Tinkara in Boštjan sta poročena tri leta in imata leto in pol starega sina Viktorja. Kljub družinskemu življenju, Tinkarinemu študiju in Boštjanovi službi njune urnike polnijo številne dejavnosti – Tinkara je v Skupnosti Emanuel, poje v pevskem zboru Moj spev, piše oratorijsko knjigo, Boštjan pa je poleg športnih dejavnosti koordinator slovenskega projekta Exodus 90. Oba sta do letos ostala aktivna skavta. Vodila sta klan, Boštjan je bil stegovodja, Tinkara pa je bila vodja letošnjega tabora ob 30-letnici stega Ljubljana 4.

Kako usklajujeta aktivno skavtstvo z družino?

TINKARA: S poroko so odpadle marsikatere aktivnosti, jaz sem se s poroko poslovila od petja v MPP-ju. Nekaj pa ti vendarle mora ostati. Nekaj aktivnosti še imam, kot je prepevanje v zboru Moj spev, še vedno sem v Skupnosti Emanuel. Skavti pa so nama bili obema pomembni, ker je to najina skupna točka, ki naju povezuje že od vsega začetka.

BOŠTJAN: Po poroki sva bila sprva oba aktivna še v obeh stegih, tako Tinkarinih Domžalah kot mojem Ljubljana 4. Ko sva dobila Viktorja, sva morala obveznosti bolj oklestiti in se nama je zdelo najbolj smiselno skupno voditeljstvo. Marsikdaj je to lahko težava, ker v skupino lahko pridejo interni spori. A midva sva to ozavestila in tako s tem nisva imela težav.

Tinkara in Boštjan vlogi voditeljev in stegovodje počasi predajata mlajšim. FOTO: Siniša Kanižaj

Kako v svojem odnosu čutita, da sta (še vedno aktivna) skavta?

BOŠTJAN: Zanimivo vprašanje. Oba rada načrtujeva in strukturirano gledava na stvari, skavti so naju s tem dobro opremili. Poleg tega ti skavti dajo pogled na življenje, da se soočiš s težavami. Ne pa, da se ob težavah samo pritožuješ, temveč iščeš rešitve in greš v akcijo. To nama tudi v zakonu pogosto koristi. Super temelj so tudi skavtski zakoni. Opazila sva, da preko njih lahko ovrednotiva veliko stvari. Ena od teh je zaupanje, na katerem mora temeljiti tudi zakon. Nama zelo pomaga, če sva iskrena drug do drugega.

TINKARA: Ob vojni v Ukrajini sva se veliko pogovarjala o zakonu, da je skavt zvest Bogu in domovini. Kaj to pomeni? Kako bi bilo, če bi jaz z Viktorjem bežala, Boštjan pa bi ostal v vojni? K temu pogovoru naju je spodbudila tudi priprava na srečanje klanovcev, ki sva jih vodiva. Naj povem še to, da sva po poroki ob odločitvi, da ostaneva aktivna skavta, namenoma izbrala vodenje najstarejše skupine. Čutila sva, da kot poročen par mladim lahko dava zgled. Danes so poroke velika redkost, s tem, ko sva kot zakonca tudi voditelja, je debata večkrat nanesla na poroko in zakon. Drugače morda ne bi.

Čutila sva, da kot poročen par mladim lahko dava zgled.

Torej bo, kljub temu da počasi opuščata aktivno skavtsko pot, to ostalo del vaju?

BOŠTJAN: Skavti, predvsem voditeljstvo zelo oblikuje človeka. Če si v dobri skavtski skupini in če hodiš na izobraževanja, je to največja šola za življenje. Meni je skavtstvo zagotovo dalo več za življenje kot fakulteta. Žal je to res. Na tedenski ravni delaš z otroki, sodeluješ z različnimi ljudmi in karakterji, pridobiš ogromno socialnih veščin. Oblikuješ veliko mrežo poznanstev, hkrati pa ti ni nič problem narediti.

Kje se v vajini vzgoji vidi, da sta odraščala v skavtskem okolju?

BOŠTJAN: Predvsem v tem, da ni problem, če se umaže. Oblačila se lahko operejo. Dovoliva mu, da se na igrišču spontano igra, čeprav je ves blaten. Gre za pristnost, ko si res pristen, se ustvarjajo najlepši spomini. To prinašajo skavti in to poskušam omogočiti Viktorju.

Za kakšno vzgojo si prizadevata?

BOŠTJAN: Predvsem si vzgoje ne želiva dati v kalup. Bolj slediva Pavlovemu stavku: Vse preizkušajte, kar je dobrega, obdržite. Poskušava več stvari, spremljava odziv in kar je dobro, obdrživa. V tem poskušava biti dosledna tudi pri stvareh, kjer je teže. Predvsem si želiva, da bi bil samostojen. Prve korake vidiva že sedaj. Ko gremo na sprehod, se Viktor pelje s poganjalcem in se ustavi, ko mu rečeš stop. Midva se tako lahko spet drživa za roke. Tako lahko že kakšen trenutek več nameniva zakonu.

TINKARA: To se je lepo videlo na taboru, ki smo ga imeli ob 30-letnici stega. Jaz sem bila odgovorna za tabor, Boštjan je bil tudi kot stegovodja vpet v program in sva mu večinoma samo s pogledom sledila, da se ne bi približal ognjišču, potoku in ni bilo problema, da ga je vmes popazil kdo drug. Ob padcih ga učiva, da se pobere, si očisti roke in gre naprej.

Celoten pogovor je objavljen v novi številki Naše družine (36/2022). Tinkara in Boštjan sta spregovorila tudi o odločitvi za poroko v študentskih letih, kako sta sprejemala starševstvo in kako je Viktor Tinkaro spremljal na predavanjih.