Slovenska matica je v nizu knjig o zgodovini in umetnosti naših mest izdala blejsko in tolminsko knjigo.

Tolminska knjiga

Tolminska knjiga, podobno kot druge podobne dosedanje »lokalne« knjige, prinaša besedila, katerih ustvarjalci iz tega okolja izvirajo in ga opisujejo, v nekaterih primerih tudi soustvarjajo njegovo literarno oziroma kulturno identiteto, ali pa ga jemljejo kot motivno izhodišče za literarno ustvarjanje oziroma se je znašlo med njihovimi impresijami, vtisi, občasnimi ustvarjalnimi obdobji, ki so jih preživeli tod. Prostorsko se bolj ali manj ujema z opredelitvijo Tolminskega pri zgodovinarju Simonu Rutarju. Zvrstno se ne omejuje strogo na leposlovna besedila, ampak vključuje tudi spominske, publicistične, zgodovinopisne in morda še katere elemente, objavljene v knjigah, v manjši meri tudi v časnikih in revijah, zlasti v 19. stoletju, ko je Tolminska prednjačila v čitalništvu in narodnobudniškem organiziranju.

Knjigo uvede besedilo Vasje Klavore Koraki skozi meglo (soška fronta med prvo svetovno vojno). Prvi del zajame obdobje srednjega veka, ki so ga zaznamovali boji med goriškimi grofi in oglejskimi patriarhi, pa do tolminskega punta, ki je dal pomemben pečat Tolminu. Zanimivo je obdobje 19. stoletja, čas nacionalnega prebujenja, največje poglavje za tolminskim puntom pa je obdobje prve svetovne vojne. Vrhunec je tolminska književnost doživela po drugi svetovni vojni, v današnjem času pa se avtorji bolj kot zgodovini posvečajo naravi. Spremni besedi sta napisala urednik knjige Zdravko Duša in Silvester Gaberšček.

Blejska knjiga

Čeprav Bled ni mesto v strogem pomenu besede, je njegova zgodovina tako razgibana in zanimiva, da so se odločili v serijo knjig o slovenskih mestih uvrstiti tudi ta, ne samo turistično znamenit kraj. Na Bled je navezanih vrsta literarnih del proze in poezije, posebej bogato pa je spominsko gradivo pričevalcev iz različnih obdobij. Od ljudskega pesništva preko romantike in moderne, pričevanj iz habsburških časov in prve svetovne vojne, obdobja med obema vojnama, ko je bil Bled v poletnih mesecih, ko se je tja preselil dvor Karađorđevićev tako rekoč glavno mesto tedanje države, nemška okupacija in odpor v drugi vojn in povojni čas – kraj je ves čas svojega obstoja puščal za seboj zanimiva literarna in zgodovinska pričevanja.


Kamniška knjiga

Besedila (pesmi, zgodbe in pričevanja) v Kamniški knjigi je izbral in uredil Vlado Motnikar. Na začetku se srečamo z legendami (Učas je blo u Kamenk jezero), sledijo različni zapisi, pesmi in literarne obdelave o zgodovini, osebnostih in dogodkih z območja Kamnika, od Janeza Trdine, Antona Kaspreta, Valvasorja, Paglovca, Glavarja, Ivana Preglja, Jurija Japlja, Franca von Hohenwarta, Josipa Ogrinca do Rudolfa Badjure, Petra Nagliča, Borisa Režka, Antona Stražarja, Ivana Sivca, Franceta Steleta, Franceta Pibernika, Milčka Komelja in drugih. Urednik je v knjigo uvrstil precej več literarnih zapisov, kot pa stvarnih zgodovinskih, potopisnih ali spominskih besedil. Kamnik je prvi sistematično opisal Valvasor.

Več kot poldrugo stoletje kasneje mu je sledil Henrik Costa, v slovenščini pa je o Kamniku prvi pisal Josip Ogrinec, ko je v Letopisu Slovenske matice leta 1870 objavil prispevek Kamnik: zgodovinsko-mestopisen obraz. Za utemeljitelja kamniške faktografske zgodovine v slovenščini velja Janez Parapat, ki je o Kamniku pisal leta 1876. Leta 1885 je Kamnik v knjigi Kranjska mesta predstavil še Leopold Hrovat, prvo celostno monografijo Kamnika pa je leta 1894 izdal Ljudevit Stiasny. Leta 1929 je umetnostni zgodovinar France Stele izdal knjigo Politični okraj Kamnik, prvo po sodobnih metodah zasnovano topografijo umetnostnih spomenikov.

Sociologija literature

Sociologija slovenske literature je novo teoretsko delo akademika dr. Janka Kosa. V knjigi se je še enkrat več vprašal o naravi slovenske književnosti. Profesor Kos je namreč intelektualec, ki ga ob posameznostih vselej zanima širša celota, naša usoda v svetu in času. Literarno sociologijo razume kot posebno znanstveno disciplino na meji med sociologijo in literarno vedo. Literarna sociologija, ki raziskuje slovensko literaturo na avtorski ravni, ima za takšno analizo, ki povezuje obe področji, na razpolago dovolj podatkov, ki omogočajo zanesljivo razlago pomena književnosti v vsakokratnem zgodovinskem družbenem kontekstu. Janko Kos na ta način interpretira slovensko literaturo v širokem zgodovinskem loku družbenih okoliščin in ideologij. Ideologije so močneje udeležene v obdobjih, ki so socialno in politično izrazito konfliktna.

Obstajajo pa seveda tudi avtorji in dela, ki se izmikajo tovrstnim opredelitvam, so ideološko večznačni ali povsem neopredeljivi. Literarno zgodovino, ki je zbirala dejstva o avtorjih, ne da bi jih sistematično uvrstila v višje pojmovne sklope, je zdaj dr. Kos dopolnil s sociološko analizo njihovega socialnozgodovinskega pomena. Gre za izjemno delo odličnega poznavalca slovenske in evropske literature ter družbenih okoliščinah, v katerih je nastajala.

Nesmrtnost in neumrljivost

Knjiga dr. Tineta Hribarja Nesmrtnost in neumrljivost (izdala jo je založba Slovenska matica) vsebuje prikaz, analizo in interpretacijo človekove želje po neumrljivosti oziroma nesmrtnosti od svetovnih religij prek filozofije do prizadevanj na področju znanosti. Kot razlaga avtor v knjigi, so ljudje od Gilgameša do sv. Pavla oziroma prvih kristjanov verjeli v neumrljivost, v večno življenje brez prehoda skozi smrt.

Nesmrtnost pa pomeni posmrtno življenje, Življenje onkraj smrti. Neumrljivost in nesmrtnost torej nista eno in isto. Tako se sodobni znanstveniki prizadevajo predvsem za neumrljivost, za podaljšanje življenja samega, s skrajnim dometom v neskončnosti. »Edina nesmrtnost, ki obstaja, je nesmrtnost smrti. Človek je smrtno, končno bitje. Zato je smrt način njegove biti. Brez smrti ni človeka: če bi bila možna smrt smrti, bi s smrtjo umrl tudi človek,« pojasnjuje.

Knjiga prinaša prvi del istoimenskega besedila in je podnaslovljena Od šamanov do kristjanov. Knjigo uvede poglavje Šamanska prazgodovina nesmrtnosti. Avtor je obdelal egiptovsko zgodovino nesmrtnosti, Gilgameševo željo po neumrljivosti in analiziral antično pojmovanje nesmrtnosti.

V sklepnem delu se je posvetil krščanskim oblikam nesmrtnosti, ki bodo sicer osrednji del drugega dela trilogije. Začne z razpravo o protokrščanskem vstajenju v Drugi knjigi Makabejcev. S citiranjem iz nje je postavi tudi tezo, da je bilo trpljenje že tu pogoj odrešitve. Zadnji del knjige je posvečen obravnavanju nesmrtnosti v Novi zavezi.

Prvi kristjani so do leta 50 verjeli v neumrljivost, ki nima nič opraviti s posmrtnim življenjem, marveč je neprenehno nadaljevanje živetega, telesnega življenja. Druga knjiga bo obravnavala spreminjanje razumevanja nesmrtnosti in neumrljivosti skozi zgodovino krščanske religije, tretja pa bo prikazala sedanje stanje tega razumevanja, se pravi v sodobni teologiji, filozofiji in znanosti.

Zgodovina starega Egipta

Slovenska matica je izdala prvi del knjige Zgodovina starega Egipta. Od prvih kmetovalcev do velike piramide. V njej John Romer predstavlja zgodovino starega Egipta od njegovih začetkov do vzpostavitve faraonske države v vsej njeni razsežnosti.

Ta zgodovina je, v največji meri zahvaljujoč raziskovanjem v zadnjih dveh desetletjih, osnovana na množici arheoloških podatkov, zbranih po Srednjem vzhodu, in je zelo podrobna pripoved, ki pred samo 20 leti ne bi bila mogoča.

Na koncu je tisočletja razvijajoča se kultura Egipta ustvarila kralja, deželo in vlado, osnovano na desetini, daritvah in kamniti arhitekturi, državo, ki je temeljila na sistemu oskrbe tako živih kot mrtvih.

Zgodovina Kitajske

Mitja Saje je profesor na oddelku za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti. Izdal je več knjig o Kitajski. Zdaj je izdal še knjigo Zgodovina Kitajske, ki ni le suhoparen pregled zgodovinskih dejstev, temveč je njena vrednost v tem, da nam na razumljiv in zanimiv način približa tudi širše kulturne, politične, družbene in gospodarske razmere v različnih obdobjih kitajske preteklosti.

Avtor je odličen poznavalec kitajskega jezika in kulture, zato je knjiga poglobljen in široko zasnovan oris značilnosti kitajskega zgodovinskega razvoja. Pripoved začenja v pradavnini in vodi od pekinškega pračloveka vse do današnjih dni. Avtor je širše družbene in gospodarske razmere podrobneje opisal zlasti za obdobje dinastije Ming od konca 14. do sredine 17. stoletja, ko je tradicionalna kitajska družba dosegla razvojni višek.

Kitajska je površinsko velika dežela, zato so se na njenem prostranem svetu skozi zgodovino odvijali mnogi dogodki, veliki spopadi za ozemlja in hegemonijo, mnogi krvavi obračuni med tekmeci, veliki premiki prebivalstva in veliki gradbeni podvigi. V knjigi beremo o številnih zarotah pri prevzemih oblasti, o cesarjih, ki so živeli v svojem posebnem svetu, o njihovih padcih ter o diktaturah in načinih obvladovanj tako velikih dežel, kot je Kitajska.

Roman Borislava Pekića 1999

Slovenska matica je izdala prevod romana 1999, ki ga je napisal Borislav Pekić (1930–1992), eden najpomembnejših srbskih pisateljev 20. stoletja. Roman je sestavljen iz petih delov in vsak del opisuje nastanek in propad enega človeštva oz. sveta. V vseh svetovih nastopa junak po imenu Arno, enkrat kot človek drugič kot robot, pri čemer so vloge robotov in ljudi med seboj močno prepletene. V zadnjem delu romana se robot Arno, ki so ga programirali, da povzroči konec sveta 6. julija 1999, odloči, da tega ne bo storil. S tem dobi njegov mehanizem svobodno voljo in dušo. Delo govori o našem človeštvu, ki bi se moralo posvetiti bolj duhovnemu kot materialnemu razvoju.

France Bernik

V knjigi Od književnosti do likovne umetnosti in glasbe so objavljena besedila akademika Franceta Bernika, ki jih je prebral ali objavil ob različnih priložnostih. Piše o Slovenski matici, prvem slovenskem taboru v Ljutomeru, vlogi književnosti pri nacionalni istovetnosti, Trubarju in identiteti Slovencev, duhovni razsežnosti Črtomirja iz Prešernovega Krsta, Prešernu kot vidcu slovenske prihodnosti, Gregorčičevi poeziji, religiozni poeziji, Cankarju in evropski moderni, Cankarju in krščanstvu, poeziji Stanka Majcna in Boža Voduška, Kocbekovi pripovedni liriki, negativnem junaku v Kosmačevi Baladi o trobenti in oblaku, zamejski in izseljenski književnosti, Ivanu Preglu, Francetu Kidriču, Francetu Koblarju, Antonu Slodnjaku, Marji Boršnik, Franu Petrčtu, Izidorju Cankarju, Antonu Trstenjaku, Rajku Ložarju, Niku Kuretu, Rudolfu Trofeniku, Radu L. Lenčku in Jožetu Velikonji, Pavletu Merkůju, Janezu Berniku ter o glasbi. Prispevki so vsebinsko zelo bogati in vsakemu bralcu zelo razumljivi, saj po obojem France Bernik slovi.

Stoletje pred prvo svetovno vojno

V knjigi Stoletje pred prvo svetovno vojno – res čas miru? Ivan Vogrič izpodbija v zgodovinopisju razširjeno mnenje, da je bilo stoletje od dunajskega kongresa (1815) do izbruha prve svetovne vojne (1914) na Slovenskem čas brez vojaških pretresov večjih razsežnosti. Res tedaj na njem skoraj ni bilo vojaških operacij, je pa bilo posredno prizadeto, saj so slovenski vojaki sodelovali v vojnah zunaj etničnega ozemlja, vključno z vojaškimi operacijami na Balkanu, ki so vplivale na iztek t. i. dolgega 19. stoletja. Avtor opisuje obdobje od dunajskega kongresa do pomladi narodov, krimsko vojno, vojne za neodvisnost Italije, mehiško ekspedicijo, spopade v Bosni in balkanski vojni in dezerterstvo. Piše tudi o pojavu, ko je več vojakov umrlo zaradi bolezni, kot pa na bojišču, število civilistov, umrlih zaradi »kolateralne« škode, pa je večkrat presegalo število žrtev med vojaki, tudi v času miru.

Prenašati bit sveta

Rok Svetlič je izredni profesor na Fakulteti za humanistične študije v Kopru, kjer predava predmete Filozofija zgodovine, Človekove pravice, Zgodovina kulturnih formacij in Filozofija prava ter višji znanstveni sodelavec pri Znanstveno-raziskovalnem središču Koper. V knjig Prenašati bit sveta odpira problematiko filozofije prava na ravni odnosa mišljenja in biti. Avtor pravi, da je naš svet – pa naj ga imenujemo postmoderni ali kako drugače – prostorsko in časovno umeščen. V veliki meri izrašča iz razsve­tljenskega izročila, ki pa je utemeljeno na radikalnem prelomu s svetom tukaj in zdaj.

»Aklamacija po svobodi, enakosti in bratstvu ni izhajala iz tradicije, nasprotno, zahtevala je revolucionarni prelom s tradicijo. Ta pola opisujeta razkol, ki zavezuje mišljenje danes: na eni strani nas nagovarja zakonodaja čistega praktičnega uma, naše neodtujljivo prepričanje o prav in narobe. Na drugi srečujemo zatečene podobe duha, svet v času in prostoru: omiko, običaje, ustanove, pravila. Mišljenje lahko izpolni svojo tradicionalno nalogo, to je zagotavljanje orientacije človeka v celoti bivajočega, če vzdrži v tej vmesnosti. Obvarovati se mora tako dogmatike tradicionalizma, kot abstraktnega kritiziranja. Za to pa mora biti zmožno prenašati bit sveta.«

Slovenska matica

Slovenska matica je ustanova s 150 letno tradicijo nepretrganega kulturnega in znanstvenega dela. V zborniku Slovenska matica – 150 let dela za slovenko kulturo so objavljeni prispevki razprav s simpozija in bibliografija Slovenske matice (SM) od leta 2004 do 2014. Milček Komelj piše o narodotvornem pomenu Slovenske matice nekoč in danes, Aleš Gabrič je prikazal zgodovino SM v času »politične netolerantnosti«, od leta 1941 do 1988, Stane Granda o koreninah oz. pobudah za ustanovitev SM, France Bernik objavlja spomin na SM po drugi svetovni vojni, Primož Simoniti pa je opisal delovanje SM od leta 1988 do 1994.

Tadej Bajd piše o tehniki pri SM, Boštjan Anko o SM in naravoslovju, Franc Lovrenčak o SM in geografiji, Janez Kranjc o vlogi SM pri razvoju slovenske pravne znanosti, Edvard Kovač o SM kot matici slovenske besede, Kajetan Gantar o antiki in antičnih prevodih pri SM, Tine Hribar o SM in njeni Filozofski knjižnici, Marija Stanonik o zaslugah SM za slovensko slovstveno folkloristiko in etnologijo, Janez Stergar o gospodarskem poslovanju SM, Ignacij Voje o pomenu nadzornega odbora pri upravljanju SM, Drago Jančar o SM in 150 let dela za kulturo, Katja Kleindienst je podala pregled dogodkov pri SM v letih od 2003 do 2014, Nataša Stergar je napisala bibliografijo SM od leta 2003 do 2014 in imensko kazalo k bibliografiji.

Saša Vuga

Po Kobariškem zrcalu, Britvi in Borodinu je pisatelj Saša Vuga napisal četrti »triptih« z naslovom Sveti Anton Prašičkar. Vse štiri knjige so napisane v obliki »triptiha«, to je treh zgodb. Dogajanje treh zgodb v Svetem Antonu Prašičkarju je postavljeno v sodobnost, v pisateljevo rodno Posočje. Vuga pravi, da je v prvem delu z naslovom Domobranec, 2015 hotel »preštudirati to bolestno točko slovenske zgodovine«. Za model je uporabil nečaka Ivana Preglja z Mosta na Soči Mirka Preglja. Bil je sirota, starša sta mu umrla, leta 1944 je pristal v domobranski Tolminski četi, ki so jo na koncu vojne partizani uničili (vojake umorili).

Vuga je Preglja »ohranil« pri življenju, kar je značilno za romaneskne ponaredke realnega življenja. Vuga pravi, da v njegovem pisanju ni ideologije. Morda. Je pa pristranskost in ponarejanje, tako značilno zanj, prekrito za bogastvom besedja. Vuga se sicer hvali, da si pri pisanju romanov lahko privošči vso »svobodo« izmišljij. Pa saj bo za prihodnost ostala analiza te njegove delavnice.