovani gostje, predstavniki ministrstev, univerz, fakultet, posebej tisti iz tujine, dragi bratje in sestre!

Spet smo zbrani ob praznovanju zavetnika teoloških šol, sv. Tomaža Akvinskega, da utrdimo pomen Teološke fakultete in vedno aktualnega nauka sv. Tomaža Akvinskega. Z zaupanjem se mu tudi priporočimo za njegovo zvesto posredovanje pri Bogu.

Čeprav je Tomaž živel v drugem času in v drugačnih razmerah, je vendar sporočilen še danes. Njegova dela niso lahkotno branje, ampak učijo človeka zrelega razmišljanja. Mnogih vprašanj, ki nas danes nagovarjajo, si Tomaž še ni zastavil in zato tudi ne rešil. Pokazal pa je pot, po kateri se dajo vprašanja razčleniti in spraviti v sozvočje z resnico, ki je človeku dosegljiva z razumom in z Božjim razodetjem.

V letu Svetega pisma, ki ga obhajamo v Cerkvi na Slovenskem, se želim nekoliko ustaviti ob nekaterih poudarkih, ki jih je papež Benedikt XVI. izrekel članom Mednarodne teološke komisije pri somaševanju lani oktobra v Rimu (prim. Benedikt XVI., nagovor članom Mednarodne teološke komisije v Vatikanu, 6. oktobra 2006). Poudaril je pomen molka in kontemplacije, ki nam pomagata, da moremo v razpršenosti vsakega dne najti globoko, nenehno edinost z Bogom. Teolog je v temelju poklican k molku in kontemplaciji. To je njegovo poslanstvo: da v gostobesednosti našega časa, v inflaciji besed, napravlja navzoče bistvene besede. V besedah mora napravljati navzočo Besedo, ki prihaja od Boga, Besedo, ki je Bog.

Toda kako bomo mogli svet in najprej nas same odpreti Besedi, če ne vstopimo v molk Boga, od katerega izhaja Beseda? Za očiščenje naših besed in torej za očiščenje besed sveta potrebujemo tisti molk, ki postane kontemplacija in nam omogoči vstopiti v molk Boga. To je molk Božje moči, ki ga izgovarja ob stvarjenju sveta, ali molk v polnosti časov, ko se je večna Beseda naselila med nami. Jezus je pokazal svojo moč, ko je umolknil pred skrajno krivično in lažnivo obsodbo. Ta molk pred zavestnimi lažmi in skrajnimi krivicami je tudi danes glasnejši kot mnogi besedni odgovori.

Sv. Tomaž Akvinski skupaj z dolgotrajnim izročilom pravi, da v teologiji Bog ni objekt, o katerem govorimo. Takšno je naše običajno pojmovanje. Bog je subjekt teologije. Naše govorjenje in mišljenje bi moralo služiti samo temu, da bi govorjenje o Bogu našlo prostor v svetu in da bi ljudje mogli slišati Božjo Besedo. Tako smo znova poslani na to pot odpovedi svojim besedam. Poslani smo na pot očiščevanja, da bi bile naše besede primerno orodje, po katerem bo Bog spregovoril.

Jezus je pri zadnji večerji poudaril: »Vi ste že čisti, zaradi Besede, ki sem vam jo povedal« (Jn 15,3).

V tem kontekstu lahko razumemo apostola Petra, ki pravi: »Vi ste v poslušnosti resnici očistili svoje duše«(1 Pt 1,22). »Čistost«, na katero kaže apostol Peter, ni podrejanje svetnim merilom, ni iskanje slave, ampak je iskanje pokorščine resnici. Ta trda disciplina v poslušnosti resnici nas napravlja sodelavce za resnico, za usta resnice.

Sveti Ignacij Antiohijski je nakazal še korak naprej: »Kdor je razumel Gospodove besede, razume tudi njegov molk, kajti Gospoda spoznamo v njegovem molku«. Razčlenjevanje Jezusovih besed pride do določene točke, a ostane v našem mišljenju. Šele tedaj, ko pridemo do Gospodovega molka, kjer je Sin skupaj s svojim Očetom, moremo tudi v resnici začenjati razumevati globino teh besed. Jezusove besede so porojene v njegovem molku na gori, kakor pravi evangelij, v njegovem bivanju z Očetom. Iz tega molka občestva z Očetom, iz potopljenosti v Očeta, se rojevajo besede življenja. Ko pridemo do te točke, pridemo do resnične globine Besede in moremo biti njeni pristni razlagalci.

Božja beseda današnjega postnega delavnika je živo sporočilo za naš čas in za poslanstvo Teološke fakultete. Ali ne velja tudi za nas očitek preroka Danijela: »Grešili smo in krivično ravnali (…) odstopili smo od tvojih zapovedi in pravic.« Tudi Teološka fakulteta je izpostavljena vplivu sodobne poganske miselnosti in potrebuje jasne evangeljske kriterije, po katerih bo lahko ohranila svojo identiteto.

Ko se je Tomaž Akvinski soočil s sofistom Sigerjem iz Brabanta, ki je skušal položiti Kristusa pod Aristotelove noge, ga je to navdalo s takšno grozo in razočaranjem nad praznino tega nauka, da se je umaknil v svoj notranji svet. Lahko bi rekli s prerokom Danijelom, da je njegov obraz »oblila rdečica sramu« (Dan 9,7). Umolknil je. To je molk človeške nemoči. Molk pred veličino Boga, ker naše besede postanejo prešibke. V zadnjih mesecih življenja ni več pisal in ni več govoril. Njegovi prijatelji so ga spraševali: »Učitelj, zakaj ne govoriš več, zakaj ne pišeš?« Tomaž pa jim je odgovoril: »Ne morem več pisati. Videl sem stvari in v primeri z njimi je vse, kar sem napisal, kot slama.«

Ko je tik pred smrtjo, 7. marca 1274, prejel sveto popotnico, je z zadnjimi močmi izpovedal: »Sprejmem Te, Jezus, ti cena mojega odrešenja. Iz ljubezni do tebe sem študiral in delal; tebe sem oznanjal in učil.« Kako velika vzpodbuda za vse nas!

Ko je papež Benedikt XVI. nagovoril 15.000 študentov papeških univerz v Rimu ob začetku akademskega leta, 24. oktobra 2006, jim je med drugim položil na srce naslednje: »Poglabljanje v krščanske resnice in študij teologije ali kakega drugega verskega predmeta predpostavljajo vzgojo za tišino in kontemplacijo, ker moramo postati sposobni poslušati Božjo besedo s srcem. Naše besede morejo imeti kako vrednost in koristnost samo, če izhajajo iz tišine kontemplacije. Sicer zapadejo v inflacijo svetnih pogovorov, ki iščejo soglasje javnega mnenja. Kdor študira na cerkveni ustanovi, se mora zato odpirati za poslušnost/pokorščino in za resnico ter gojiti posebno askezo misli in besede, mišljenja in govorjenja. Takšna askeza je utemeljena v ljubeči domačnosti z Božjo besedo. Zato recimo Učeniku: 'Gospod, nauči nas moliti. Nauči nas tudi misliti, pisati in govoriti'. Kajti te stvari so med seboj tesno povezane«.

Na koncu se kot véliki kancler Teološke fakultete zahvaljujem za vaše delo in sodelovanje na Teološki fakulteti v Ljubljani in Mariboru in želim, da bi v duhu sv. Tomaža Akvinskega tudi z bolonjsko reformo našli učinkovito pot, vključeni v Univerzo, obenem pa v zvestobi Cerkvi.

Naj nauk in zgled sv. Tomaža Akvinskega usmerjata tudi današnje učitelje večne Resnice, Pravice in Dobrote. Amen.