Foto: Vid Ponikvar/Sportida



Vsi se po malem sprašujemo, od kod izviramo. Kdo so naši predniki, kakšne so bile njihove življenjske zgodbe? Od kod izvira naš priimek? Osebna zgodovina, ki se nas dotika in nas, čim starejši smo, bolj zanima. Podatke in zgodbe lahko poiščemo sami, vendar pa pot skozi arhive le ni tako enostavna. O tem smo govorili s Tinom Mamićem, poklicnim rodoslovcem, ki se ukvarja z izdelovanjem družinskih dreves po naročilu. Je tudi sodno zapriseženi izvedenec za rodoslovje. Letos je izdal knjigo Priimki, njihov izvor in pomen, ki predstavlja 86 zgodb o slovenskih priimkih, ki izhajajo s primorskega območja.

Kakšna je pravzaprav razlika med rodovnikom, družinskim deblom in rodbinsko kroniko?

To so izrazi, ki so nenatančni. Rodovnik je skupek sorodstvenih povezav, običajno ga narišemo v obliki drevesa, zato rečemo »drevo« ali pa »družinske korenine«. Rodovnik je kot drevo: korenine so predniki, drevo pa potomci. Družinsko drevo narišemo na plakatu ali sliki, mogoče ga je narediti tudi v obliki časopisa, knjige. Rodbinska kronika pa je rodovnik v obliki knjige.

Ali kronika vsebuje več zgodb?

Kronike, ki jih pišem, so zgodbe skozi vsako generacijo. Torej če imamo rodovnik do pra-pra-pradeda, imamo štiri generacije. To je približno do leta 1780. Vsako generacijo, vsako posamezno družino opišem. Kje so živeli, kakšen poklic so imeli, koliko otrok je bilo, kaj so delali, kdaj so umirali, vse, kar se da dobiti o tej družini. To je osebna zgodovina, ki vsakega zanima.

Kje naj začnemo, če se izdelave rodovnika lotimo sami?

Če hočeš imeti rodovnik, se ga moraš lotiti tudi sam. Za zadnjih sto let je namreč zaradi zakonodaje zelo težko dobiti podatke. Sam kot rodoslovec že dobim podatke, ampak to je kot matematika: podatki so suhoparni. Če želiš imeti tudi zgodbe, je najbolje, da posnameš svoje starše ali stare starše. To je čisto nekaj drugega. Same izdelave rodovnika oz. družinskega drevesa pa se seveda prav tako lahko loti vsak sam. Najprej pri sorodnikih poizveš imena, podatke, dobiš kak star dokument ipd. Potem vse najdene podatke vneseš v računalniški program. Teh programov je na internetu veliko in so tudi brezplačni. Sledi arhiv, kamor greš sam ali najameš rodoslovca. Do leta 1800 običajno ni težav: zlasti v nekaterih župnijah so arhivi izjemno dobro ohranjeni in lahko vsakdo najde veliko podatkov, tudi če nima kaj dosti znanja o zgodovini. Pred letom 1800 pa je teže, saj lahko nepoznavalec hitro naredi napako.

Do kakšnih napak najpogosteje pride, s kakšnimi težavami se sooči raziskovalec?

So določeni zapisi, ki jih ne zna vsakdo pravilno razbrati. Tudi če pravilno prebere, hkrati ne ve, da je župnik nekaj drugega zapisal. Zgodovinar iz enega stavka dobi več podatkov kot navaden bralec. Ena taka osnovna stvar je npr. zapisovanje mesecev. Velikokrat tako naletimo na zapis 1.Xmber 1850. Večina ljudi bi ga prebrala 1. oktober, v resnici pa je to 1. december. Enako imamo za september zapis 7mber. Vsekakor bi vsakomur svetoval, da se rodovnika loti sam. Bi pa vsem položil na srce, naj si pred začetkom preberejo kakšno knjigo o rodoslovju. Tako bo napak manj in raziskovanje uspešnejše.

Kako pa je z zapisi v gotici in latinščini?

Pred letom 1800 je večinoma vse v latinščini. V 19. stoletju pa zlasti na Kranjskem in Štajerskem najdemo ogromno nemških opisov, prevladuje nemščina, velikokrat je to pisana gotica, ki jo je kar težko brati. Osnove znanja nemščine zato zelo pomagajo.


Foto: Vid Ponikvar/Sportida


So arhivi odprti vsakomur?

Eni so bolj odprti, drugi manj. V Sloveniji vlada izredno stroga zakonodaja, veliko strožja kot v drugih državah. Pri nas so vse knjige, mlajše od sto let, nedostopne. V drugih državah so mrliške knjige takoj na vpogled, poročne po 30 letih, krstne po 70. Pri nas pa so nedostopne 100 let in zdaj celo razmišljajo, da bi to podaljšali na 110 let. Pomislite, da so celo vatikanski arhivi, ki slovijo kot tajni in izredno strogi arhivi, po 70 letih odprti za vse.

Torej lahko informacije od naše generacije do pradeda dobimo zgolj iz ustnega izročila?

Velik problem je na upravnih enotah, saj namreč ne upoštevajo zakonodaje o arhivih, zato so določene knjige, tudi iz 18. stoletja, nedostopne. Tudi zgodovinar ne more do njih. Uradnik, ki običajno nima zgodovinske izobrazbe, ne pozna arhivistike in rodoslovja, ima dejansko to knjigo pod ključem. Verjetno knjig velikokrat tudi ne hranijo pravilno in se zato uničujejo. Mnoge matične knjige, ki so jih župnikom zaplenili nacisti, za njimi pa prevzeli komunisti, so tako še naprej povsem nedostopne zgodovinarjem. S tem se dela veliko škodo nacionalni dediščini.

V katerih arhivih lahko najdemo podatke o svojih prednikih?

Vsak arhiv ima popis svojih gradiv. Treba je najti svojo župnijo in kje se te knjige nahajajo. Velika večina župnij je knjige oddala v osrednji škofijski arhiv. V Sloveniji imamo tri škofijske arhive: v Kopru, Mariboru in Ljubljani. Večina knjig je torej v teh treh arhivih, včasih pa tudi na župnijah.

Kako široko zastaviti svoje družinsko drevo?

Čim bolj. Računalniški programi omogočajo, da narediš, kar hočeš, da lahko širiš drevo v nedogled. Če vse rišeš ročno, na papir, se je treba zelo omejiti, sicer se kmalu ne znajdeš več. Vsekakor najprej iščemo po liniji priimka in iščemo vsako generacijo posebej. Če tej dodajamo še ženske linije, je rodovnik še bolj razvejan. Včasih zato rodovniki niso več pregledni.

In gredo v neskončnost …

Ne, ne v neskončnost. Samo do Adama in Eve. (smeh)


Z razstave rodovnikov v Galeriji Družina lani oktobra. Foto: Tatjana Splichal


Do katerega leta ste vi najdlje prišli pri iskanju prednikov?

Najbolj zgoden datum v mojih rodovnikih je 1470, ampak do tu je že zelo težko priti. Pri skoraj vseh rodovnikih se da priti do leta 1780, za še bolj nazaj pa je podatkov vedno manj. Določene župnije imajo zelo dobro ohranjene arhive, druge malo manj. Čim bolj gremo na zahod, bolj so arhivi ohranjeni, več podatkov je v knjigah. Pri nas na Primorskem so najstarejše knjige najbolj ohranjene, v Prekmurju pa najslabše ohranjene in je najtežje iskati. Če pogledamo Evropo, se najlaže išče v Veliki Britaniji, tam se najde največ podatkov, najmanj pa v Turčiji.

Kaj rodovnik pomeni za naše otroke, vnuke, za nas? Menite, da nam lahko to, da poznamo zgodbe svojih prednikov, pomaga?

V zgodovini se veliko ve o hemofiliji v plemiških rodbinah po Evropi. Prav rodoslovje je pomagalo, da so ugotovili, kako se hemofilija deduje. V zadnjem času pa so celo dognali, da se v genski zapis vpisujejo tudi hujše travme. Velikokrat sploh ne vemo, kaj so počeli naši predniki, dejansko pa se lahko zaradi dedovanja obnašamo podobno. Pomislimo na grozote druge svetovne vojne. Če pogledamo spletne klepetalnice, kako žolčno se prepirajo nekateri ljudje, rojeni 70 let po vojni, se ta razlaga psihoterapevtov zdi zelo logična. O tem veliko govorita tudi psihoterapevta zakonca Erzar, pa tudi Možina v svoji knjigi piše, kako se travme dedujejo.

Kako so nastali priimki?

Priimki so nastali iz praktičnih razlogov, in sicer zaradi pobiranja davkov. Imenom so morali dodati priimke, da so laže popisali, kdo je kdo. Priimki so nastali običajno opisno, velikokrat hudomušno. Priimek Mamić ni nastal zato, ker bi kdo v širši okolici imel najraje mamo. Priimek je dobil razvajenček. Ali pa priimek Vodopivec – to ni bil nekdo, ki je rad pil vodo, ampak tisti, ki »ga je rad dal na zob«. Na različne načine so nastajali ti priimki – iz raznih opisov značilnosti, poklicev, krajev izvora.

So slovenski priimki res eni najstarejših na svetu?

Ja, najstarejši priimki so nastali v Beneški republiki leta 1090. Vpliv Beneške republike je bil močan tudi v slovenskih deželah, in sicer na Tržaškem. Tržaška je bila takrat komuna, samostojna državica, in tam so potem začeli tudi zaradi davkov zapisovati priimke že zelo kmalu. Že nekaj desetletij za Benečani najdemo v Trstu slovenske priimke. Isto velja za zahodno Istro, ki je tudi spadala pod Beneško republiko. Tako imamo Slovenci starejše priimke kot Madžari, Britanci, Francozi in Nemci.

Kaj pa npr. kranjski priimki?

Prvi priimki v Sloveniji so nastajali od 12. stoletja naprej, to velja za Trst in Istro. Potem jih v začetku 15. stoletja najdemo na Goriškem. Na Kranjskem pa še malo kasneje, po letu 1450. So pa posamezni priimki nastajali ali se spreminjali tudi še precej kasneje.

Kako in zakaj so nastala hišna imena?

Hišna imena so nastala iz praktičnih razlogov. Običajno sta po vaseh razširjena dva ali trije priimki in zaradi lažje določitve se je uporabljalo še hišno ime, ki je pri-priimek, nek dodatek. Hišna imena žal niso dobro raziskana, dobro popisana, šele zadnja leta so začeli na Gorenjskem z izjemnim projektom, da popisujejo vsa hišna imena po vaseh. Klobuk dol vsem, ki to delajo, hvala Bogu. Ampak to je samo Gorenjska, drugi deli države so še nepopisani. Hišna imena so zelo neobstojna, se spreminjajo, gre za ustno izročilo. Velikokrat jih niso zapisovali, zato se potem sploh ne ve, od kdaj imamo določeno hišno ime. Velikokrat je hišno ime nastalo zaradi kakšnega vzdevka ali napisa, poklica. Velikokrat pa je priženjeni zet prinesel nov priimek in star priimek je postal hišno ime. Za vsako hišno ime je treba, tako kot za priimek, iti v vire, poiskati, kako je nastalo. Je pa to precej teže kot raziskovanje priimkov, saj hišnih imen velikokrat sploh niso zapisovali.


*Prispevek je bil objavljen v Naši družini (38/2020), ki jo lahko prelistate TUKAJ.*

*Naša družina na facebooku TUKAJ.*