Pri Novi reviji je daljnega leta 1997 na vsega 65 straneh izšla dvojezična knjižica z naslovom Ura evropske resnice za Slovenijo. Napisali so jo ugledni avtorji Drago Jančar, France Bučar, Niko Grafenauer, Jože Pučnik, Primož Simoniti, Jože Snoj, Rudi Šeligo in Ivo Urbančič. V njej gre za dejstvo, da v samostojni Sloveniji ni bila dosežena vrsta ciljev, ki si jih je zastavila mlada država, saj jih v »komunistični Jugoslaviji ni bilo mogoče doseči«.

Ker gre za zelo pomembne cilje, katerih večina še zdaj, po dobrih 30 letih samostojnosti, ni uresničena, bi se bilo treba zamisliti nad okoliščinami, ki preprečujejo njihovo doseganje. Gre za sedem sklopov v brošuri omenjenih problemov (med njimi: obravnava lastnine po evropskih merilih, polno varstvo človekovih pravic, poprava krivic, medijska pluralnost …), med najbolj zanemarjenimi pa je še ta čas »medijska svoboda in pluralnost«. Že v uvodu brošura navaja, da je vzrok za to v tem, da »narašča obseg in način vladanja, ki ga v Sloveniji označujemo s pojmom kontinuiteta«. V nadaljevanju pisci konkretneje obravnavajo medijsko prizorišče in ugotavljajo, da so se poskusi »prave pluralizacije medijskega prostora v zadnjih letih praviloma izjalovili, zlasti časopisni prostor se oži,« in dalje: »Časopisne hiše so iz socializma prinesle celotno infrastrukturo, naročniške mreže in ustrezno profesionalno znanje. Namesto da bi ga dale na razpolago širokemu spektru demokratičnega življenja, so ga postavile v službo ene politične opcije; po toliko letih in toliko prebranih člankih je že mogoče reči, da v službo tiste miselnosti, ki se v političnem življenju na splošno označuje kot postkomunistična kontinuiteta.«

30-letno dogodkovanje enakoumnega žurnalizma

Nepredstavljivo je, da se po toliko časa zadeve niso izboljšale. Sicer je na začetku demokratizacije bilo nekaj poskusov »pluralizacije« na časopisnem področju (npr. pri takrat nacionalnem dnevniku Delo; zatem kmalu po osamosvojitvi nekajletno izhajanje dnevnika Slovenec), a zaradi nikakršne politične podpore (Delu) ter strokovne in finančne pomoči (Slovencu) so poskusi nazorskega uravnoteženja časopisne sfere propadli. Še največ je obetal poznejši tednik Mag Danila Slivnika, ki je izhajal nekaj let, pravi up pa je bil nato njegov dnevnik Jutranjik (1998), a je zaradi finančne nedomišljenosti projekta izhajal le nekaj tednov.

S tem polomom je kakor zamrlo pričakovanje, da se bo vsaj časopisna scena »v demokraciji« normalizirala. Seveda se ni, a zanimivo je, da ta tridesetletni, ne dogodek, pač pa 30-letno dogodkovanje enakoumnega žurnalizma, kot da ne zanima ne stroke ne tranzicijske politike. Je o tej temi vsaj izšla kje tozadevna raziskava? Ali se vsaj pripravlja, načr­tuje …, kjer se šolajo novinarji? Kajti slepota demokracije, ki gleda le na eno časopisno oko, je že v naši soseščini unikum; samo tu je menda večina ljudi s tem zadovoljna, saj se lahko uspešno ogleduje v enem samem … zrcalu. Za kanček drugače je z elektronskimi mediji, a so se z izjemo enega (ali poldrugega?) vsi udomili pod perutjo »postkomunistične kontinuitete«, kjer ljubosumno branijo svoje privilegije.

Privatiziranje skupne (medijske) lastnine

A ostanimo pri tisku pod nadzorom ali v lastništvu kontinuitete »naprednih sil«. Ker je bil v rajnki socialistični republiki ves tisk, ki je obvladoval javno mnenje, v rokah SZDL (»široka« Socialistična zveza delovnega ljudstva), so njeni skrbni načrtovalci v času usodnega preloma sklenili, da njeno časopisje preide v last strank, ki so v novi državi prevzele idejnopolitično, tj. socialistično dediščino. To v resnici pomeni: prilastile, se pravi privatizirale so skupno lastnino, čeprav vsega informativno-propagandnega aparata tiska ni vzdrževala SZDL ali Zveza komunistov, temveč davkoplačevalci, le vodili so ga socialistični kadri.

Zares nove stranke so se tako lahko le obrisale pod nosom. Sicer je treba priznati: te stranke za morebiten prevzem npr. večjega lokalnega lista niso imele niti kadra – zato takšnih ambicij sploh niso imele. Ko sem nekoč pozneje Rudija Šeliga vprašal, zakaj si že Demosova vlada ni prizadevala za pluralizacijo nacionalnega dnevnika Delo, je rekel: »Pa saj nismo mogli! Komaj smo našli ljudi, ki so se borili za mednarodno priznanje Slovenije, za njeno denarno in socialno politiko, za ohranitev gospodarstva in vrsto drugih reči, ki so bile za mlado državo še kako pereče …«

Bi se moral oglasiti predsednik republike?

Tako ima dežela zdaj stanje, kakršno si je tranzicijska levica posvojila, novim strankam pa prepustila svobodo, da se za svoja glasila znajdejo na trgu. Na njihovo krivdo za neuravnoteženost je čas, kot je videti, pozabil – še več, po razlagi postkomunistov so njihovi mediji postali »notranje pluralni«, zato da drugih ne potrebujemo. Seveda so pluralni, a v okviru »politične opcije«, ki jo zastopajo predstavniki »postkomunistične kontinuitete«, kot pravijo pisci brošure.

To pa samo pomeni, da je potreba po alternativnem, recimo konservativnem tisku, ki ga pogrešajo nove stranke in njihovi volivci, toliko nujnejša – a kje je avtoriteta, ki bi delovala prepričljivo z zahtevo, da je v večstrankarski demokraciji za državo življenjsko nujen tudi uravnotežen pluralni tisk? Saj tako rekoč polovica volivcev nima glasila in tudi zato ni primerno informirana in izobražena, kar pomeni, da ni enakopravna z drugimi! Zdi se, da te avtoritete ni; zato naj poskusim z dejavnikom, ki bi to moral biti: predsednik republike. Samo on je tisti, ki se v imenu države zavzema za dobro vseh državljanov: je moralni predstavnik institucije in ga mora skrbeti zdravje, šolstvo, zaposlenost itd. državljanov, torej tudi manjkajoče glasilo polovice prebivalstva, ki v demokraciji z novimi strankami »misli drugače«. To pomeni, da bi moral opozarjati, da polovica državljanov nima možnosti za informacije, ki bi jih prinašal njim ustrezni tisk.

Odgovornost države

To v naših razmerah utegne zveneti bizarno, a je tako, ker je situacija čudaška. V tej luči jo človek vidi, ko prebere knjigo Ach, Europa znamenitega nemškega filozofa, medijskega strokovnjaka in levičarja Jürgena Habermasa, ki ob drugem pravi, da je država odgovorna za kakovostno, pluralno časopisno dejavnost, saj »živimo v pluralističnih družbah«.

Povzemam nekaj misli iz te knjige. Tako avtor ob drugem pravi, da oblast svoj postopek odločanja izvaja zakonito in za državljane prepričljivo, »če to stori s kombinacijo dveh zahtev: vsebovati mora vključevanje, torej enakopravno udeležbo vseh državljanov, potekati pa mora tudi bolj ali manj diskurzivno odprto soočenje različnih mnenj … Brez impulzov tiska, ki oblikuje mnenja, zanesljivo informira in skrbno komentira, javnost ne bi premogla moči in vpliva na odločitve države … Zato je kakovosten tisk nujen. Kadar gre za plin, električni tok ali vodo, je vse to država prebivalstvu dolžna zagotoviti. Ali ne bi morala prav tako kaj storiti, kadar gre za vrsto »energije«, brez dotoka katere nastajajo motnje, ki lahko povzročijo škodo demokratični državi? Nobena »sistemska napaka«, pravi Habermas, »ne bi bila, če bi država v posameznih primerih poskušala varovati kvalitetni tisk kot javno dobro«. Kot primer navaja štiri glasila, ki bi v ZRN prišla v poštev za državno subvencioniranje: dnevnika Frankfurter Allgemeine Zeitung in Süddeutsche Zeitung ter tednika Der Spiegel in Die Zeit, pri čemer sta Süddeutsche Zeitung in Die Zeit levičarska, preostala desna.

Habermas torej ugotavlja, da demokratična oblast v večstrankarski državi ne sme biti brez levega in desnega tiska. Gmotno mora poskrbeti, da izhaja redno. In Slovenija? Ne samo da takšnega – dnevnega konservativnega – tiska nima, država je storila vse, da ne bi nastal, kaj šele redno izhajal. Seveda ni vse, kar se pojavi, že prvi dan vrhunsko, kakovostno; toda razlika je, če se napada začetniško ali se apriorno ponižuje in preprečuje drugačno pisanje. Slovenski primer jasno kaže, da gre za slednje: za »postkomunistično kontinuiteto«, ki se bori za absolutno prevlado in nadaljevanje enakoumja. Zadnji primer na nacionalni TV Slovenija to drastično ilustrira.