Čas prebujenja se bere kot slika izseka nekega časa, kjer se pred bralcem razprostirajo fascinantni prizori zgodbe o umetnosti. Tomaž Brejc si je ob pisanju zastavil številna vprašanja in postavil zanimive teze, pri čemer je črpal iz mnogovrstnih virov, da bi bralcem kar se da živo predstavil sodobno umetnostno zgodovino. Knjiga na zelo luciden in večplasten način združuje avtorjev osebni, likovni in simbolni pogled na slovensko umetnost.

Knjigo bogati več kot 350 domačih in tujih reprodukcij

Pisanje Tomaža Brejca pa ni le faktografsko, temveč umetnine – knjigo bogati več kot 350 domačih in tujih reprodukcij – doživlja kot ustvarjalni gledalec in jih skozi množico kontekstov oživlja v njihovem času in prostoru. Tomaž Brejc nam s prvo knjigo sintetičnega pregleda slovenske umetnosti v dramatičnem času med letom 1880 in koncem prve svetovne vojne pripoveduje zgodbo o estetski izkušnji predmodernizma. V tem času so se slovenski umetniki (Jurij Šubic, Ivana Kobilca, Anton Ažbe, Ivan Grohar, Rihard Jakopič idr.) uveljavili na velikih razstavah v Parizu, Münchnu in na Dunaju, hkrati pa modernizirali religiozno umetnost in kiparstvo povzdignili na profesionalno akademsko raven (Gangl, Zajec, Berneker). Oblikovalo se je družbenokritično boemstvo, ki se je po prelomu stoletja usmerilo od impresije k izrazu: barvni motiv je nadomestil realistični predmet, slika pa se je prelevila v atmosfero komplementarnih kontrastov.

V evropski in slovenski umetnosti nadvse zanimivo obdobje

Kot je v recenziji zapisala dr. Marjeta Ciglenečki (Oddelek za umetnostno zgodovino Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru) v podnaslovu knjige navedeni letnici 1880–1918 zamejujeta v evropski in slovenski umetnosti nadvse zanimivo obdobje, ki je bilo povsod po Evropi ter tudi pri nas že deležno dokaj skrbnih in pronicljivih raziskav. Gre za čas, ko se je v umetnosti zastavljala moderna, kar pa je, kakor ugotavljajo najboljši raziskovalci (tudi avtor te knjige), nujno potrebno povezati tudi z velikimi spremembami v takratnem življenju: s hitro rastočo industrializacijo, splošnim tehničnim napredkom, novimi mediji (fotografija, film) in ne nazadnje s potrebo, da realistično odslikavo videnega zamenjajo nove, drugačne, v avtonomnost likovnih elementov usmerjene rešitve.

Jurij Šubic, portret Ivana Tavčarja. VIR: Wikimedia

Tudi na območju Slovenije je nastalo veliko umetniško močnega

Slovenski prostor, kjer se je tako občudovani impresionizem uveljavil šele v prvih letih 20. stoletja, je v evropskem merilu predstavljal obrobje in ni bil v koraku z vodilnimi umetnostnimi središči, pa vendar je tudi na območju Slovenije nastalo veliko zanimivega in umetniško močnega. Pri tem so bili odločilnega pomena izobraženost umetnikov, njihove (večinoma skromne) možnosti, da spremljajo vodilne evropske usmeritve, kakor seveda tudi njihov lasten, oseben umetniški potencial. Tudi razprave slovenskih umetnostnih zgodovinarjev so se že doslej posvečale vprašanju recepcije umetniških del, v predloženem besedilu pa je temu za razumevanje umetnosti pomembnemu poglavju posvečena še posebna pozornost, ki privlači z zmožnostjo pisca, da se radoživo vživi v čas, ki ga obravnava.

Brejc je impresioniste postavil v širok evropski kontekst

Dr. Marjeta Ciglenečki je dodala, da avtorja predloženega besedila visoko cenimo zaradi njegovih študij o slovenski umetnosti konca 19. in začetka 20. stoletja. Velika tema so impresionisti, ki jih je postavil v širok evropski kontekst, jih uspel demitologizirati in hkrati stvarno ovrednotiti njihove opuse. V knjigi je v razpravo enakovredno pritegnil slikarstvo in kiparstvo, kontekst, v katerem obravnava čas, zamejen med osemdeseta leta 19. stoletja in letom 1919, ko je razpadla monarhija ter smo Slovenci zaživeli v novi državi in v novih razmerah, pa je pred bralca razgrnil še bolj na široko kot v svojih predhodnih študijah. Kot vedno doslej je vzpostavil primerjave s sočasnim dogajanjem drugod po Evropi, a njegovo zanimanje so vznemirili tudi drugi dogodki evropskega in domačega vsakdanjika. Omenila je zgolj njegovo predstavitev ljubljanskega meščanskega vsakdana ob koncu 19. stoletja.

Matej Sternen, Škofja Loka (Kozolci), okrog leta 1907. VIR: Narodna galerija

Odlika knjige so nova vrednotenja opusov

Po mnenju dr. Ciglenečijeve so velika odlika knjige nova vrednotenja opusov, ki so nastajali v omenjenem obdobju. Avtor je iz različnih dokumentov razbral marsikatero ozadje njihovega nastanka, kar lahko prispeva k razumevanju in ocenjevanju posamičnih del. Radoživo se vživlja v čas, ki ga obravnava, pronicljivo analizira recepcijo najbolj izpostavljenih umetnin in pogumno primerja uspešna dela slovenskih umetnikov z največjimi dosežki sočasnega evropskega slikarstva in kiparstva.

Tako so se mu številna doslej skorajda spregledana dela predstavila v novi kakovosti. Morda je ena posebej pomembnih ugotovitev povezana s filmom in fotografijo. Tudi na slovensko umetnost so gibljive slike vplivale bolj, kot smo si doslej predstavljali, poleg tega pa je Bertholdova fotografija, sicer vedno visoko cenjena, ob najnovejši pronicljivi primerjavi s slikami še pridobila na vrednosti.

Ivan Grohar, Pred poroko, 1897. VIR: Wikimedia

S to knjigo smo dobili sodobno umetnostno zgodovinsko obdelavo

Dr. Petja Grafenauer (Katedra za teorijo, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani) je v recenziji izpostavila, da je Tomaž Brejc bržkone največji umetnostni zgodovinar druge polovice 20. stoletja na Slovenskem. »Večino delovnega življenja z domicilom na UL ALUO je redno sledil razvoju umetnosti, o njej pisal v knjigah pa v neštetih katalogih, recenzijah in drugih gradivih. Tokrat, morda sproščen delovnih obvez, zaslužni profesor v pokoju izdaja novo delo, ki je tako živo, da ga je treba prijeti v roke, pa čeprav govori zgodbo, ki smo jo slišali že večkrat, zgodbo umetnosti na Slovenskem na prelomu iz 19. v 20. stoletje.«

Z novo knjigo nas avtor postavi in medias res. Knjiga je celovita v nazornem orisu prestopa umetnosti v modernizem. Z njo smo dobili sodobno umetnostno zgodovinsko obdelavo, v kateri umetniki niso več ločeni na Slovence in tujce in ki presega predalčkanje slogovnih karakterizacij. Beremo evropsko umetnostno zgodovino nekega obdobja.

Fran Krašovec, Breze na Ljubljanskem barju, 1955–1965. VIR: Kamra

Knjiga Tomaža Brejca zastavlja številne zanimive teze

Za dr. Petjo Grafenauer se knjiga bere kot rokokojsko skakljanje od enega do drugega bralcu fascinantnega prizora zgodbe o umetnosti. »Avtor natančno in od blizu gleda in bere ter z dokumentacijo podkrepi teze o delih Janeza in Jurija Šubica, Ivane Kobilce, Ferda Vesela, Save, Vesne in drugih takrat delujočih likovnikov.

Nova knjiga Tomaža Brejca zastavlja številne zanimive teze, umetnost izseka časa opazuje lucidno in predvsem večplastno. Odvržena je večina ideologij, ki so omejevale zapise o umetnosti preloma preteklega stoletja doslej. Gre za sodobno umetnostno zgodovino, ki črpa iz številnih virov in se ne odloča le za zgodbo, formo ali kontekst. Brez zadržkov upošteva vire in materiale, da nam kar v največji celovitosti živo predstavi obravnavano snov.«

Tomaž Brejc je odličen poznavalec moderne in sodobne umetnosti

Tomaž Brejc (1946) je eden najvidnejših slovenskih umetnostnih zgodovinarjev, odličen poznavalec moderne in sodobne umetnosti, avtor številnih monografij in univerzitetni predavatelj. Izobraževal se je v Ljubljani, na Dunaju, v Benetkah, Münchnu, Parizu in Los Angelesu. Poleg poglobljenega znanstvenega dela se je posvečal likovni kritiki, pripravi razstav in pisanju katalogov. Močno je vplival tudi na teoretsko misel o modernistični in postmodernistični umetnosti. Med drugimi je leta 2009 prejel nagrado Izidorja Cankarja za raziskovalno delo v umetnostni zgodovini. Širok razgled nad teorijo in prakso sodobne umetnosti povezuje z mednarodnim kontekstom.