Terme, poletni dan na bazenu. »Ati, greva na tobogan,« me je povabil starejši sin. Priznam, nisem bil najbolj pri volji. Lansko leto sem se na pobudo in veselje otrok nekajkrat zapeljal po toboganu, vendar mi takrat ni šlo dovolj tekoče. Teža v kombinaciji s klančino bi po fizikalnih zakonih morala delovati. Vendar kako premagati trenje? Vode očitno ni dovolj, da bi gladko spolzel naprej. »Naredi 'plank' pete-hrbet. Boš videl, da bo šlo.« Na vrhu tobogana sem se torej ulegel na hrbet, močno napel noge, se zgolj z rameni dotikal plastike in hop ... Pospešek je bil očiten. V trenutku sem se počutil kot na ledeni bob stezi; fizika je opravila svoje. Hitro sem polzel po toboganu, na koncu pa je seveda sledil velik čof v vodo. Vožnjo sva večkrat ponovila. Zame je bila neke vrste meditacija. Lepo je, ko napnem moči, pogled uprem v nebo, potem pa se prepustim Božjemu toku.

»Ati, se greva Dobble?« me ob drugi priložnosti vpraša mlajša hčerka. Vem, da je ta zanimiva očesno-mož...