Pogovarjala se je Tatjana Zemljič

Akademska slikarka in grafičarka Tinca Stegovec, letošnja dobitnica nagrade Riharda Jakopiča za življenjski opus, je večino svoje ustvarjalne energije posvetila grafiki. Kot je povedala v pogovoru za STA, so za grafiko potrebni tenkočutnost, natančnost in potrpežljivost. Ni naključje da za najboljše grafike veljajo Japonci in Kitajci.

Tinca Stegovec se je rodila leta 1927 na Planini pri Črnomlju. Slikarstvo je študirala na Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani, kjer je končala tudi specialko za grafiko pri profesorju Božidarju Jakcu. V grafiki se je študijsko izpopolnjevala v Parizu in Italiji, pozneje je študijsko prepotovala velik del sveta. Poučevala je na raznih šolah. Sodelovala je na umetniških kolonijah doma in v tujini, za svoje delo je prejela več nagrad.

Med drugim je naslikala portret metropolita nadškofa Franca Rodeta, škofa Tomaža Hrena in sv. papeža Janeza Pavla II. med njegovim prvim obiskom v Sloveniji.

Leta 2006 je pri Založbi Družina izdala monografijo Človek in njegovo okolje, v kateri je vsa svoja reproducirana dela komentirala.

Ves čas ste bili samohodka v več pogledih. In tudi, kot ste večkrat dejali, niste nikoli spadali v noben klan. Lahko poveste več o tem?

To o samohodništvu mi je že marsikdo rekel. Sama menim, da je umetniško ustvarjanje poklic, ki potrebuje svobodo, pa tudi dovolj samote. Slednjo sem kar pogrešala. Bila mi je dragocena, ker sem bila veliko med ljudmi; že kot prosvetna delavka - tu so bili učenci in kolegi raznih strok, pa tudi doma nas je bilo pet članov v družini.

Zato sem si med poletnimi počitnicami privoščila, da sem šla v kak samoten kraj. Cele dneve sem preživljala na otoku Lokrum pri Dubrovniku, kar je bilo dobro tako za zdravje kot za dušo. Na začetku naše ustvarjalne poti pa smo se s kolegi več družili, še posebej, ko smo bili na specialki. Vendar smo po koncu študija šli vsak svojo pot, kot nas je peljalo življenje. Nikoli pa nisem spadala v noben klan, kar je sicer še bolj razširjeno danes.

Študijsko ste prepotovali velik del sveta. Kakšna so bila ta potovanja?

Prva so bila zelo skromna in tudi naporna. Potovala sem sama, saj sem lahko potovala le v času poletnih počitnic, poleg tega smo bili takrat omejeni tako z dovoljenji za bivanje v tujini kot z denarjem. Na svoja prva potovanja v Italijo sem poleg osebne prtljage vedno vzela še kovček suhe hrane. Stanovala pa sem v študentskih sobicah v samostanih ali študentskih domovih.

Saj se mi je marsikdo želel priključiti, pa sem šla raje sama. Ker je bil moj čas omejen, sem ga morala zelo zgoščeno izkoristiti, prilagajanje družbi pa bi mi vzelo precej časa in energije.

Poznejša potovanja so bila drugačna, ko sem denimo prejemala vabila iz Cambridgea, naj se udeležim kongresa Umetnost in povezave. Moje najdaljše potovanje je bilo tako v Los Angeles in ker sem takrat ravno dobila Zupančičevo nagrado, sem si lahko privoščila tako dolgo vožnjo, poleg tega so nas povabljence namestili v razkošnejši hotel.

Ko ste se odločali za študij, vas je mikala tudi romanistika, vendar ste se odločili za slikarstvo.

Ko sem se odločala za študij slikarstva, sem verjela, da je umetnost najvišji produkt človeškega duha. To je bilo sicer romantično gledanje, se je pa z njim na akademiji zelo strinjal Božidar Jakac, ki je celo življenje tako gledal na umetnost.

Sicer pa sem že kot otrok zelo veliko risala, pri čemer sem predvsem opažala obrise in silhuete. In grafika je zvrst likovne umetnosti, kjer sta črta in risba osnova, nato se pa kleše in dolbe v trše materiale. Mislim pa, da je to povezano tudi s pokrajino. Pri nas je v pokrajini povsod opaziti kakšno linijo, za Hrvaško je denimo značilen kamen. V Jugoslaviji je veljalo, da je za Slovence značilna grafika, za Hrvate kiparstvo, za Srbe pa slikarstvo, ker so bolj impulzivni.

Za grafiko mora biti človek tenkočuten, natančen in zelo potrpežljiv, in ni naključje, da v svetovni zgodovini umetnosti veljajo za najboljše grafike Japonci in Kitajci.

Je pa grafika izjemno komunikativna. Ena matrica omogoči izdelavo več odtisov, ki jih je mogoče pošiljati naokrog po razstavah. In s to komunikativnostjo se poplača trdo delo. Za grafiko v globokem tisku je namreč potrebnega več kot mesec dni dela. Pošiljanje pa je enostavno, bolj kot pri slikarstvu ali kiparstvu.

Na začetku vaše ustvarjalne poti so bile v umetnosti v ospredju socrealistične teme, vi pa ste se odločili za drugačne zgodbe v vaših delih.

Zaželene so bile socrealistične teme, dela, ki so prikazovala ljudi veselih obrazov v akciji, pri gradnji cest, prog in hiš. Jaz pa sem svet vedno gledala s svojimi očmi in mislila s svojo glavo. In okrog sebe sem videla posledice vojne - revščino, pomanjkanje, zaskrbljenost, utrujenost. Pozneje sem širila svoje okolje in postala pozorna tudi na urbane motive. Nikoli pa nisem bila ustrežljiva v tem smislu, da bi delala tako, kot je bilo zaželeno.

Bi zdaj ravnali drugače?
Če bi si danes utirala pot, bi ravnala enako, saj na svet okoli sebe ne morem gledati drugače kot s svojimi očmi in ne morem misliti drugače kot s svojo glavo. Bi pa manj zaupala ljudem in se bolj ogradila pred izkoriščanjem.

Za vaš opus je značilna figuralika, ste se pa srečali tudi z abstraktno umetnostjo.

V času študija v Parizu mi je profesor Stanley William Hayter svetoval, naj se sprostim in se poskusim izražat z nepredstavnimi oziroma abstraktnimi oblikami. Z njimi je tudi lažje delati tehnične eksperimente, saj je ploskev lažje izpolnjevati z abstraktnimi liki kot s človeškimi figurami.

Ob prvih poskusih izražanja s temi nepredstavnimi oblikami sem imela zelo slabo vest, da nisem zvesta sama sebi. Postopoma pa sem odkrila, da je tak način lahko sproščujoč in da ima tisto, kar nastane, enako vzdušje kot moje figurativne grafike. Nato sem se navdušila in tak način gojila dve leti, dokler sem čutila potrebo po tem.

V Parizu se sicer šla, tako kot vsi moji rojaki štipendisti, najprej pogledat v atelje Johnyja Friedlaenderja, vendar sem se odločila za Hayterjev atelje.

Ko sem bila v Parizu, so me moji kolegi predstavljali kot nekoga iz bienalskega mesta. Ljubljanski grafični bienale je imel od začetka velik ugled v svetu, tudi profesor Hayter je veliko sodeloval z njim. Ko sem šla v Pariz, so mi zelo prav prišli tudi katalogi bienala, iz njih sem si izpisala naslove raznih šol in ateljejev v francoski prestolnici.

Ob ustvarjanju ste se ves čas posvečali tudi pedagoškemu delu.

Za službo v prosveti sem se odločila kmalu po diplomi, saj sem videla, da v svobodnem poklicu pravzaprav nisem svobodna. Potem mi je postalo to domače, kot da so si vsi ti otroci, ki so bili stari od pet do 20 let, moja družina.

Glede izobraževanja sicer menim, da je v splošnih izobraževalnih programih nesmiseln velik poudarek na konkretnem delu z različnimi likovnimi izrazili - risanju, slikanju in podobno. Bolj je pomembno, da se otroci naučijo brati likovne umetnine, zato bi moral biti poudarek na obiskovanju razstav, ogledovanju reprodukcij in filmov z likovno umetnostjo.

Kaj menite o sodobni likovni produkciji? Koliko jo spremljate?

Težko sodim, saj mi zdravje ne dopušča več obiskovanja razstav. Ob tem, kar vidim na vabilih na razstave, ki jih prejemam po pošti, pa se čudim, kako pogumni in sproščeni so avtorji. Vendar pa ne odkrijem nekega skupnega imenovalca. Zdi se, da ne upoštevajo tradicije in da predvsem iščejo svojo pot.

In za konec, kaj vam pomeni Jakopičeva nagrada?

Nagrada me je zelo presenetila, predvsem pa sem občutila, da sem sprejeta tudi doma, da nisem več desetnica. V preteklosti sem namreč veliko razstavljala v tujini, vrata so se mi odpirala v Španiji, Franciji, pa tudi drugod... Res pa je tudi, da je zdaj, ko sem že toliko v letih ter ne tako dobrega zdravja in potrebujem precej pomoči, za kar pa pokojnina ne zadošča, kakšna finančna injekcija zelo dobrodošla.

Foto: arhiv Družine, Tihomir Pinter


Preberite tudi:

Duhovni avtoportret
Tinca Stegovec - Človek in njegovo okolje
Nagrado Riharda Jakopiča prejme Tinca Stegovec