31-letni suški trubadur je širši avditorij nase opozoril na festivalu MMS leta 2019, ko je s skladbo Irena zmagal po izboru občinstva, lani pa je s konkurenco opravil še na Festivalu slovenskega šansona z Dekletom iz zlatih sanj. Ustvarja tudi za otroke. Tako je leta 2020 luč sveta ugledala njegova pravljica v slikanici Svinjska štorija, vsak čas pa bo izdal tudi zgoščenko za otroke. Mladim predaja glasbeno znanje tudi kot učitelj na Glasbeni šoli Škofja Loka. Njegova rojstna vas Suha pri Škofji Loki je globoka vžgana v njegov DNK in mu je v nenehen navdih.

Ali vas okolje, od koder prihajate, definira kot ustvarjalca? Kaj lokalnega, suškega lahko prinesete s sabo na oder?

Umetniki smo posebna vrsta ljudi, ki ima tako kot nekateri avtomobili vgrajeno dodatno opremo. Z njo lahko prodremo zadaj za predmetni svet. Pa to seveda ne pomeni, da smo nadljudje, gre bolj za percepcijo okolja, ki nas obdaja. 

Umetniki smo posebna vrsta ljudi, ki ima tako kot nekateri avtomobili vgrajeno dodatno opremo. Z njo lahko prodremo zadaj za predmetni svet.

Preprost primer: večina vaščanov je mogočne suške lipe, ki so jih požagali pred časom, dojemala zgolj in samo kot stara nebogljena drevesa, nevarna za okolico in zato brez večje vrednosti. Sam sem na predvečer napovedane odstranitve tri ure sedel pred znamenjem, obdanim z lipami, in si predstavljal, kaj vse so videle v vseh teh letih, se na nek način poslavljal. Na dan, ko so prišli profesionalci z motorkami, pa sem šel na izlet, ker ne bi mogel gledati. Koliko vojakov, otrok, velikonočnih procesij, tatov, pevcev, ki so včasih menda peli pri znamenju, so videla in slišala ta drevesa. 

Enako je vselej, ko stopim v svoj bodoči dom, domačijo pr' Miklavž iz leta 1786. Stene pokajo od štorij. In vsega tega se kot avtor in lokalpatriot v mnogih letih nalezeš, postane del tebe, kot če rastlino namočiš v žganje. Ljudje premalo vemo o svoji zgodovini in svojem okolju.

Tomaž Hostnik je prepričan, da je 'ruralna scena' umetniško lahko celo precej močnejša kot neka vase zagledana urbana kultura. FOTO: Jana Jocif

Pa razkorak med ruralnim in urbanim? Kako se kot ruralec znajdete na urbanem ljubljanskem odru?

Zdaj ste me pa dobili. Od vselej sem bil hud sovražnik stereotipizacije slovenskega podeželja in ljubljanskega poziranja. Pogled na Slovenijo, kjer naj bi bila Ljubljana središče visoke kulture, vse zunaj nje pa a priori področje, kjer živimo nazadnjaki, ki hodimo na veselice, jemo govejo župo in poslušamo turbofolk, me je vedno spravil na obrate. Kakšna izkrivljena predstava! Ustvarjalci s podeželja smo že večkrat dokazali, da je lahko 'ruralna scena' umetniško celo precej močnejša kot neka vase zagledana urbana kultura. 

Pogled na Slovenijo, kjer naj bi bila Ljubljana središče visoke kulture, vse zunaj nje pa a priori področje, kjer živimo nazadnjaki, ki hodimo na veselice, jemo govejo župo in poslušamo turbofolk, me je vedno spravil na obrate.

Konec koncev pa smo vsi potomci kmetov, dolgo smo bili pod avstrijsko nadvlado, tam smo se tudi nalezli alpskega kiča. Najbolje doslej je mojo glasbo opisala sodelavka muzikologinja, ki je, ko sem ji med vožnjo v Žiri zavrtel skladbo Ljubim te, Slovenija rjava, rekla: »Joj, Hostnik, to je tako ogabno, kičasto, alpsko, najhuje od vsega pa je, da imam kurjo polt.« Bolje ne bi mogla opisati mojega umetniškega kreda.

Je šanson tisti glasbeni žanr, skozi katerega se najlažje izražate?

Ne. Šanson mi gre v resnici na živce. Sploh v kontekstu tega, kar si pri nas večina ljudi predstavlja pod tem izrazom. In ta predstava vključuje lažno vzvišenost, s katero se poslušalstvo težko poistoveti. Raje si rečem kantavtor. Po festivalu šansona sem upal, da ne bom povsod tretiran kot šansonjer, ker sovražim frankofilski šanson. Gre za ponavljanje enih in istih vzorcev in en kup meščanske kavarniške navlake. Sicer mi je všeč gledališka scena in to, da je pri skladbah, kjer je potrebno, občinstvo čisto tiho, toda moje sanje že od majhnega so bile, da bi ljudje pod odrom peli moje tekste. Uspeha ne vidim v tem, da napolniš vsako leto večjo dvorano, zame idealen koncert bo vedno v nabito polnem pubu, kjer komajda prideš do stranišča, kjer smrdi po pivu in švicu in smo s publiko na pol metra.

Zame idealen koncert bo vedno v nabito polnem pubu, kjer komajda prideš do stranišča, kjer smrdi po pivu in švicu in smo s publiko na pol metra.

Zadnje čase se ogromno ukvarjam s tem, kako priti do ušes, do ljudi, za katere vem, da bodo navdušeni nad mojo glasbo, ampak še niso slišali zame. To je tek na dolge proge, iti od vasi do vasi in povsod ljudi prepričati, da bodo rekli, da na tako dobrem špilu pa že dolgo niso bili, in bodo prihodnje leto prišli spet.

Pust ali post – kaj vas bolj nagovori?

Zakaj pa bi moral izbirati? Oboje mora biti. Post ima svoj čar in nesporen smisel. Nekje jemlješ in se zato drugje razbohoti. Pa nočem leporečiti, ker sem zanič kristjan. Držim se Matejevega evangelija, kjer piše, naj se post izvaja skrivaj, sicer ni vreden nič, zato tudi nerad govorim o izkušnjah z njim. Kar zadeva pust, pa res ne maram interpretacij, da je poganska stvar ali da se ga tlači v isti koš kot noč čarovnic in druge ameriške bedarije. Briga me. Rad se našemim, še takrat, ko ni pust. Zdi se mi fantastična etnološka tradicija, ki jo je treba ohranjati. Če to ugasne, kaj bo potem še razlika med tabo in nekim Šiptarjem, Nemcem, Mehičanom ali Kitajcem? Kaj tebe dela Slovenca? Šranga, parkeljni, koledniki … To je zares veliko bogastvo!

Vsakič, ko človek zavozi, je čas, da se vpraša, kako in kam naprej, in običajno takim krizam sledijo obdobja razcveta. Jaz se prihodnosti zato ne bojim.

Postiti pa bi se bilo treba večkrat. Post te odpre za drugačne, nezemeljske sadove. Človek rabi pust in post; rabi to, da ve, kdo je; rabi tradicijo; na drugi strani pa še veliko bolj potrebuje duhovno hrano, brez tega se v svetu kaj kmalu povsem izgubi. Krščanstvo se mi še nikdar ni zdelo tako moderno in aktualno kot danes. Verjetno bi se lahko strinjali z mano, da smo kot svet v marsičem povsem zavozili? Toda vsakič, ko človek zavozi, je čas, da se vpraša, kako in kam naprej, in običajno takim krizam sledijo obdobja razcveta. Jaz se prihodnosti zato ne bojim.

Celoten intervju si lahko preberete v reviji Praznična, pomlad 2024. 
Ob 10-letnici revije vam je v marcu 2024 na voljo brezplačen izvod! 
Sledite Praznični tudi na Facebooku in Instagramu.