V Narodnem muzeju Slovenije je na ogled razstava Ko zapoje kovina. Tisočletja metalurgije na Slovenskem, ki jo spremlja bogat zbornik.

Železarna Štore, prva polovica 20. stoletja

Na razstavi Ko zapoje kovina. Tisočletja metalurgije na Slovenskem predstavlja Narodni muzej Slovenije bogato zapuščino metalurgije na ozemlju današnje Slovenije, zgodovinski pregled pa povezuje s tehnološkim razvojem v sodobnem času in hkrati opozarja na izjemne potenciale, ki obetajo nadaljnji vzpon tega področja.

Direktorica Narodnega muzeja Slovenije Barbara Ravnik je na predstavitvi poudarila dolgo tradicijo sodelovanja med Narodnim muzejem Slovenije in Naravoslovnotehniško fakulteto Univerze v Ljubljani (NTF UL). »Gre za izjemno razstavo in enega večjih muzejskih projektov, ki so ga vsi sodelujoči s svojo železno voljo, delom in znanjem pripeljali do uspešnega zaključka.«

V javnosti pogosto prezrta vloga metalurgije

Avtorji razstavnega opozarjajo na v javnosti pogosto prezrto vlogo metalurgije, hkrati pa predstavljajo tudi vrhunsko znanje, zbrano pod okriljem Univerze v Ljubljani, kjer se je metalurgija uveljavila kot ena najstarejših študijskih smeri.


Razkošno okrašena, zapleteno konstruirana vratna ključavnica s petimi zapahi je nastala v južnonemškem prostoru v prvi polovici 17. stoletja.

Avtorja zasnove razstave in vodji projekta sta dr. Tomaž Lazar iz Narodnega muzeja Slovenije in prof. dr. Peter Fajfar z Oddelka za materiale in metalurgijo NTF UL. Prof. dr. Peter Fajfar je pojasnil: »Med povodi za razstavo so bili na eni strani letošnji jubileji; poleg Univerze v Ljubljani 100-letnico delovanja praznuje tudi študij metalurgije, obenem pa obeležujemo še 80-letnico Oddelka za materiale in metalurgijo. Poleg praznovanja pa smo si avtorji razstave zadali tudi pomembne cilje. Eden izmed njih je promocija metalurgije: danes je to ena najbolj prodornih industrijskih panog in sledi konceptu krožnega gospodarjenja – prav vse odpadke pri proizvodnji je mogoče reciklirati za ponovno uporabo. Prizadevamo si tudi za večjo prepoznavnost poklica metalurga, ki sodi med najbolj perspektivne poklice prihodnosti.«

Korenine segajo več kot pet tisočletij v preteklost

Pridobivanje in obdelovanje kovin ima v slovenskem prostoru zelo razgibano zgodovino. Korenine tega bogatega izročila segajo več kot pet tisočletij v preteklost, vse v čas koliščarjev na Ljubljanskem barju. V Narodnem muzeju Slovenije tehniško dediščino sistematično zbirajo že tako rekoč dve stoletji obstoja ustanove.

Na to bogato, a preslabo znano gradivo je opozoril dr. Tomaž Lazar: »Pobuda ob praznovanju 100-letnice Univerze v Ljubljani je bila hkrati odlična priložnost za muzealce, saj smo se lahko posvetili predmetom, ki so bili v preteklosti pogosto zapostavljeni. Te razstave zagotovo ne bi bilo, če ne bi spletli tesnih vezi z Oddelkom za materiale in metalurgijo Naravoslovnotehniške fakultete UL. Prav kovinski izdelki so bili ključno vezivo med nami: muzealci sami o tehnoloških vidikih muzejskih eksponatov ne zmoremo povedati čisto vsega in nujno je, da pri delu sodelujemo s strokovnjaki, ki imajo tudi primerno opremo, laboratorije idr. Tako nam uspe odstreti še kakšno tančico več.«


Posebej lep pričevalec tradicionalne kovaške umetnosti v muzejskih zbirkah je dekorativna vejica vrtnice.

Metalurške dejavnosti so sčasoma prerasle v eno najpomembnejših in tudi najprodornejših gospodarskih panog na Slovenskem. Tako navsezadnje velja še danes, kot dokazuje njihov delež v državnem proračunu (8,5 % BDP), mednarodno prepoznavnih izdelkih domače industrije, prelomnih tehničnih inovacijah in raziskovalnih dosežkih.

Kovinskopredelovalno industrijo v Sloveniji zaposluje 70.000 delavcev

Prof. dr. Jožef Medved z Oddelka za materiale in metalurgijo NTF je povzel: »Metalurgija predstavlja tako interdisciplinarno vedo, da je veselje delati na tem področju. Metalurška industrija skupaj s kovinskopredelovalno industrijo v Sloveniji zaposluje 70.000 delavcev, za izvoz je namenjenih 70–90 % izdelkov. Svetovno gledano je naša proizvodnja sicer majhna, toda ker smo nišni in prilagodljivi, smo zelo zanimivi za svetovni trg. Tudi zato recesije na tem področju še ni čutiti.«

Logistično zahteven projekt

Snovanje in postavitev razstave Ko zapoje kovina sta bila logistično zahteven projekt. Na omejenem razstavnem prostoru smo pregledno prikazali zgodovinski razvoj metalurgije na ozemlju današnje Slovenije od prvih zametkov pa vse do vrhunskih sodobnih izdelkov in tehnologij. Pri oblikovanju razstavnega materiala je sodelovalo na desetine strokovnjakov iz Narodnega muzeja Slovenije, Oddelka za materiale in metalurgijo Naravoslovnotehniške fakultete, Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete, Akademije za glasbo, Rektorata Univerze v Ljubljani, Inštituta za kovinske materiale in tehnologije ter Centra odličnosti Vesolje-SI.

Metalurško izročilo na ozemlju današnje Slovenije

Metalurško izročilo ima na ozemlju današnje Slovenije razgibano zgodovino. Sledimo ji lahko vsaj v 4. tisočletje pr. Kr., ko so prebivalci kolišč na Ljubljanskem barju usvojili spretnost ulivanja bakra.

Pravi razcvet kovinarstva se je zgodil v železni dobi. Od 8. stoletja pr. Kr. se je železo uveljavilo kot osnovna surovina za izdelavo orodja in orožja, vendar so domači mojstri v tistem času do zavidljive ravni razvili tudi obdelovanje drugih kovin, predvsem bakrovih zlitin.

O tem pričajo bogate arheološke najdbe, denimo odkritje več tisoč talilnih peči ob prazgodovinski naselbini Cvinger pri Dolenjskih Toplicah pa tudi v javnosti tako prepoznavni predmeti, kot je slovita situla z Vač.

Edini pristni primerek celopostavnega »viteškega« oklepa v slovenskih muzejih je nastal v tridesetih letih 16. stoletja v delavnici priznanega nürnberškega mojstra Valentina Siebenburgerja.

Najprepoznavnejši izvozni artikel na svetovnem tržišču je postalo idrijsko živo srebro

Prepišne dežele na vzhodnem vznožju Alp so v naslednjih stoletjih doživljale korenite spremembe. S prehodom pod rimsko oblast so postale del mogočnega imperija. Vključitev v globalno gospodarstvo in živahno mrežo prometnih povezav je pomenila nove razvojne priložnosti in perspektive, dokler se civilizacija antičnega Rima ni zrušila pod pritiskom zavojevalcev. Njihov prihod je povzročil gospodarsko in tehnološko nazadovanje. Toda v dolgem obdobju krize so bili na koncu položeni temelji novega sveta.

Na valovih gospodarskega in demografskega razvoja je ozemlje današnje Slovenije v poznem srednjem veku doživelo svojevrstno metalurško renesanso. Ta je bila po eni strani posledica uvažanja svežih znanj iz tedaj najnaprednejših kovinarskih središč v severni Italiji, po drugi strani pa rezultat načrtnih vlaganj v rudarjenje, graditev metalurških obratov, pridobivanje kovin in njihovo predelavo v polizdelke ali končne proizvode. Skokovit napredek je bilo opaziti predvsem na področju železarstva, čeprav je po spletu okoliščin bržkone najprepoznavnejši izvozni artikel na svetovnem tržišču postalo idrijsko živo srebro.


Ulivanje jekla v martinarni na Jesenicah. Posnetek je iz leta 1969.

Staromodne delavnice so se morale umakniti modernim tovarnam

Obrtno izročilo poznega srednjega veka je ustvarilo podlago za nastanek številnih delavnic in obratov, ki so se sčasoma razvili v regionalno pomembna gospodarska središča. Nekaterim se je uspelo prilagoditi novim oblikam tržnega gospodarstva in izkoristiti tehnološki napredek. Druge je povozil čas. Že prvi val industrijske revolucije je v 19. stoletju prizadel številne obrti. Njihove skromne ostanke je nato doletel še en usoden udarec s pospešeno industrializacijo po drugi svetovni vojni. Staromodne delavnice so se morale umakniti modernim tovarnam in velikim industrijskim kompleksom, tradicionalna znanja in postopki pa so skoraj povsem utonili v pozabo, saj je v novi dobi strojev, inženirjev in znanosti zanje preprosto zmanjkalo prostora.

Slovenski metalurgi so osvojili nove trge in postali eden najpomembnejših izvoznikov

Metalurgije se je v zadnjih desetletjih oprijel precej negativen sloves. Težka industrija, še v ne tako oddaljeni polpretekli dobi nacionalni ponos in simbol napredka, je v poosamosvojitvenih družbenih razmerah obveljala za nekakšen relikt preteklih časov. Takratna politika je razvoj slovenske države dojemala v okviru storitvenih dejavnosti, proizvodne pa je žal zanemarila. To je povzročilo propad nekaterih za Slovenijo dotlej pomembnih gospodarskih panog. Tudi metalurška industrija je v letih po osamosvojitvi doživljala hude čase. Skoraj čez noč je izgubila domači jugoslovanski trg, kamor je prodala večino proizvodov. Na podlagi dolgoletne tradicije, bogatega znanja in stanovske pripadnosti pa so slovenski metalurgi spet dokazali, da so sposobni premagati celo najhujše gospodarske krize. Osvojili so nove trge in postali eden najpomembnejših slovenskih izvoznikov.

Valvasorjev Marijin kip

Na razstavi je na ogled Marijin kip, tehnično revolucionaren izdelek Janeza Vajkarda Valvasorja, čigar metalurški prispevek v širši javnosti ni dovolj dobro znan. Med Valvasorjeve najpomembnejše znanstvene dosežke sodi tudi izum tehnike ulivanja tankostenskih kipov: ta postopek je preizkusil pri izdelavi 720-kilogramskega Marijinega kipa, ki so ga marca 1682 postavili na stebru pred cerkvijo sv. Jakoba v Ljubljani, kjer je stal do pred kratkim.

Janez Vajkard Valvasor je bil na podlagi znanstvenih dosežkov kot prvi in do danes edini človek iz slovenskega prostora izvoljen za člana Kraljeve družbe iz Londona.

Na razstavi je na ogled Marijin kip, tehnično revolucionaren izdelek Janeza Vajkarda Valvasorja, ulit leta 1681. Za prevoz in postavitev 720-kilogramskega kipa v atrij Narodnega muzeja Slovenije je poskrbela ekipa Restavratorskega centra Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije.

Rudnik živega srebra v Idriji

Najpomembnejši rudnik na današnjem slovenskem ozemlju je deloval v Idriji. Po Almadénu v Španiji je bil drugo največje nahajališče živega srebra na svetu. V približno petih stoletjih delovanja je s to kovino oskrboval velik del zemeljske oble. Od leta 2012 je skupaj z rudnikom v Almadénu uvrščen na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine.

Železolivarna na Dvoru pri Žužemberku

Rodbina Auersperg je na Dvoru pri Žužemberku postavila železolivarno. V drugi četrtini 19. stoletja se je uvrščala med najpomembnejše takšne obrate v Vzhodnih Alpah. V njej so proizvajali različne litoželezne izdelke, od tridesetih let dalje tudi takšne umetniškega liva. Med prvimi v avstrijski monarhiji so uvedli vpihovanje segretega zraka v plavž. Železarno so zaprli 1891, številne stroje in opremo pa so preselili na Jesenice in v Štore.

Z recikliranjem jekla prihranijo do 50 % energije

Čeprav se zdi pojem krožnega gospodarstva nekaj povsem novega, je v svetu metalurgije domač že od najzgodnejših začetkov. Z recikliranjem lahko odpadne kovine ponovno uporabimo, ne da bi poslabšali njihove lastnosti. V primerjavi s primarno proizvodnjo lahko z recikliranjem jekla prihranimo do 50 % energije, z reciklažo aluminija celo več kot 85 %. Reciklaža odpadnih kovin pa ne le zmanjša porabo energije, temveč pripomore tudi k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov. Da se s pomočjo reciklaže aluminijasta pločevinka po uporabi vrne na trgovske police, je potrebnih samo 60 dni. Narava potrebuje za razgradnjo aluminijaste pločevinke tudi do 200 let.

Leta 2018 je bilo v kovinskopredelovalni industriji v 3.069 družbah zaposlenih 70.881 oseb, skoraj 10 % vse delovne sile v Sloveniji.

Znanstvena monografija Ko zapoje kovina

Ob razstavi je izšla znanstvena monografija Ko zapoje kovina. Tisočletja metalurgije na Slovenskem. V njej 19 avtorjev v desetih znanstvenih prispevkih z različnih vidikov obravnavajo razstavno tematiko, dodatno pa jo ilustrira bogato slikovno gradivo. Besedilo teče vzporedno v slovenskem in angleškem jeziku.

Katalog

Objavljeni so naslednji prispevki:

Peter Fajfar, Tomaž Lazar, Ko zapoje kovina,
Peter Turk, Boštjan Laharnar, Janka Istenič, Daša Pavlovič, Začetki metalurgije.
Gašper Oitzl, Obuditev in razvoj metalurških dejavnosti. Metalurgija na Slovenskem v srednjem veku,
Gašper Oitzl, Vpeljava plavžev in vzpon idrijskega rudnika. Metalurgija na Slovenskem v zgodnjem novem veku,
Gašper Oitzl, Med »fužinarstvom« in industrializacijo. Temeljni poudarki metalurgije na Slovenskem v dolgem 19. stoletju,
Tomaž Lazar, Metalurška zapuščina v Narodnem muzeju Slovenije,
Matjaž Knap, Jeklarstvo v Sloveniji po koncu prve svetovne vojne,
Jožef Medved, Stanislav Kores, Maja Vončina, Aluminij. Zgodba lahke prihodnosti,
Primož Mrvar, Mitja Petrič, Livarstvo,
Slavko Kanalec, Sara Wagner, Peter Cvahte, Stanislav Kores, Viktor Fortin, Alojz Grauf, Kovinskopredelovalna veriga. Slovenska industrija prihodnosti,
Peter Fajfar, 100 let študija metalurgije na ljubljanski univerzi