Smo skupina zelo različnih popotnikov, od predšolskih otrok do upokojencev, ki se na potovanjih, izletih in drugih druženjih odlično razume. Potovanje s šotori, kampiranje v čudoviti gorski naravi – to je bilo naše spoznavanje Tirolske, ki nam je ostalo v še kako lepem spominu. Potovali smo s kombijem, zaradi katerega je bilo potovanje še toliko lepše, saj smo bili ves čas skupaj in niti najdaljše ure vožnje niso bile nikoli utrujajoče.

Ker smo vsi ljubitelji narave, pohodniki in imamo radi jamski svet, smo večino časa preživeli v naravi. Seveda smo si ogledali tudi nekaj mest in vasic, poudarek pa je bil na naravnih lepotah. Vnaprejšnjih rezervacij skoraj nismo imeli, čeprav bi nam za nekatere kampe to prišlo prav. A konec junija, ko turistična sezona še ni bila na višku, je šlo tudi brez tega.

Dokaz o tem, kakšno vzdušje je vladalo, so bili nenavadni prepiri med otroki – prepirali so se, kdo bo lahko po končanem obroku pomil posodo.

Naravne lepote 

Po vsem svetu je Tirolska poznana predvsem po pohodništvu, plezanju, gorskem kolesarjenju ter zimskih športih, Avstrijci pa znajo naravne danosti zelo dobro popestriti s turistično in gostinsko ponudbo. Marsikje so cene zelo visoke, a je kljub temu po Tirolski mogoče potovati na precej ugoden način. Spanje v kampih in če za kuhanje poskrbite sami, je to tudi možnost za druženje. Še posebej se radi spominjamo naših zajtrkov in poznih kosil oziroma večerij, ki smo si jih sami pripravljali ob šotorih. Za nas, še bolj pa za otroke so bila to doživetja, ki bodo ostala v precej lepšem spominu, kot če bi se vsak dan odpravili v restavracijo, mirno sedeli za mizo in zaradi gneče dolgo čakali na svoj obrok. Dokaz o tem, kakšno vzdušje je vladalo, so bili nenavadni prepiri med otroki – prepirali so se, kdo bo lahko po končanem obroku pomil posodo.

Gorski zdravnik

Znana avstrijska nanizanka, ki jo vsi dobro poznamo, Gorski zdravnik, privablja obiskovalce z vseh koncev sveta. Pokrajina, ki je prikazana v njej, ni niti najmanj polepšana, kvečjemu bi lahko rekli, da je v živo še lepša. Snemali so jo v naročju mogočnih gora, nežnih gorskih travnikov in samotnih kmetij. Ogledali smo si tipično leseno tirolsko domačijo, ki je v nanizanki predstavljala zdravnikov dom. Dostop do nje je dovoljen le peš, saj pred hišo nikakor ni dovolj prostora za parkiranje. Tako smo se z označenega parkirišča odpravili po strmi cesti navkreber in po desetih minutah hoje prišli do nje. Pred hišo stoji maketa Hansa Sigla, glavnega igralca, ob kateri se želi večina obiskovalcev fotografirati. Hišo si lahko ogledamo tudi od znotraj.

Krimmlski slapovi so najvišji slapovi v Avstriji. FOTO: Mateja Mazgan Senegačnik

Krimmlski slapovi

Mogočni Krimmlski slapovi, najvišji slapovi v Avstriji, spadajo med najbolj dih jemajoče slapove na svetu. Čez skalno pogorje vode silovito bobnijo v gozdnato dolino. Ob slapovih, skupaj visokih kar 380 metrov, je speljana pohodna pot, ki nam omogoča, da jim pridemo tako blizu, da smo lahko povsem mokri. Na voljo je več razgledišč, od koder se nanje odpirajo čudoviti razgledi. Za pohod do najvišjega dela slapov potrebujemo vsaj uro in pol zmerne hoje. Med potjo gremo mimo planinske koče s pestro ponudbo hrane in pijače. Če smo ob slapovih ob pravem času in ob sončnem vremenu, smo lahko z malo sreče priča čudovitim mavricam.

Ob slapovih, skupaj visokih kar 380 metrov, je speljana pohodna pot, ki nam omogoča, da jim pridemo tako blizu, da smo lahko povsem mokri. Na voljo je več razgledišč, od koder se nanje odpirajo čudoviti razgledi.

Veliko parkirišče, od koder se lahko odpravimo do slapov, je urejeno pod njihovim vznožjem in je plačljivo. Prvih nekaj metrov se sprehodimo po pločniku ob cesti, nato prispemo do lesene hišice, kjer kupimo vstopnice in se podamo naprej po označeni pohodni pot. Ta je široka, a na nekaterih predelih precej strma. Za otroške vozičke je primerna le v spodnjem delu, kjer pa se slapove prav tako lepo vidi. Le najbolj hrabri in močni med nami so se z vozički povzpeli še nekoliko višje.

Ob nakupu vstopnice smo dobili tudi zemljevid, s pomočjo katerega se je mogoče na poti proti vrhu dobro orientirati. Mi smo se odločili, da preizkusimo vsako označeno razgledišče, in lahko rečem, da se je odločitev še kako izplačala. Z vsakega od njih je bil pogled na slapove nekoliko drugačen. V dolino smo se vrnili po isti poti.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 2/2023. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku.