Tisti čas je Jezus prišel iz shodnice in se z Jakobom in Janezom takoj napotil v Simonovo in Andrejevo hišo. Simonova tašča je ležala, ker je bila vročična, in brž so mu povedali o njej. Pristopil je, jo prijel za roko in jo vzdignil. Vročica jo je pustila in ona jim je stregla. Ko pa se je zvečerilo in je sonce zašlo, so prinašali k njemu vse bolnike in obsedene. Vse mesto se je zbralo pred vrati. In ozdravil je veliko bolnikov z različnimi boleznimi in izgnal veliko hudih duhov, ki pa jim ni dovolil govoriti, ker so ga poznali. Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil. Simon in njegovi tovariši so mu sledili. Ko so ga našli, so mu rekli: »Vsi te iščejo.« Rekel jim je: »Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam oznanjal, kajti za to sem prišel.« In prihajal je v njihove shodnice, oznanjal po vsej Galileji in izganjal hude duhove. (Mr 1,29–39)

FOTO: Pexels.


Že dolgo je tako, da človekovo vrednost presojamo predvsem po njegovih dosežkih, po njegovi »pridnosti«, če rečem bolj vsakdanje, zato je normalno, da je za nas dober človek šele tedaj, ko postane zgarana mama, prezaposlen oče, utrujen duhovnik.

Take garače razumemo kot uspešne ljudi, ker so izkoristili čimveč časa za to, da bi kaj naredili. In kot takega lahko razumemo tudi Jezusa, ki je »ozdravil veliko bolnikov z različnimi boleznimi in izgnal veliko hudih duhov« (Mr 1,34).

Jezusov delavnik

Evangelist Marko poskuša povedati, da je imel Jezus zelo naporen delavnik. Kakor vsak oče in vsaka mati je nežno pristopal do ljudi, se zanje zanimal in poskrbel, kot duhovnik je mnogim pomagal, kot zdravnik mnoge ozdravil, kot prijatelj jih je potolažil, kot človek je vsakega sprejel in mu dal svoj čas in pozornost. In delal je z veseljem, z voljo in navdušenjem, saj je s tem pritegoval množice (Mr 1,33).

Vendar pa pride za vsakega starša, duhovnika, zdravnika trenutek, ko nima več česa storiti. Ali ko ne zmore več. Ali ko niti ne sme več česa storiti, ker bi bilo to za otroka, človeka, pacienta celo škodljivo.

Pri tem nekateri doživijo živčni zlom, morda kričijo, morda jokajo, spet druge popade panika, tretje obup. Med pripovedjo pa Marko skorajda neopazno navrže, da se je Jezus ustavil na obedu (Mr 1,31) in da je »navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil« (Mr 1,35).

Trenutek, ko smo sposobni vse izpustiti iz rok, in trenutek, ko si pustimo postreči, to je nekaj, česar ljudje – odkar smo (vse)mo(go)čni – ne znamo več. Tako imamo tudi velike težave s tem, kaj narediti v času, ko ne moremo ničesar narediti, ko nam popustijo moči ali ko smo nemočni, ko se znajdemo pred nečim, kar je večje od nas.

Vendar je to samo klic lačnega srca, tiha prošnja našega življenja, da je tedaj čas, ko je treba samo sesti, vdihniti in moliti. Umolkniti. Poslušati. Se nahraniti. Nismo vsemogočni. Niti ne moremo biti. Niti nam ni treba.

Zven tišine v nas

»Glasba je tišina med notami,« je nekoč povedal skladatelj C. Debussy, ker ne gre samo za vdih, ne gre samo za to, da zajamemo zrak, ki nam ga je zmanjkalo za petje, ne gre le za nujno dejanje (čeprav v resnici to je, poglejmo samo na razširjeni pojav izgorelosti).

Gre bolj za trenutek, ko pustimo, da našo glasbo, naše sporočilo svetu oblikuje nekaj večjega od nas, saj je glasba vendar neskončno več od tonov, od moči, od dejavnosti. Je tisto, kar nam glasba pove.

Zato potrebujemo molitev, da naša dejanja ne bi postala pehanje za dosežki, iskanje povračila ali perfekcionizma, da ne bi bila izkazovanje človekove moči, ki se prej ali slej razbije na čereh lastnih pričakovanj. Potrebujemo jo, da bi naša dejanja postala ljubezen. To pa postanejo, ko pustimo, da je v njih tudi nekdo drug.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (06/2021).