Rokopisne zbirke duhovnih in cerkvenih pesmi so nastajale, ker so si pevci želeli zapomniti besedila. Zato so pesmarice pomemben dokument ustnega izročila, saj lahko domnevamo, da so bile dejansko tudi zapete. Zbirke ponujajo številne različice besedil. Notne zapise je v njih le redko najti, saj melodij naši predniki niso zapisovali, ampak so si jih zapomnili.

Slovenci smo od nekdaj gojili tako posvetno kot duhovno petje. V srednjem veku se omenjajo posamezne pesmi in pesemske zvrsti, običaji in obredi (npr. jurjevanje, kresovanje). Napevi poganskega zahvalnega prepevanja ob ustoličenju vojvode na Koroškem so postali krščanski kirielejsoni, za katere se domneva, da segajo v 8. in 9. stoletje ter so pustili sledi tudi v ljudski pesmi.

Vrsta pesmaric iz 18. stoletja

V dnevnikih Paola Santonina iz let 1485–87 beremo o večjem številu mašnih pevskih knjig oziroma pesmaric, ki so bile v rabi v Št. Jakobu pri Beljaku. Izgubljeni Sadnikarjev rokopis...