Danes je tišina videti kot potrata časa. Je to res izgubljen čas?

Res se danes zdi, da je čas izgubljen, če nisi koristen, učinkovit, obenem pa je luksuz, da si tišino sploh lahko privoščimo. Pravzaprav jo je danes težko najti – ne le zaradi zunanjega hrupa, ampak zaradi poplave novic – ta vrsta hrupa je najmočnejša. Ljudje potrebujemo tudi dolgočasje, a tehnologija omogoča, da ga pokrijemo ali zapolnimo. Na neki način si vsi želimo, da bi imeli mir, tišino, potem pa včasih naredimo vse, da je ni.

Luksuz je, da si tišino sploh lahko privoščimo.

Številni tišino najdejo v naravi, tudi sam jo najdem tam. Se mi pa zdi, da jih danes veliko v naravo tudi beži. Tišina je vendar lahko tudi beg pred življenjem – pa bi morala biti korak, pot v življenje.

Ali jo lahko najdemo tudi med dnevnim vrvežem?

Tako težko je dobiti trenutke, ko si res sam v tišini, zato je notranjo tišino treba ohranjati tudi med delom, sredi hrupa. Kot bi rekla mati Terezija, je notranja tišina tišina srca, oči, dotika ... In če je tišina srca, potem Bog lahko spregovori. Tudi pri zapiranju vrat, delu z rokami, vožnji avta lahko tišina, čeprav hrupna, spregovori. Tudi pri sebi vidim – čeprav sem v župnišču sam in je tišina, moram še vedno iskati tišino sredi dela.

Kakšna je razlika med notranjo in zunanjo (fizično) tišino?

Zunanja tišina lahko pomaga k notranji, ne more pa je nadomestiti. Če je v meni veliko begajočih misli, mi bo vzelo veliko časa, da se bom v zunanji tišini umiril.

Zunanja tišina lahko pomaga k notranji, ne more pa je nadomestiti.

Včasih je zunanja tišina lahko tudi boleča. Ko smo bili pri vojakih, smo bili par tednov na straži. Zame je najlepši spomin jutro na straži, v spominu pa mi je ostal tudi vojak, ki je rekel: »Jaz bom znorel na straži, ker ne smem nič drugega delati, z ničimer nisem zaposlen.« Zunanja tišina je lahko tudi težka, če ni notranje tišine. 

Notranja tišina, pravi mati Terezija, ni le tišina ust, ampak je prostor, ki ga naredimo. Smo telo, duša in duh. Duh ne potrebuje počitka, deluje tudi ponoči, je od Boga, duša in telo pa potrebujeta počitek. Duh je vedno zgovoren, mi pa mu moramo s fizično in duševno tišino pustiti prostor, da lahko govori; govori nam tudi sredi dela in tudi ko počivamo, spimo. Če pa je vse polno, duh ne najde prostora. Mati Terezija pravi: »Če samo govorimo, ne moremo moliti. Jezus v nas ni navzoč. Zato moramo ostati v tišini.«

Kaj je minimum tišine in kako si ga zagotoviti?

Za sodobnega človeka sta najpomembnejša jutro in večer. Pravijo, da sta to dva tečaja našega duhovnega življenja. Zjutraj je treba narediti prostor za Boga. Sodobni ljudje pa zjutraj hitimo. Mnogi so mi potrdili, da je dan drugačen, odkar vstanejo malo prej in vsaj malo časa namenijo temu, da v tišini preberejo odlomek Božje besede. Sredi dneva smo res vpeti; tudi če naredimo načrt in v njem predvidimo trenutke tišine, po navadi ne gre po naših načrtih.

Jutro in večer sta to dva tečaja našega duhovnega življenja.

Pomemben je tudi večer, ko gremo spat. Ta tišina groba, ko moramo pokopati vse stvari, ki so za nami; vse, kar je nerešeno – nemirne misli, skrbi za naslednji dan, boleče spomine. Če tega ne naredimo, ostanejo na površini in ponoči jih ne vidimo v pravi luči. Zvečer je pravzaprav treba oditi v Jezusov grob in nanj zapičiti križ. Če ne moremo zbrano moliti, lahko kaj beremo ali poslušamo. A dokler se vrtimo okoli sebe, svojih misli, še nismo vstopili v Jezusov grob.

Spomnim se, da so bile pred leti na poletnih tednih z mladimi v Stržišču velike težave s tišino. Med t. i. uro tišine, ko se mladi umaknejo vsak v svoj kotiček v naravo, je bilo pogosto treba opozarjati, naj bodo ves čas sami in naj molčijo. Zadnja leta pa prosijo, da bi lahko imeli še nekaj več tišine. Mladi imajo zelo lepo izkušnjo s tišino, ko gredo tja brez telefonov, z neko vsebino. Bog se jih lahko dotakne, jim spregovori.

Mladi imajo zelo lepo izkušnjo s tišino, ko gredo tja brez telefonov, z neko vsebino.

Tudi med corono so nastopila drugačna obdobja tišine. Mnoge stvari so se izčistile. Včasih opazujem ljudi v nakupovalnih centrih; med hojo kar zaplavajo v občutek, da so del nečesa večjega. Čeprav smo načelno proti potrošništvu, nas glasba, reklame, množično nakupovanje odpelje stran od življenja, v drug svet; ker je doma velikokrat hudo.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Božje okolje (04/2023).