Četrti dan plovbe se je življenje v salonih v poznem nedeljskem večeru počasi umirjalo. Potniki so povečerjali in večinoma že počivali v toplih kabinah, ladja pa je razmeroma hitro rezala mirno morsko gladino. Bila je jasna in mrzla noč, v kateri ni bilo prijetno postavati na krovu. V opazovalni košari na prednjem jamboru sta Frederick Fleet in Reginald Lee pozorno preiskovala temo pred parnikom. Naročili so jima, naj budno pazita na ledene gore. Dotlej je bilo vse mirno, a človek ponoči nikoli ne ve, kdaj se utegnejo prikazati.

Grozeče hreščanje

Ob 23. uri in 39 minut se je na obzorju zarisala temna senca, ki je postajala čedalje večja. Fleet je hitro segel po telefonu in poklical poveljniški most: »Pred nami je ledena gora!« Sekunde so tekle. Ladja je s hitrostjo 40 kilometrov na uro vztrajno plula naravnost, potem pa le nekaj sekund pred neizbežnim trčenjem zavila v levo. Temna gmota je zdrsela tako blizu, da se je po krovu razsul led, in izginila za krmo. Redki častniki in mornarji so olajšano pomislili, da so tokrat imeli srečo. Toda tisti na niže ležečih palubah (vseh je bilo osem) niso bili povsem mirni. Iz notranjosti 269 metrov dolge ladje je prihajalo grozeče hreščanje.

Zaradi luknje v trupu Titanika je bilo poplavljenih vseh prvih pet od šestnajstih vodotesnih prekatov.

Izkušeni 62-letni kapitan Edward John Smith je takoj prihitel na poveljniški most. Ko je slišal, kaj se je zgodilo, je ukazal, naj takoj zaprejo neprodušna vrata med prekati v notranjosti ladje. To je prvi častnik William M. Murdoch storil že pred njegovim prihodom, zato se je odpravil v notranjost ladje, da bi ocenil škodo. Spremljal ga je Thomas Andrews, direktor ladjedelnice v Belfastu, ki je zgradila Titanik. Ta je parnik dobro poznal, zato je hitro pretehtal razmere in možnosti. V ladijskem trupu je bilo šestnajst vodotesnih prekatov. Če bi bili poplavljeni trije od prvih petih, bi Titanik še vedno lahko plul. Tudi s štirimi bi se obdržal nad vodo. A zdaj je bilo zaradi luknje v trupu poplavljenih vseh pet. Andrewsu je bilo jasno, da ladja ne bo zdržala več kot nekaj ur.

Titanik. FOTO: Wikipedia

V rešilne čolne

Ko se je nedelja prevesila v ponedeljek, 15. aprila 1912, je od nesreče minilo že dvajset minut. Potniki so bili mirni, saj so v minulih dnevih in tednih tolikokrat slišali, da se Titanik ne more potopiti. Še potem, ko so jim naročili, naj si nadenejo rešilne jopiče, so nekateri mislili, da gre za šalo. Nekaj minut po polnoči je kapitan Smith ukazal, naj začnejo pripravljati rešilne čolne in oddajati klic na pomoč.

Na Titaniku je bilo šestnajst lesenih rešilnih čolnov, ki so lahko sprejeli približno 65 oseb, in štirje manjši zložljivi čolni. Na vseh skupaj je bilo prostora za 1.178 oseb, na ladji pa je bilo 1.308 potnikov in 900 članov posadke. Očitno neskladje med prostorom v rešilnih čolnih in številom potnikov, ki pred nesrečo ni zbujalo pozornosti, je zdaj prihajalo v ospredje. Častniki so namreč v čolne spuščali samo ženske in otroke, moški pa so morali ostati na krovu. Če bo ostalo še kaj prostora, bodo prišli na vrsto tudi oni.

Pri spuščanju čolnov je nastala zmeda, zaradi česar se je rešilo manj ljudi, kot bi bilo sicer mogoče.

Zaradi pomanjkanja usposobljenih mornarjev je pri spuščanju čolnov nastala zmeda. V tistem s številko sedem, ki se je prvi dotaknil vodne gladine, je bilo le nekaj čez dvajset oseb, od tega skoraj polovica moških. Tudi nekateri drugi čolni niso bili polni, zato ocenjujejo, da bi se lahko z njimi rešilo še vsaj štiristo ljudi. Potniki na krovu so se gnetli okrog čolnov, drugi so begali z enega konca ladje na drugega. Tisti, ki so imeli prostore v poplavljenih spodnjih nadstropjih, so iskali prehode in plezali navzgor. Precej pa je bilo tudi takih, ki niso hoteli v čolne. Nekaterim se je orjaška lupina Titanika zdela varnejša od drobnih plovil, ki so izginjala v temi, drugi so si oblekli slavnostna oblačila in sploh niso razmišljali o rešitvi. Ladja se je čedalje bolj nagibala in voda je segala čedalje više. Njeno pljuskanje se je mešalo z zvoki ladijskega orkestra, ki je brez premora igral džez.

Nekaj minut čez drugo uro ponoči je Titanik zapustil zadnji rešilni čoln. Dvajset minut čez drugo pa je mogočna ladja potonila.

Predmeti z razbitin potopljene ladje, ki so jih odkrili leta 1985, na dražbah vedno dosegajo visoke cene. FOTO: arhiv Družine

Križ iz lesa s Titanika prodan za 12.000 evrov

Oktobra 2019 so na dražbi v Wiltshiru v bližini znanega zdraviliškega mesta Bath v Veliki Britaniji prodali križ iz lesa razbitin potopljenega Titanika, ki je dosegel osupljivo ceno 10.000 britanskih funtov. Kot so tedaj poročali tamkajšnji mediji, je okoli 13 centimetrov velik križ iztržil preračunanih 12.000 evrov, dražbena hiša pa je pred tem računala celo na izkupiček v višini 12.000 do 18.000 funtov.

Izrezljani križ je delo mizarja Samuela Smitha, člana posadke na ladji SS Minia, ki je po brodolomski katastrofi na kraju nesreče reševala posmrtne ostanke utopljenih potnikov.

Izrezljani križ je delo mizarja Samuela Smitha. Smith je bil član posadke na ladji SS Minia, ki je po brodolomski katastrofi na kraju nesreče reševala posmrtne ostanke utopljenih potnikov. Pri tem so mornarji zbirali tudi naplavine, med katerimi je bila tudi ladijska razbitina iz hrastovine. Smith je pozneje iz naplavine izrezljal križ, v spomin na več kot 1.500 žrtev potopljenega Titanika. Do zadnje dražbe je bil križ v lasti neposrednih mizarjevih potomcev. Predmeti z razbitin potopljene ladje, ki so jih odkrili leta 1985, na dražbah vedno dosegajo visoke cene.