Naslov je povzet iz govora Lojzeta Peterleta, prvega demokratično izvoljenega predsednika vlade v nacionalni zgodovini, pred postrojem slovenskih oboroženih sil v Kočevski reki 17. decembra 1990.

Avtor obravnava slovenske vojake v vojskah 20. stoletja, pri čemer je namenil poseben poudarek nastanku oboroženih sil demokratične in samostojne Slovenije ter vojni za obrambo njene suverenosti.

Zmaga v vojni za obrambo slovenske suverenosti pa predstavlja največjo vojaško zmago v slovenski nacionalni zgodovini.

Zakaj je prišlo do oblikovanja teritorialne obrambe

Tomaž Kladnik je v prvem delu orisal vojaško zgodovino na slovenskih tleh, od slovenske vojske, ki jo je oblikoval general Rudolf Maister in z njo zakoličil mejo na Štajerskem kot nacionalno mejo, do ustanovitve SHS oziroma kraljeve jugoslovanske vojske in pozneje Titove vojske, ki sta bili postavljeni podobno.

Agresija vojske Sovjetske zveze na Češkoslovaško avgusta 1968, zlasti kolaps češke vojske, so pokazali, da je za obrambo ozemlja treba poskrbeti še drugače. Na osnovi tega spoznanja so v Sloveniji ustanovili teritorialno obrambo, organizirano v manjše enote, ki so se usposabljale in oboroževale.

Vse to je pozneje, v osamosvojitveni vojni leta 1991, postalo eden ključnih elementov za obrambo Slovenije.

Poskus jugo jastrebov za zadušitev demokratizacije v Sloveniji

S Titovo smrtjo, gospodarskimi težavami SFRJ in političnimi turbulencami je TO postala nekakšen grešni kozel, sledila je sprememba in v vojaškem pogledu je TO postala del vojaških sil.

Režim v Beogradu je izvedel centralizacijo države in slovensko vodstvo skorajda ni imelo več nobene besede.

Ob demokratičnih spremembah v Sloveniji leta 1990 in odločitvi, da jih je treba izvesti legalno, torej preko volitev in takratne skupščine, je to veljalo tudi za oblikovanje lastne oborožene sile za novo državo, pri čemer so uporabili zakon o splošni ljudski obrambi.

Kot je znano, je v sodelovanju z JLA in projugoslovanskim vodstvom takratne Teritorialne obrambe maja 1990 prišlo do ukaza o razorožitvi TO.

S tem je prav takrat nastajajoča slovenska država ostala skoraj brez oboroženih sil.

Od Manevrske strukture narodne zaščite do Slovenske vojske

Z ustanovitvijo manevrske strukture narodne zaščite (MSNZ, ilegalno jo je vodil Anton Krkovič) je vodstvo nove države (Janez Janša, Igor Bavčar, Lojze Peterle) poskrbelo za preoblikovanje TO v slovensko vojsko.

Skrivoma in na prefinjen način so odvzeli svoje orožje iz skladišč JLA in oblikovali oborožene enote, ki jih takrat zaradi zakonodaje še niso mogli imenovati vojska.

Šele po spremembi zakonodaje v slovenskem parlamentu je prišlo do preimenovanja v Teritorialno obrambo, ki pa je bila postavljena na popolnoma drugačnih temeljih – tokrat je šlo za obrambo demokratičnega sistema.

Zmaga v vojni za Slovenijo in oblikovanje Slovenske vojske

So pa bili to napeti časi in marsikaj se je dogajalo. Ko je že vse dišalo po vojni, je prišlo do t. i. mirovne deklaracije, hkrati pa vojske ni bilo mogoče financirati.

Do spremembe proračuna, kar je omogočilo financiranje TO, je prišlo šele aprila 1991, zbor prvih nabornikov v novi TO pa je bil 15. maja, torej tik pred vojno.

A zaradi dobrih priprav in podcenjevanja s strani napadalcev (JLA) se je vojna potem končala z zmago.

Vse to je Tomaž Kladnik v knjigi podrobno opisal in prikazal.

Omenil je tudi vlogo milice in civilne družbe, ki sta sodelovali s TO (odklopi elektrike po vojašnicah, postavljanje barikad ipd.).

V vojni je veljalo načelo, da se uporabi čim manj grobe sile, vendar pa, da je treba odločno odgovoriti na provokacije – torej tudi s silo.

Avtor v knjigi tudi predstavi glavne akterje, po piramidnem sistemu, od državnih sekretarjev Janše in Bavčarja, preko organizatorjev Krkoviča (MSNZ) in Beznika (milice), do poveljnika TO Slaparja in poveljnikov posameznih pokrajin TO.

Poleg tega je opisal, kako se je Teritorialna obramba potem prelevila v Slovensko vojsko, sprva še z naborništvom, potem pa je postala to poklicna vojska, ki od leta 2004 deluje v severnoatlantskem zavezništvu in zavezništvu EU.

Spomini Svetozarja Gučka Uporni krti

Založba Nova obzorja je izdala knjigo s spomini Svetozarja Gučka Uporni krti.

Svetozar Guček (1919–2010) je bil risar, športni delavec, fotograf in publicist.

V Dvoru pri Žužemberku rojeni Svetozar Guček je drugi in tretji razred osnovne šole opravil v Zagrebu, srednjo šolo in ekonomsko akademijo pa pozneje v Ljubljani. Med drugo svetovno vojno je bil kot komunistični aktivist najprej interniran v taborišče Dachau, svobodo pa je kot taboriščnik dočakal v Litomeřicah na Češkem.

Predana smučanju, smučarskim skokom, publiciranju in fotografiranju

Po vojni se je v Ljubljani vključil v Smučarski klub Enotnost.

Ob različnih službah, ki jih je opravljal med svojo profesionalno kariero je bila pomembna njegova druga pot, predana smučanju, smučarskim skokom, publiciranju in fotografiranju.

Organiziral in vodil je tečaje za smučarske sodnike. Zanje je pisal skripte in kot član izpitne komisije vzgojil okoli 1.800 slovenskih smučarskih sodnikov.

Tudi sam je bil med letoma 1964 in 1974 mednarodni sodnik za smučarske skoke, član organizacijskega odbora Planica, učitelj smučanja, glavni predstavnik smučarskih sodnikov Jugoslavije pri Mednarodni smučarski zvezi, ukvarjal se je z zgodovino smučanja na Slovenskem in bil od konca osemdesetih let ocenjevalec smučarske opreme na nastopih smučanja po starem.

Bil je avtor in soavtor več knjig in člankov o zgodovini slovenskega smučanja. Pomembna je knjiga Slovenija, zibelka smučanja v srednji Evropi (1989).

Njegova velika ljubezen je bila fotografija

Svetozar Guček je bil od leta 1947 član Organizacijskega odbora Planice, kjer je sprva delal kot merilec daljav dolžin skokov in nato kot vodja računske pisarne.

Njegova velika ljubezen je bila fotografija. Razpon tematike je zelo pisan.

Pomembni del njegovega fonda so fotografije Ljubljane. Da bi fotografiral Ljubljano in Slovenijo, mu je Janez Spindler, nečak Angele Vode, iz Združenih držav Amerike poslal ameriške ANSCO barvne filme za diapozitive.

Tako je nastal opus Ljubljana, ki je ni več – zgradbe, ki so jih porušili. V tem primeru je bil Guček pomemben dokumentalist »gradbenega« dogajanja v Ljubljani v šestdesetih in sedemdesetih letih.

O zavezniškem bombardiranju Ljubljane

Po smrti Svetozarja Gučka je njegov sin Aleš Guček prepisal rokopis pričevanja očeta na čas, prebit v nemškem koncentracijskem taborišču Leitmeritz (danes Litoměřice na Češkem).

Spomini so zdaj izšli v knjigi Uporni krti. Med drugim piše o tem, kaj mu je pomenila žlica iz javorjevega lesa iz taborišču Dachau, kjer je prebil slabe tri tedne karantene in zakaj mora imeti žlica gladke robove.

Kakšen je bil »hlev za dvonožno žival« v delovnem taborišču Leitmeritz. Ker so proti koncu vojne nemško oborožitveno industrijo vse bolj ogrožale zavezniške zračne sile, so nacisti del proizvodnih zmogljivosti prestavili pod zemljo.

Zahodno od Leitmeritza so marca 1944 v nekdanjem kamnolomu apnenca začeli graditi podzemne tovarne s kodnim imenom Richard I. in Richard II.

Sin Aleš Guček je spomine opremil z nekaterimi podatki ter svojim zapisom pričevanja očeta in mame Božene o tiskarni na Kodeljevem, bombardiranju Mirja in Vrtače ter o spominu na nemška taborišča.

Avtor spominov Uporni krti Svetozar Guček.