Tik pred (pred)premiero tretjega dela Hobita s podnaslovom Bitka petih vojska smo se pogovarjali z asistentom pri Katedri za Sveto pismo in judovstvo na Teološki fakulteti v Ljubljani, Samom Skralovnikom, piscem spremne besede v slovenskem prevodu knjige Hobit, v kateri Devin Brown opisuje krščansko sporočilo pustolovščine.

Glede na spremenjen naslov zadnje trilogije, prvotni je bil Tja in spet nazaj, in glede na videne napovednike Skralovnik meni, da bomo videli epske spopade med škrati, vilinci, orki ... »To bodo veličastni prizori vredni Tolkiena. In sicer v tem smislu, da nas bodo gotovo očarali, prevzeli, ganili ... ne pozabimo, da je to bil to osnovni motiv Tolkienovega pisanja sage o Prstanu.« Pomembnejšo vlogo pa bo imel najmanjši – Bilbo Bogataj. »To je seveda paradoksno in neobičajno za našo percepcijo. Bilbo ni modrec, ne vojščak, ni posebej izobražen, niti ne kaže kakšnih drugačnih obetov za primernost vloge. Povrh vsega je Bilbo zaprisežen 'zapečkar', ki bi se, če bi se le lahko, za ceno dobre večerje in polne pipe tobaka, odpovedal celotnemu potovanju, vojnemu izplenu ... Zdi se, kot bi se sredi vsega znašel po nečednem naključju.« A Skralovnik opozarja, da naključij pri J.R.R. Tolkienu ni. V knjižni predlogi je Gandalfu položil v usta besede, ki to jasno dokazujejo. Bilbu namreč na koncu potovanja reče: »Saj ne misliš resno, kaj, da si bredel skozi vse pustolovščine in odnašal celo kožo samo zato, ker se ti je obračalo kolo sreče in samo zavoljo tebe?« Ali so to uporabili tudi v filmski različici, pa bodo zvesti oboževalci lahko videli že minuto čez polnoč.

Bilbo bo torej skočil v ospredje, s čimer je Tolkien postavil v ospredje malega človeka, namesto nedosegljive vsemogočnosti Gandalfa ali koga drugega. »Znova bo majhen človek (njegovo usmiljenje) tisti, ki bo vznemirjal posvete velikih in – v resnici – krojil usodo drugih,« pojasnjuje Skralovnik, ki v tej odločitvi vidi neposredno povezavo z resničnim svetom. »To smo mi, vsakdanji ljudje v svojih življenjih. V resnici izid bitke petih vojska, kakor ne velike bitke na poljanah Pelennor v Gospodarju prstanov, ne odloči fizična moč, temveč 'majhne' odločitve (in žrtve) čisto preprostega hobita.« Medtem ko je v filmu bitka osrednji del filma, ji pisatelj posveti le nekaj strani, nato pa se Bilbo »onesvesti in pride k sebi šele po bitki, kjer Tolkien nadaljuje svojo zgodbo. Naključje?! Upam, da bo ta vidik, tj. vloga malega človeka, izpostavljen,« je povedal Skralovnik in potegnil vzporednico iz Markovega evangelija: »Toda mnogi prvi bodo zadnji in zadnji prvi.« Ganljiva zgodba je lahko priložnost za milost, trdi Skralovnik, »ne le zaradi Tolkienovega genija ali nemara pisateljevega pristopa, ki ponekod spominja na Marka in njegovo narativno katehezo, temveč zaradi vere in vrednot, ki so metafizične resničnosti, tj. resnične, čeprav izražene v mitološkem ali pravljičnem ozadju.,«

Samo Skralovnik je vlogo Bilba razčlenil v seminarski nalogi na doktorskem študiju. Lik je povezal s svetopisemskim preroškim klicem in našel neverjetno veliko vzporednic. »Vse temeljne značilnosti, ki so prisotne pri preroškem klicu tipa Gidón-Mojzes-Jeremija, namreč najdejo svoje mesto tudi v Bilbovi pripovedi (soočenje z Bogom oz. Gospodovim angelom, uvodni nagovor, poslanstvo, ugovor(i), besede, ki preroku vlijejo poguma ter znamenje),« je sklenil v nalogi.

Veliko popularnost Hobita in seveda tudi Gospodarja prstanov sta po Skralovnikovem mnenju prinesla Tolkienova izredna pisateljska sposobnost, da pritegne in očara bralca, ter izreden opus pisanja, ki pa ima posebno globino. »Tolkien je za vsa ljudstva ustvaril svojo lastno zgodovino, pisave, jezike ... Trenutno zelo slavni G. R. R. Martin, avtor še bolj slavne serije Igra prestolov, je zapisal: 'Saj veste, kako pravijo, da se tri četrtine ledene gore skriva pod površjem? Vidimo torej delček nad površino, pod katero se skriva gmota ledu – to je Tolkien. Imate zgodbo, če pa nato preberete še vse dodatke in zgodovino Srednjega sveta, naletite pod površino na ogromno ledeno goro. Pri meni in večini drugih fantazijskih avtorjev pa imate majhen kos ledu, ki pluje na splavu (smeh). Poskušamo vas sicer prepričati, da se pod površjem skriva ogromna ledena gora, v resnici pa tam ni ničesar.'«

Kljub temu pa nam ni treba spoznati celotne »ledene gore«, da razumemo Tolkienovo zgodbo, meni Skralovnik, »saj Tolkien nagovarja neobremenjene bralce, ki jim pred branjem oz. gledanjem Hobita ni treba biti seznanjen s celotno in zapleteno zgodovino, jeziki ... Tolkien namreč govori v univerzalni govorici, ki jo lahko vsakdo razume .... in ponese v srce, kjer jo hrani in premišljuje. Dejansko bi lahko govorili o narativni katehezi Tolkiena.«

Krščansko sporočilo je pri Tolkienu namenoma potisnjeno v ozadje, razlaga Skralovnik, zato filmu ne smemo dati oznake krščanski. »Tolkien je zelo prefinjeno zastavil celotno delo v smislu moralne krščanske uporabnosti – Hobit ponuja v mnogih ozirih, seveda zapakirano v svet pravljičnih bitij, krščanski pogled na svet.« Torej je prav, da je film "holivudski spektakel", saj ga tako sprejema krščanski pogled na svet več ljudi, tudi tisti, ki ga sicer ne bi, jih v Hobitu in Gospodarju prstanov prav nič ne moti. »To je lahko priložnost za milost, ko smo ganjeni ali prevzeti od zgodbe, dovzetni za vrednote (vero) sicer preoblečene v pravljično podobo.«

Prav fantazijska literatura je bila po Tolkienovem mnenju najčistejša oblika besedne umetnosti. Prepričan je bil namreč, »da se določene resnice lahko najučinkoviteje izražajo prek mitologije in da je dobro napisana zgodba priložnost za milost.« Tudi evangelij je bila zanj zgodba, največja pravljična zgodba: »Seveda ne mislim, da evangeliji govorijo samo pravljično zgodbo; a zelo resno mislim, da govorijo pravljično zgodbo: največjo. Človek pripovedovalec zgodb bi moral biti odrešen na način, ki se ujema z njegovo naravo: z ganljivo zgodbo,« je dejal Tolkien. Podobno razlaga tudi Skralovnik: » Evangelij je pravzaprav popolna zgodba, ki se začne in konča v veselju največjega trenutka v času vstajenja. /…/ Tolkien se je zavedal svoje »mesenosti« in menil, da ni v njegovi pesniški moči, da bi pisal naravnost o inkarnaciji. Zato je ustvaril mit o svetu, v katerem so stvarjenje, padec, greh, krivda, odpuščanje, boj proti zlu in milost glavne teme, ki lahko govorijo vsakomur. »Uporabnost« moralne dimenzije pri Tolkienu je krščansko uporabna.«

Skralovnik si film namerava ogledati še ta teden, sicer pa ga priporoča vsem, ki jih očara pravljični svet. Tolkien je zapisal glede svojega motiva pisanja: »Poglavitni motiv je bila pripovedovalčeva želja, da bi /…/ priklenila pozornost bralcev, jih zabavala, jih razveseljevala in jih tu pa tam morda razburila ali globoko ganila.«