Po dveh letih vere in upanja, pa tudi strahov in tesnobe, je prišla do točke, ko je v zadnjem stadiju raka pod vplivom morfija siva in popolnoma spremenjena v obraz z zaprtimi očmi negibno ležala na postelji. Kako zelo jo je bolezen spačila, sem se zavedla ob pogledu na osupel obraz njene prijateljice, ki jo je obiskala potem, ko je dober mesec ni videla. Zgrožena je obstala že med vrati in obe z mami sva z njenega obraza razbrali vso grozljivost spremembe. V istem hipu se je svojevrstno občutje neizogibnosti smrti in hkrati radosti življenja zlilo v pretresljivost trenutka, ki je zarezal do kosti. Sama sem jo videvala iz dneva v dan in niti opazila nisem, kako zelo se je bolezen razlezla po njeni zunanji podobi. Razbrati jo je bilo mogoče tudi iz njenih globokih modrih oči, ki jih je še poglobilo nekakšno neopisljivo védenje, ki ni puščalo več nikakršnega dvoma, ampak je pomirjalo in navdajalo z zaupanjem.

Do dneva, ko mi je mami zaupala svojo diagnozo, o smrti nikoli ni...