V času pandemije COVID-19 so se oglasili tudi v Združenju slovenskih katoliških zdravnikov z izjavo, s katero nagovarjajo vse zdravstvene delavce, sporočilo pa je aktualno tudi za ostale državljane, zato jo objavljamo v celoti.

Foto: Tatjana Splichal


»Resnično, povem vam: Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili. (iz Matejevega evangelija)

Spoštovane kolegice in kolegi, cenjene medicinske sestre, babice in vsi zaposleni v zdravstvu!

Na vas se kot stanovsko združenje krščanskih zdravnikov obračamo z molitvijo in željo, da bi v tem obdobju vsi izkazovali svojim bolnikom, sodelavcem in domovini kar največ krščanskih kreposti. Marsikdo potrebuje našo konkretno pomoč, številni vsaj sočutno besedo. Vsak izbruh pandemije je čas velikih preizkušenj. Zdaj se lahko izkaže, kako iskreno živimo krščansko vero.

Sveto pismo opisuje številne preizkušnje, v katerih se je znašlo ljudstvo in iz katerih je iskalo izhod v zaupanju do nebeškega Očeta. Tudi naše prednike so doletele številne nadloge, lakote, vojske in kuge. Kužna znamenja krasijo mnoga mesta in so opomin na kužne čase ter hvaležnost za konec preizkušnje. Člane Združenja pozivamo, da trenutnega stanja ne sprejmejo samo kot medicinsko, ampak tudi kot duhovno preizkušnjo. Prosimo vas, da izkazujete tistim, za katere skrbite, obilje krščanske ljubezni. Bodite potrpežljivi, ohranite mirno glavo in dobro srce, pomirjajte v napetih situacijah. Predvsem pa ostanite tisti, na katere se lahko drugi zanesejo. Tudi današnji čas potrebuje tihe junake, ki bodo kot mornarji umirili ladjo na razburkanem morju in jo varno vodili nazaj v pristan.


Foto: arhiv Družine


Še drugo pomembno sporočilo prinaša preizkušnja: danes so najpomembnejši člani družbe negovalci bolnikov, čistilke, smetarji in prodajalke. Zvezdniki, športniki, mladi, bogati niso več v središču našega občudovanja. Znova cenimo pošteno delo, četudi slabo plačano in nič kaj vzvišeno. To je čas, ko smo zdravniki hvaležni najtesnejšim sodelavkam – medicinskim sestram. Zato je prav, da se vprašamo, ali jim v prihodnje ne pripada bolj enakovredna vloga znotraj zdravstvenih ekip. Kot zdravniki imamo dolžnost spregovoriti tudi o pogosto prezrtih realnostih naše družbe, kot so staranje prebivalstva in s tem povezana osamljenost, zlasti pa socialna ranljivost prekarnih delavcev. Še naprej moramo obsojati vse, ki v krizi iščejo dobiček in so dostikrat že pred krizo nepošteno izčrpavali zdravstvo.

V težkih časih smo poklicani, da zaupamo Njemu, ki nosi vso bedo človeštva. Ne bojmo se, saj nam obljublja, da bo z nami vse dni do konca sveta. Prosimo in delajmo za lepši jutri za vse, priporočajmo se nebeški Materi in našima stanovskim zavetnikoma.

Zdravje bolnikov, prosi za nas! Sveta Kozma in Damijan, prosita za nas!«